Včasih se zgodi, da je treba biti fleksibilen in se prilagoditi okoliščinam, ki kar kličejo po improvizaciji in neskončni domišljiji. Tako se je pripetilo tudi nama z Matjažem, ko sva dan pred otvoritvijo razstave Enookih Celja, ugotovila, da bo potrebno ustvariti kakšne nove fotografije, ker do starih iz  arhiva sploh ni bilo mogoče priti zaradi vsiljivih prašnih delcev, ki so se “naselili” kar po celotni delovni površini (aja, v tem istem času so v najinem stanovanju potekala gradbena dela :)).

Razmišljanje in kovanje idej je zahtevalo veliko energije, saj sva ob vsaki ideji in zamisli naletela na kakšno nepremostljivo oviro - kakšen bo styling, frizura, make-up itd.!! Vsi elementi so nujni za dober končni rezultat, saj sva delala predvsem na obrazu.

Tema razstave je bila ”lepota” in najprej sva si zamislila koncept, ki lepoto opredeljuje  ironično, kontroverzno, nato pa sva po nekaj urah fotografiranja ugotovila, da bo bolje, če najine možgančke dava na “off” in se prepustiva trenutku. Najin koncept se je prelevil v čisto nekaj drugega, ideje so kar deževale in takrat sem začela zares uživati :). Igrala sva se z različnimi postavitvami  studijskih luči (kar v najini, še ne popolnoma dokončani dnevni sobi), rekviziti (kumare, kuhinjski pripomočki, mrvice, med, voda…), make-upi in pričeskami (speti lasje, skuštrani lasje s kitkami ter slednji speti v figo). Matjaž se je na trenutke transformiral tudi v vizažista, saj mi je nalakiral nohte :))) in nanašal mrvice na oči, obrvi in usta. :)

Med drugim je bilo prisotnega veliko smeha, sploh takrat, ko so se mi mrvice, ki so bile pritrjene na ustnice namazane z medom (mnjami), začele raztapljati. Matjaž je opazil, da je mrvic vedno manj in ugotovil, da sem jih nekaj že pojedla, zato me je opozoril: ” Mateja, ne jesti rekvizitov!” Hahaha…in oba v smeh :))). 

Po nekaj urnem delu in kar nekaj zamenjanih make-upih ter frizurah sem še komaj stala na nogah, saj je ura bila zelo pozna, ko sva nekako bila zadovoljna z rezultatom. Potem pa še izločanje ter zbiranje pravih treh fotografij, ki bodo na razstavi in nenazadnje še priprava teh fotografij za print. Aaaah…utrujena in hkrati zadovoljna sem se odpravila spat, medtem ko je Matjaž še vedno urejal fotografije…izdelek je bil končan nekje ob 4.00 zjutraj.

Zgodba, ki se prepleta v treh končnih  fotografijah, izraža predvsem različne karakterje in tipe žensk ter njihovo izraznost, ki vsaka s svojo energijo opisuje neskončni pojem lepote.  Prva je nežna, preprosta, naravna, druga divja in energična, tretja pa graciozna, fatalna. 

preprosta, nežna, naravna….

divja, energična,…

graciozna, fatalna…

Z delom sem, glede na to, da ne delam več aktivno kot model, zelo zadovoljna, hkrati pa sem se imela neizmerno lepo, kar odtehta vse ostalo ;). Če so vam fotografije všeč, pa ocenite s svojega vidika… :)

P.S. Fotografije so razstavljene v Železarskem muzeju na Teharjah do 30. junija.  
Hvala, Matjaž… :* 

V jutranjo zarjo objeta narava se prebuja, žvrgolenje ptic in nežni sončni žarki prodirajo med štiri stene ter naju božajo po obrazu… Objeta z nasmehom se tesno privijeva drug drugemu in preprosto “lebdiva” v prelepem trenutku. Srečna sem. Koliko ljubezni, topline, nežnosti, lepote življenja je v preprostih danostih, ki nam jih ponuja dan!  

                                                                                                                                                                                                             se nadaljuje…

V iztekajočem mesecu, ki slovi po svoji nepredvidljivosti, izrazitih vremenskih kontrastih in prebujanju narave, sem doživela in preživela marsikaj lepega, novega in nepozabnega. Uspešno sem opravila pedagoško prakso in skozi vedoželjne poglede učencev in učenk spoznavala prave bisere tega poklica.  Vedno sem verjela v pregovor, ki pravi, da bodi do drugih vedno takšen kot bi želel, da bi drugi bili do tebe. Če boš pošten, prijazen, dober, prijateljski, bodo tudi drugi do tebe takšni. Čeprav se redko pripeti, da sem ponosna nase (ker sem zelo samokritična), sem v tem primeru resnično vesela, da sem verjela v svoja načela in jih uspešno vgradila v učno uro. Predvsem sem zadovoljna, ker so mi učenci povrnili vse v tisočkratni obliki z veselimi pozdravi na šolskem hodniku, šolskem dvorišču in igrišču ter nasmehi in iskrivimi pogledi, ki so mi izkazovali naklonjenost in spoštovanje. Enkraten občutek in lepa popotnica pri ustvarjanju kariere.  Zame so medsebojni odnosi primarnega pomena v življenju, saj na njih gradimo svoj vsakdan, svojo kariero, družino, prihodnost. Pogled, pozdrav, spoštovanje, prijaznost, uvidevnost, sočutje, empatija, itd. so glavne začimbe kvalitetnega in predvsem iskrenega odnosa. Kljub mladosti in otroški razigranosti so otroci spoštovali naš odnos. Kako jezna sem na trditve o nevednosti otrok, češ, saj ne razumejo. Otrok mogoče razume drugače, ampak za razliko od odraslih bolj kot razum, uporablja ČUTILA!  

Poleg vseh lepih stvari in spoznanj, pa sem ta mesec preživela tudi s solzami v očeh ob smrti stare mame, ki je v meni pustila neizbrisen pečat. Bila je prava “korenina”. Ženska, ki je v sebi združevala neizmerno močno voljo, izrazito samoiniciativnost, samosvojost, odločno dobro voljo in  židanost. Bila je prava Belorusinja z železnim značajem. Znova in znova  je pripovedovala prigode in zgodbe iz mladosti, tako da sem si jih večino zapomnila. Verjetno sem jo razumela najbolje od vseh, ker sem se vedno poskušala vživeti v njeno vlogo. A  hkrati mogoče zato, ker sem v njej velikokrat videla sebe. Med drugim je tudi ona bila “modna navdušenka” ;). Oboževala je rdečo.

Počivaj v miru…

Življenje se začne in življenje se konča. Kaj bomo počeli v času, ki nam je podarjen, je odvisno od nas samih. Bomo večinoma uporabljali razum ali čutila? Kakor želite, ampak jaz sem si izbrala srednjo pot, ki se glasi:  

“Ko ljubiš uporabljaj čutila, ko sovražiš razum.”

Današnja družba je vedno bolj družba razuma. Vrednote, ki krepijo medsebojne odnose so v povojih, a hkrati prave dobrine. Ceniti je potrebno vsak prijazen pogled ali nasmeh sočloveka, vsako lepo besedo in pohvalo, ki  nista samoumevni ter  srčno iskrenost, ki se je pretvorila v mikroskopske razsežnosti. 

Ne gospodarska, ampak “srčna recesija” je zaskrbljujoča!

Svoje srčno bogastvo sem oplemenitila s spoznanjem, da imam samo eno življenje, ki ga želim živeti skladno s svojimi prepričanji, občutki in željami.  Samo v tem življenju sem lahko jaz JAZ! In jaz čutim…razumem…čutim…

nadaljevanje…

…ob pritajeni svetlobi sobne svetilke in nežnih zvokih glasbene spremljave se utapljava v pogledih. Srečna, ker sem s tabo lahko jaz JAZ in srečen, ker si z mano ti TI. To je življenje! Izmenjujeva mnenja o dnevu, ki se je prevesil v noč - zadovoljna s spoznanji, da sva obkrožena z veliko družinske ljubezni, se izgubiva v stihih lastnih čutov v temno noč… 

P.S.  Ljubim te :***.

Bil je že čas…skoraj skrajni čas, da spet nekaj objavim na tematiko mode in modnih trendov. Pomlad veselo trka na vrata naše garderobe in moje misli se vrtijo v ritmu novega, svežega, barvastega, pastelnega, asimetričnega. Kombinacije se prelivajo iz visoke feminilnosti ženske mode iz 30-ih,  40-ih  in 50-ih,s cvetjem, pikami in črtami 60-ih, 70-ih in z dopolnjenim ter razkošnimi 80-imi leti. Skoraj celotno 20. stoletje je zajeto v mavrico stilov, kombinacij, emocij, z neustavljivo privlačnostjo nas vabi v svoj svet. Moda je kot sestavljanka, katere kreatorji smo sami z lastno domišljijo v simbiozi z osebnimi lastnostmi, ki se akumulirajo v celoto v naši podobi, zato bodimo ustvarjalni, sveži, modni…in kar je najpomembneje - bodimo drzni, vendar do meje, ki še opravičuje in potrjuje našo identiteto! :)

Če ste že nekje v svojih mislih skreirali in ustvarili vašo novo pomladno podobo je zdaj pravi čas za piko na i - nova frizura. Kljub uvodu, ki nekoliko namiguje na modna oblačila, bo tokrat beseda tekla o frizurah. Modni hit so vsekakor še vedno paž frizure, z asimetričnimi poudarki in linijami, frfruji v raznih oblikah - asmietrični, simetrični, bujni in segajoči čez obrvi in se končajo tik nad očmi, dolgi valoviti lasje, ki spominjajo na Brigitte Bardot stil 60-ih in 70-ih let, vendar vseeno prilagojeni 21. stoletju ;), posebno valoviti lasje iz 30-ih, 40-ih let, ki spominjajo na eleganco ter čutnost žensk tistega časa in v sedanjosti odsevajo žensko notranjo lepoto tudi navzven. Tudi kratki lasje so dobili novo podobo, ki je sveža, barvita in razigrana, hkrati pa lepo konkurirajo dolgim in rahlo razmršenim lasem, ki vedno znova očarajo in začarajo z intenzivnimi barvami ter leskom.

NEKAJ O NEGI LAS…

Pomembno je, da za svoje lase primerno skrbimo, da jim poleg osnovne nege (šampon in balzam) vsaj vsakih 14 dni privoščimo tudi kakšno masko, ki ustreza našim lasem. Tako jim bomo povrnili sijaj, osvežili barvo, jih okrepili in preprečili lomljenje konic ter ustvarili dobre pogoje na lasišču za hitrejšo rast las.

LASJE KOT NAŠA OSEBNA IZKAZNICA…

Lasje so “okvir” našega obraza, so neformalna osebna izkaznica in veliko povedo o človeku in njegovem karakterju. Ko želimo spreminjati frizuro, se moramo zavedati oblike obraza, karakterja, načina in vrste dela, ki ga opravljamo, želja in potreb, saj oblik in barv je mnogo, a kljub lepim fotografijam na spletu in v revijah, ki nas kar vabijo, da jih “skopiramo” in ustvarimo podobno frizuro, smo unikatne osebnosti, zato bomo s frizuro prilagojeno samo našim potrebam najbolje zagotovili popolno preobrazbo in zadovoljivo spremembo, ki nas bo še polepšala in osvežila. ;).

FOTOGRAFIJE KOT INSPIRACIJA K ŽELJENI PODOBI…

1. KRATKI LASJE

2. SREDNJE DOLGI LASJE

3. DOLGI LASJE

4. NOSTALGIJA IN KODRI…

Naslednji teden tudi sama spremenim svojo frizuro in se že neskončno veselim, kajti zadnje pol leta sem samo čakala, da mi lasje malo zrastejo, da bom lahko dodelala obliko…in sem končno dočakala! :))) Nisem še sicer popolnoma odločena kakšna bo  nova frizura, ampak s strokovno pomočjo  frizerja bo verjetno zadovoljila moje želje :).

Lep začetek pomladi vsem bralkam in bralcem bloga (ki je zadnje čase malo “spal”) in veliko inspiracije v življenju! ;)

P.S. Vse navedeno je kombinacija modnih trendov in mojih lastnih izkušenj ter spoznanj, zato upoštevajte objektivno poročanje. ;) Upam, da sem vseeno vzpodbudila in osmislila kakšno vašo neizvedeno idejo. :)))

Vir fotografij: www.google.si

Naporni študijski in delovni dnevi zahtevajo tudi svoj davek, zato se z Matjažem vsaj vsak drugi dan odpraviva na sprehod in napolniva “baterije” z gibanjem. Ker pa seveda brez fotografiranja ne gre, zraven vzameva še fotoaparat  in preprosto uživava v naravi, smehu, pogovarjanju, drug ob drugem :).

V Celju sta nama najljubši dve sprehajalni potki - ena ob Savinji, nasproti mestnega parka, kjer ponavadi hodiva v smeri hotela Evrope in se posladkava s kakšno izmed njihovih odličnih tortic in ostalih dobrot. Pot nadaljujeva po starem mestnem jedru čez center.  Druga pot, ki je mogoče malo daljša, pa vodi do t.i. visečega mostu in mi je simpatična zaradi reke Savinje, ki teče ob njej in narave.

No, tako izgledajo najini sprehodi - pestro in malo drugače ;).

WE ARE CRAZY!!!

Ko sem bila še majhna punčka sem se vedno z veseljem našemila - največkrat v Indijanko. Všeč mi je bil temen puder na obrazu in poudarjene oči ter trak s perjem v dolgih rjavih laseh. V celotni “pustni karieri” sem se preobrazila  tudi v Sonce, vampirko, klovna, damo (no, v tistem obdobju, ko sem bila stara približno 12 let je bila to prav super maska  - imela sem eleganten klobuk s pentljo in žensko obleko ter make-up…hehe) in največkrat Indijanko (verjetno kar 6 - krat). Zadnjih 10 let pa se mi pust ni  zdel več izziv in zabava, ampak sem ga kar “prešpricala”. Vzroki so verjetno pomanjkanje želje, tovrstnega veselja in navdušenja ter navsezadnje tudi somišljenikov, ki bi se našemili skupaj z mano. 
 

Danes je torej pustni torek in glej ga zlomka, v meni se prebudi otroška nagajivost - takoj ko si “zbašem” krof v usta se mi porodi ideja in v roke vzamem temen svinčnik ter začnem risati na svoj obraz. Najprej smrček, nato brke, poudarim ustnice in narišem trepalnice, lase spnem v figo, nadanem črn obroč za lase, izrežem dva bela uhlja in sem….kaj že? :) Emm…kaj sem pa hotela postati? Najprej mačka, ampak sem ušesa naredila bolj mišja, zato sem bila miška :))). Tako malo čudna miška namreč, ker sem na trenutke oponašala mačko. Verjetno sem bila malo shizofrenična…Torej, bila sem shizofrenična miška. Originalno, a ne? :D In to v pičlih petih minutah. Seveda ni šlo brez fotografiranja in poziranja… ;)

Divja mačka :)

Miška :) hehehe

Ja, takšna sem tudi po naravi - včasih plašna kot miška, spet drugič prebrisana in zapeljiva kot mačka… 

…je bil trenutek, ko sem podvomila, da  humanost ljudi še sploh obstaja…

…glasno lajanje in tuljenje je odmevalo po dolini…

…zvok, ki ti trga srce…grozota, ki te ohromi…

…nemoč, ki jo čutiš, boli…

Takšne in podobne emocije so preplavile moje misli in telo je onemelo, ko smo se pripeljali na cilj - v zavetišče Zonzani (pri Dramljah). Zaradi lastne bolečine ob prihodu, sem se skoraj prepustila egoističnim občutkom in opravičevala svojo nemoč s premočnimi občutki žalosti in grenkobe, ki so se ob glasovih kužkov zarezala naravnost v srce. Tisti trenutek sem želela oditi…tako mi je bilo hudo. Ampak ne! Zelo sramotno in nesramno je razmišljanje o lastni bolečini v nasprotju z žalostjo in bolečino vseh kužkov brez doma, brez prave ljubezni skrbnika in brez prave sobode. Z željo polepšati dan vsaj nekaj kužkom, sem se odločno podala proti vhodu. Ob pogledu na veselje, zmedenost, sramežljivost, prikupnost in očarljivost kužkov, ki so prihajali s sprehoda ali pa so bili tja namenjeni, sem se malo pomirila, hkrati pa razveselila, da za kužke v zavetišču lepo skrbijo. 

V družbi Špele, Aleša, Katarine (Matjaževe sestre) in Matjaža ter štirih kužkov sem se napotila na sprehod, ki je bil prepleten z občutki veselja, zaskrbljenosti ter na koncu grenkobe, ko sem kužka morala vrniti v zavetišče - v kletko, kjer ni nikogar, ki bi ga božal, razvajal ali se z njim igral. Bilo mi je hudo. Tolažila sem se, da so vsaj za dve uri tisti dan uživali svobodo in ljubezen, ki smo jim jo namenili.

Prvi kuža, s katerim sem se srečala je bil tako preplašen, da se ni upal niti hoditi, saj je legel na bok ali hrbet in čakal, kaj bo. Njegov pogled…ne znam ga opisati…v njegovih očeh so se pomešali sreča, veselje, žalost, strah, podložnost, trpljenje, bolečina…Strese me misel na njegovo žalostno preteklost. 

Ne razumem ljudi, ki imajo doma živali in ne skrbijo za njih na human način. Zame je mučenje živali že prekratka ali predebela veriga (ali raje veriga sploh!), pomanjkanje hrane in vode, izostanek ljubezni in komunikacije z ljudmi, večno suženjstvo v  t.i. pesjaku ali na verigi, da fizičnega nasilja nad živalmi niti ne omenjam! Kakšni ljudje so to? Ali jih lahko sploh imenujemo “ljudje”?! 

Vsak izmed kužkov, ki smo jih sprehajali, je imel zelo izrazite osebnostne poteze, ki so se pokazale v njegovem načinu komuniciranja z nami. Vsak je bil drugačen in v očeh vsakega izmed njih sem iskala zgodbo, ki ga je pripeljala do zavetišča. Nekateri jo verjetno niso želeli deliti z nami, saj so bili hladni in odsotni, v njihovih očeh je bila tema. So samo “bili”. Pretresljivo… 

Vedno znova, ko se spomnim nanje, se mi naberejo solze v očeh. Edina tolažba je upanje, da bodo čim prej našli prijazen in topel dom, poln ljubezni in veselja. Ampak misel, da je v tem trenutku mučenih in zlorabljenih na tisoče živali v Sloveniji in na milijone ostalih po celem svetu, me zmrazi in okameni. Takšna razmišljanja imajo pregloboke korenine bolečin, da bi se lahko potolažila. Toda stari rek pravi, da upanje umre zadnje - pa naj bo to pozitivna popotnica in uteha v krutem svetu ljudi, ki to včasih niso…

P.S. Upam, da so koga izmed vas ganile in prepričale fotografije kužkov, ter da ste si morda zaželeli katerega od njih tudi posvojiti. Če ne drugega, jih lahko peljete na sprehod vsak vikend. Vse informacije lahko dobite v zavetišču Zonzani.  (KLIK)

Sivina z meglo in skopimi sončnimi žarki so glavni ustarjalci barv v teh zimskih mesecih, zato je pravi čas, da pokukamo v pomlad in poletje, če ne drugače skozi domišljijo in fotografije modnih zapovedi za to letno obdobje, ki z novimi in svežimi kombinacijami kar vabijo v “shopping”. Prelivanje pastelnih odtenkov, zlate in srebrne barve, predrznosti hipijev in nedolžnost ženskih silhuet, romatničnih vzorcev s potiskom cvetja, ženstvenosti iz 50-ih in 60-ih…vse to in še več se akumulira v eno veliko modno platno, katerega oblikovanje  je individualno z odsevom lastne identitete.

Upam, da ste v tem modnem cocktailu našli tudi  kakšno kombinacijo, ki vam bo popestrila in polepšala pomladne ter poletne dni :).
 

… sveži pomarančni sok…


…morje…


…Benetke…


…točno ta sončni zahod…


…paško pokrajino in Pag…

…London…

…mojega angelčka…

…ker je trenutno službeno odsoten :)…

…in še ena iz arhiva…
 

 Ob ustvarjanju objave sem z nostalgijo obujala spomine, a hkrati spoznala, da so vse zgoraj naštete želje tu ob meni vsak trenutek, v mojem srcu, skovane v ljubezen, kajti vse sem doživljala v dvoje :)
 

P.S.  Vzpodbudo in idejo za objavo je podal Jure-Olki.

Kljub temu, da imam polne roke dela, sem se odločila, da se danes malo poigram s sestavinami in naredim jogurtovo pecivo, ki ni zahtevno, hkrati pa okusno. Ker so barve v teh sivih in meglenih zimskih dnevih zelo skope, sem se odločila, da pecivo fotografiram in pričaram vsaj na blogu nekaj pomladnih barv. Kombinacija peciva s sadjem je zame prava poslastica, barve pa balzam za oči. :)

Na koncu se nisem mogla več upirati skušnjavi…Mmmmmnjam :P.

Pa veliko “lušt”! :D Hehe…

V prejšnji objavi (London-The Angel City) sem najino potovanje v London predstavila v bolj turistično-popotniškem duhu, tokrat pa bodo v ospredju moje fotografije, ki sem jih ustvarila s kompaktom (Canon IXUS 860IS) in obdelala v Lightroom-u. Fotografiranje v Londonu je bila zares prava preizkušnja, saj se je zaradi velikega števila mimoidočih in hitrih sprememb bilo potrebno podvizati za vsako fotografijo. Inovativnost in drugačnost sta bila moja vodiča, saj sem želela predstaviti odsev Londona v drugačnem ogledalu, če se izrazim nekoliko metaforično :). Ker sva z Matjažem ves čas hitela, da bi si ogledala čimveč znamenitosti in ostalih atrakcij, je čas za kakšen škljoc bil zares spontan. Ko sem zagledala kakšen zanimiv motiv, sem na hitro škljocnila, enkrat, dvakrat in gremo naprej :). 

Razen v večernih urah se ne morem ravno pohvaliti s hitrostjo fotografiranja, ker je zaradi velikega pomanjkanja svetlobe (praktično je skoraj ni bilo :)) bilo potrebno vztrajati in mogoče škljocniti tudi petkrat, da je fotografija bila dovolj ostra. Ampak vztrajnost je tudi lepa čednost, pravijo :). 

Za lažjo predstavo pa nekaj fotografij:

Hitro poigravanje z odsevi…

Kakšna objava o Westfieldu (eden največjih trgovskih centrov v Evropi) še sledi…

So to človeški obrazi? Hmm… :)

Čez prehod za pešče vedno previdno (nas opozarja napis in rdeča jakna v ozadju).

Stavba in celotna ulica me spominjata na čas vojne v Evropi…prav grozna je…

Covent Garden in “zombiji” :)

Ena izmed stranskih ulic

A ne spominjajo barve  na našo zastavo? :D

Going down…Angel Station

Gosenica

Črno na belem ali obratno? ;)

The Gherkin - “Jajčka” :)

That’s it! :) Stay tuned!