Kaj se dogaja z institucijami po naši prelepi državici?

Ob gledanju oddaje Trenja na POP TV, nisem mogla verjeti, s kakšnimi argumenti in stališči osebe, pristojne za določena področja ukrepanja, upravičujejo dejanja drug drugega. Tako pomembno in delikatno dejanje, kot je odvzem otrok od rejniške družine z razlogom, da gredo v novi dom, da dobijo nove “starše” (posvojitelje), mora biti izvedeno korektno in predvsem v korist otrok.

Zgodba ima takšen epilog:

V navedenem primeru so po otroke prišli predstavniki s Centra za socialno delo Grosuplje v spremstvu uniformiranih policistov in otroke odpeljali v času pouka. Dejanje je povzročilo veliko vprašanj in nemira, ne samo na šoli, ampak tudi v vasi, kjer sta otroka živela.

Izvajanje ukrepov s strani Centra za socialno delo Grosuplje je “dvignilo veliko prahu”, predvsem zaradi načina odvzema otrok skrbnikoma, kjer sta otroka živela (naj povem, da je pravni skrbnik seveda bil CSD Grosuplje, čeprav se niso nikoli preveč zanimali za otroka, niti njihov napredek v šoli ni bilo v sklopu njihovega zanimanja in skrbi). Glavno vprašanje je bilo ali so na CSD Grosuplje ravnali v skladu z zakonom, ko so prišli po otroka v spremstvu uniformiranih policistov v času pouka in ali so kršili pravila izvajanja postopka premeščanja otrok v novo posvojiteljsko družino (glede na to, da se prej z otrokoma o tem niso nič pogovarjali, da bi jih psihično pripravili na novo spremembo)?

Marjeta Cotman- Ministrica za delo, družino in socialne zadeve

Replike in argumenti, ki to sploh niso bili, so skoraj popolnoma zasenčili bistvo celotne zgodbe, saj se je razvnela burna razprava o samih pristojnostih določenih pravnih in socialnih služb, za nameček, pa so nekateri svoja dejanja upravičevali s stopnjo izobrazbe in raznoraznimi strokovnimi izpiti, ki naj bi jih sedaj “varovali” pred obtožbami, ki so jim jih nalagali drugi (predvsem razburjeni vaščani). Uroš Slak, je v svojem zelo razpoznavnem stilu spraševanja, ministrico za delo, družino in socialne zadeve go. Cotman, dobesedno oklestil pravih argumentov, saj ni bila sposobna niti enega konkretnega argumenta. V konstantnem ponavljanju podobnih stavkov in besed, je v mojih očeh izpadla kot zelo neverodostojna in nekompetentna oseba za tako odgovorno in pomembno delovno mesto.

Uroš Slak

Najbolj žalostno je bilo spoznanje in videnje realnosti, ki kaže, da je komunikacija med raznimi strokovnimi službami zelo slaba, in da določeni opravičujejo slabo delo drugih, ker se ne želijo izpostavljati. Kot bodočo sociologinjo me takšne stvari pošteno zaskrbijo in vzbudijo mojo pozornost. Nikakor ne morem dojeti, da tako izobraženi in strokovno podkovani ljudje (kot sami trdijo, da so), ne uvidijo in ne priznajo nepravilnosti v samem postopku v tem primeru (in po vsem tem verjamem, da je takšnih primerov v Sloveniji preveč).

Preprosti, manj izobražen, ti.”mali človek” v naši državici ne dobi niti toliko spoštovanja, da bi ga nagovorili vljudno z “Gospod Blatnik”, ker on je samo Blatnik, nekdo, ki nima titule prof., mag., dr. direktor, vodja… in dokler bodo na odgovornih in pomembnih položajih sedeli “slovenčki in slovenceljni”, se bodo “malim ljudem” godile krivice, katerih usoda navsezadnje “prizadane” tudi vso družbo v celoti, tudi vse ti. pomembneže in izobražence. Družba je sklop, je celota. Vse, kar se v njej dogaja, ima svoj dolgoročni učinek. Ni čudno, da vsak dan preberemo v časopisu vedno več in vedno bolj zastrašujočo črno kroniko. Le od kod toliko kaznivih dejanj in obupa? Nekaj vsekakor zaradi slabega funkcioniranja družbe.

Zato bi toliko bolj morali omogočiti našim naslednikom, našim otrokom, lepšo in bolj trdno prihodnost, ki pa bo v okoliščinah, ki že od rane mladosti in otroštva uničujejo samopodobo in psihično stanje otrok, že v kali zatrta…Napovedujem črno prihodnost? Odločite se sami.

Najbolj pomembno od vsega pa je, da znamo prisluhniti in tudi upoštevati mnenja in želje otrok, ker ni bolj iskrenih in neodvisnih “razsodnikov”, kot so otroci sami…

Oglejte si še:http://24ur.com/bin/etconf.php?conf_id=472&page=3&start_page=1#posts

…rada se carta…včasih malo samosvoja…očarljivka, ki se rada spogleduje s toplo odejo na kavču…je igriva in premetena…

…vedno me razveseli…lahko bi rekla, da ima svoj šarm, karizmo…pa čeprav je to samo moja muca ;)

…presenečena…

…danes je imela moja Tajchi manjši “photo-shooting” in zelo samozavestno in na trenutke samovšečno zrla s prodornimi očmi direktno v objektiv ;)… Ob vsakem “škljocu” se je malo prestrašila, vendar je svoje delo opravila odlično… :D

dokazano: Tajchi je prava mačja zapeljivka :)

…kaj pa ta pogled pomeni?…še sama ne vem ;)

…preprosto “ona”…

…pravi puhek ;)

Živali so zelo iskrena bitja, čeprav so mačke zaznamovane s človeško proizvedenim stereotipom - da so hinavske. Mogoče bi v določenem segmentu lahko res tako mislili, vendar živali imajo svoj ritem in svojo “mimiko”. Trenutek, ko naj bi bila muca hinavska (čeprav mi je to besedo smešno uporabljati za živali, ker je nastala za potrebe “obesedenja” človeške napake oziroma karakteristike), se tako hitro, ko se nam tako zazdi, izbriše in postane zopet “ljubezniva in prijazna” kot je vedno.

Vendar…

Na živali se lahko zanesemo in nas ne bodo izdale…medtem, ko za ljudi nikoli ne moremo biti povsem prepričani, kam “pes taco moli” ;)

PS. Imate tudi vi kakšnega zapeljivca/zapeljivko? :)

Prebudim se v hladno jutro. Skozi na polovico odprte oči, zagledam prve jutranje sončne žarke, ki prebujajo naravo. Odločim se, da takoj po zajtrku “šibam”na sprehod v gozd ;) In tako sem tudi storila…Ovita v topla oblačila se napotim po poti, ki vodi v najlepši del gozda. Toplo sonce mi vlije dobre volje, kljub temu, da je narava še vedno “ovita” v mrzlo belo odejo. Toliko je lepih motivov - odpadlo jesensko listje okrašeno s svetlikajočimi biseri hladnega jutra, tla pod nogami so od zmrzali pokala, v gozdu tišina, le tu pa tam odmev ptičjega petja ;)

Nabrala sem nekaj gozdnih plodov, s pomočjo katerih bom v naslednjih dneh poskusila narediti adventni venček. Ali bo krasil vhodna vrata ali pa najino sobico, še ne vem, vse je odvisno od moje inspiracije in kreativnosti pri izdelavi. Razmišljam tudi o zavitkih cimeta in posušenih pomarančah. Več o sami izdelavi in uporabljenih materialih pa v prihodnjih dneh ;) Sledi nekaj “snapshotov”… (z nekaj Matjaževimi nasveti in strokovno pomočjo do končnega produkta hehe ).

Nekaj lubja, suhe trave, zanimivih palic in vej, mandarina oziroma kasneje njen olupek

Še malo eksperimentiranja z “markecom” ;)

Kar tako - malo za šalo…fotka mi je pač všeč ;)

Še nekaj gozdnih plodov, ki se bodo morali malo posušiti potem pa akcija

Zanima me, če ima kdo kakšno idejo glede izdelovanja adventnih venčkov… oziroma ali jih sploh izdelujete sami? Meni je to v veselje že kar nekaj let (10 ali celo več). Všeč so mi predvsem venčki, ki ohranjajo toplino in preprostost. Mogoče se najde včasih tudi kakšen moderni stil, ki mi je všeč, čeprav se mi zdi, da so takšni venčki tako razosebljeni, prazni, komercialni. Sicer pa, vsak ima svoj okus ;)

Če ima kdo kakšno idejo za izdelavo adventnega venčka, se toplo priporočam pod rubriko komentarji ;) Več v nadaljevanju…

• Zakaj se blondinka, ko je mrzlo, stisne v kot? Zato, ker ima pravi kot 90 stopinj.

• Zakaj se blondinke tako rade zadržujejo okoli semaforjev? Ker semafor oddaja signal: pi, pi, pi, pi …

• Kaj reče mati blondinki, ko odhaja v “life”? “Če ne boš do 1h v postelji, pridi domov spat.”

To so le trije izmed neštetih šal o blondinkah.

Marilyn Monroe-ikona mode in seksapila 20. stoletja

Vedno znova, ko mi kdo nameni opazko “ah, ona je itak blond”, mi dvigne temperaturo do vrelišča. Preprosto zato, ker me moti stereotip, ki se je razvil iz fenomena barvanja in svetlenja las v prejšnjem stoletju. Gre za poenostavljanje kompleksne realnosti in na nek način poniževanje žensk, ki imajo svetle blond lase (naravne ali umetne). Besedna zveza “blond ženska” pomeni: zavrta, neizobražena, nerodna, neinteligentna, počasnega razmišljanja, pokvarjene govorice, izzivalnega oblačenja in vedenja, ženska, ki prodaja svoje spolne usluge (ki hitro “pade”), lutka, s katero se lahko manipulira itd.

Če bi bilo to vse resnično, potem bi morali biti vsi malce zaskrbljeni, saj je velik odstotek žensk blondink, ki so tudi na pomembnih družbenih položajih. Vsi tisti, ki uporabljajo zaznamovanje osebe na tak način, so sami malo “blond”! Predvsem moški, ki si krepijo svoj super ego in sploh ne spoštujejo žensk, in pa ženske, ki se same sebi smilijo, ker niso tako atraktivne kot marsikatera blondinka in so ji “fauš”.

Vendar to je le ena plat medalje. Fenomen o blondinkah seveda ni od danes, ampak traja že pol stoletja. Prve ženske, ki so se pobarvale, so veljale za upornice in feministke. Torej ženske, ki so si drznile biti drugačne. Privlačnost same barve je povzročila občudovanje s strani moških predstavnikov in celotne družbe. Vedno več je bilo pobarvanih žensk in počasi je blond barva postala celo modna. Zaradi všečnosti svetlenja las, so si jih začele svetliti tudi tiste ženske, ki v družbi niso bile najbolj spoštovane (npr. prodajalke ljubezni).

Veliko raziskav je bilo narejenih na to temo, vendar pravega odgovora o fenomenu blondink, niso odkrili nikoli. Verjetno je vse skupaj mešanica več razlogov in okoliščin, ki so zaznamovale svetlolase ženske. Še dandanes, ko so ženske že skoraj popolnoma enakopravne moškim, se pomanjševalni izraz “blondinke” ni izkoreninil. Mogoče je zaradi velike populacije posameznic, ki so v družbenem ospredju, izraz še vedno aktualen, ker je na žalost veliko takšnih žensk, ki svojo integriteto popularnosti rešujejo s svetlenjem las in to je potem njihov edini “okrasek” s katerim se “tržijo” na trgu ponudbe in povpraševanja, zelo in vedno bolj zahtevne družbe (in moških).

Paris Hilton-tipična “blond bejba”21. stoletja?

Ljudi res ne moremo ocenjevati po barvi las, ampak po celotni osebnosti.

Moški - POZOR! Lahko se zgodi, da ste ali boste neki ženski namenili oznako” blond bejba” in kasneje ugotovili, da ste gledali v oči zelo emancipirani in razgledani ženski, ki ima glavo in srce na pravem mestu! Kakšno ponižanje! Pa ne za njo…za VAS! ;)

Ne smete pozabiti, da se v današnjem času svetlijo tudi moški (ok, čeprav to ni več “in”)… a so oni potem tudi malo “blond”? ;)

Verjetno se izraz še ne bo tako hitro “upokojil”, vendar je zato še bolj potrebna previdna uporaba pojma, da ne ponižujemo in kalimo samopodobe in spoštovanja posameznikov.

Se mi kdo pridružuje k razbijanju tega stereotipa? Odpiram debato ;)

PS. Vse to izpod prstov umetne blondinke ;) hehe

…you are so special, so unique and there is nobody like you…

When I first saw you, I knew we are ment to be.

Your eyes tell a story of a loving, gentle and kind person

with generous and special heart.

I feel you touching me - just to look deep in your eyes,

I hear you whispering to me beautiful words - just by thinking of your soft lipps

and I see your soul - just by hearing your voice.

We are like twins, the same and different at the same time.

I can read your mind and you can speak for me.

We see the same things, hear the same sounds, feel the same feelings…we are one!

I have never felt anything similar for anyone.

You are making me happy by just loving me and respecting me the way only you know how.

…there is nothing that can tear us apart…

Our love in not just strong but the most powerful emotion of all.

It is like a glue that will stick us together for a lifetime and after that.

My love…only for you…

…because I love you!

PS. Misli so se zlile preprosto, spontano, naravnost iz srca…ker takšna sem in takšna bom vedno…samo zate…vse besede so premalo…

…nadaljevanje…

V prejšnji objavi sem obljubila nadaljevanje tematike o frizerjih in sedaj to tudi uresničujem;) In kdo je zame najboljši frizer in najboljši frizerski atelje? Bojan (Boys) iz frizerskega salona Zoran Hair Team (Celje).

Bojan v “elementu”

Ko sem pred letom in pol stopila v salon, sploh nisem vedela, kdo mi bo urejal pričesko. Predstavi se mi Bojan…polna pričakovanja mu natančno zaupam kakšno frizuro bi želela imeti. Kmalu sem ugotovila, da je zelo spreten, hiter, da ima občutek in dobro intuicijo, kar je zelo pomembno pri razumevanju želja strank. Prijeten fant, zabaven in zgovoren, tako da me vedno nasmeji. Pravzaprav je celotna klima v salonu zelo pozitivna, vsi so sproščeni, prijazni, vljudni do vseh strank - to sem zaznala vedno znova, ko sem sedela na frizerskem stolu in se veselila nove podobe. ;)

Zoran v akciji

Čeprav sem vedno zelo kompleksno podala razlago svojih želja (Boys, upam, da me boš lahko še dolgo prenašal), torej povedala sem želje za vsak odrezan centimeter las, vsak možen odtenek barve in pričakovano končno podobo, me zaenkrat še ni razočaral - verjamem da bo tako tudi v prihodnosti ;)

PS. Za dobro delo in moje zadovoljstvo si je zaslužil tudi malo reklame ;)

Foto: Matjaž Očko

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste nekega lepega popoldneva sklenili, da se naročite pri frizerju. Polni pričakovanj po spremembi ali pa samo majhnih popravkih, se tja tudi odpravite. Malce vas je sicer strah, ker ga ne poznate in greste k njemu prvič, pa vendar veselje ni nič manjše. Ob vstopu v salon vas zmede tisoč in en vonj različnih barv, laka za lase, balzama, šampona, različni parfumi itd. Stopite k pultu in sprejme vas simpatična frizerka/frizer. Ob izmenjavi vljudnostnih gest in fraz, se postopek urejanja pričeske začne. Z največjo vnemo razlagamo kakšno pričesko si želimo imeti, poudarjamo česa si nikakor ne predstavljamo in kakšni zagotovo ne bi želeli izgledati.

Sledi sproščen pogovor o vsakdanjih dogodkih, trič-trač novice (pri frizerju se razkrivajo največje skrivnosti slovenskih “zvezdnikov”), pogovori o tisti ženski, ki je bila grozno oblečena in o tistem fantu, ki se že menda drogira…pa o sosedi, katere mož ima ljubico iz sosednjega bloka itd. Tisoč in ena zgodbica gre od ust do ust. Pomembno je povedati, da se to dogaja predvsem v salonih, kjer so pretežno ali pa v večini zaposlene predvsem ženske frizerke (in takšno vzdušje mi ni “pisano na kožo).

Sicer pa…bistvo vsega je, da se po končani seansi s “čvekljivimi” gospodičnami vseh starosti in pogledov, na koncu pogledamo v ogledalo in zagledamo ravno tisto, kar nismo NIKOLI želeli videti. Pričeska je grozna…barva ne ustreza, oblika je površno izpeljana… razočaranje sije iz naših oči, čeprav se še tako trudimo lagati in se prepričevati o nasprotnem. Še največja zanimivost je, ko nas frizer/-ka tolaži z besedami: “...no, saj se boste navadili…trenutno je šok…ko si boste oprali lase, bo barva veliko lepša…frizura vas pomladi…ustreza vaši barvi srajce…” itd. Tako nas vsi tolažijo, da na koncu celo verjamemo, da le ni tako slabo, vendar tolažba se spremeni v obup takoj, ko gremo iz salona. Jeza in razočaranje nastopita ponovno, ko nas vidijo domači ali partner/-ica, ki ostanejo brez besed od razočaranja nad našim novim “imidžem”.

Vse skupaj nekoliko karikiram, saj želim poudariti dejstvo, da je vedno manj dobrih frizerjev, ki znajo ne le prisluhniti željam strank, ampak dejansko uresničiti želje in imajo razvit estetski občutek ter svoje delo obvladajo. Delo frizerja je zelo odgovorno, saj je od njegovega dela odvisno počutje stranke, od počutja je odvisna uspešnost in če zelo pretiravam, celo zdravje. Veliko je takšnih frizerjev, ki resnično nimajo mere okusa in “prave roke” za takšno delo, pa imajo vseeno polne žepe denarja. Zakaj? Ker delajo “na črno” in po zelo ugodnih cenah. Kako je pa dandanes glede denarja, pa vsi vemo…

Tudi sama sem imela vrsto let podobne izkušnje z zgoraj navedenim, zato sem počasi začela izgubljati zaupanje. Pri izbiri frizerja mi je bil zelo pomemben prvi vtis, samozavest, moč znanja, svetovanja, odnos, celo odnos do sodelavcev - zelo pomembno je tudi vzdušje na delovnem prostoru, kako “team” med sabo sodeluje, kako se obnašajo do vseh strank itd. Velikokrat sem bila razočarana, potem pa sem svoj najljubši frizerski salon in najljubšega frizerja končno odkrila… :)

Ste vsi zadovoljni z delom svojih frizerskih mojstric in mojstrov? Ali se samo tolažite, da so v redu? ;)

to be continued…

Ooooh, kako me včasih jezi, da sem ženska!

Zakaj, se sprašujete? Vam postrežem z odgovorom :

Vedno znova nam nekaj manjka…mogoče imamo v torbici samo še kapljico pudra in rdečila…lasje nam rastejo vedno prehitro in treba bo k frizerju… ko nam končno le uspe kupiti vse mogoče kombinacije oblačil različnih modnih oblik, vzorcev in barv, se moda spremeni in gremo spet lepo od začetka… moda je tudi vedno bolj kompleksna in je za dober “styling” potrebno veliko dobrih živcev in velika mera dobrega, izbranega okusa, saj drugače lahko izpademo kot novoletne jelke iz 17. stoletja (zlata baročna doba)…tega si pa vsekakor ne želimo, a ne? ;)…potrebujemo veliko več stvari kot moški npr. hlačne nogavice, torbice, nedrčke, depilacijska sredstva (ooo, to boli) itd. Po drugi strani pa…smo vsaj lepše od moških :D (fantje, pa brez zamere)

Družba v celoti hrepeni po lepoti, idealu, estetiki, popolnosti, perfekcionizmu telesa. Vse to spada v košarico osnovnih značilnosti družbenega in družabnega življenja 21.stoletja. Dandanes (na žalost) ni več dovolj, da smo pametni in izobraženi, ampak moramo biti urejeni in simpatični, všečni-bi bila morda boljša beseda. Predvsem ženske moramo biti zapeljivke, v pomenu, ki pomeni uglajene, urejene, moderne, “stylish”, napredne, inteligentne…naštete lastnosti moramo aktivirati ne glede na kraj in čas dogajanja-lahko smo doma, v trgovini, na delovnem mestu, na razstavi, prireditvi, kinu, na sprehodu…

Od žensk se pričakuje veliko-največ! Največji pritisk ni, da nas ocenjujejo le predstavniki moškega spola, ampak se ženske največkrat ocenjujejo med sabo…kakšna ironija! V eri velike konkurence in napredka, je tudi med ženskami veliko rivalstvo…katera bo lepša…katera bo večja “zapeljivka” v očeh občinstva (beri: družbe). Takšni odnosi in pogledi vodijo seveda do naloge, ohranjati svojo podobo zapeljivke ves čas. Za uresničevanje tega pogoja, je pa potrebno veliko truda in predvsem denarja. O tem bi lahko razpravljala cel dan, zato pustimo finance. :)

Zahteva po lepoti je ustvarila hladnejše odnose in ocenjevanje ljudi po izgledu. Verjetno ste že slišali kdaj koga (ali pa ste sami tako presodili), ki je zagledal npr. žensko, oblečeno v staromodna oblačila, nesimpatičnega videza, in je dejal:”…tale je pa sigurno kmetica, verjetno še do deset ne zna šteti…” . Potem pa se je izkazalo, da je vodja oddelka trgovine, v kateri tako rad nakupuje zelo draga in precenjena oblačila priznane blagovne znamke. Skrajšano: Obleka naredi človeka. - pa če se še tako trudimo, da bi verjeli drugače.

Včasih me resnično jezi, da sem ženska, ker potrebujem toliko različnih pripomočkov in stvari, s pomočjo katerih se trudim biti “zapeljivka” (v zgoraj navedeni definiciji, se razume:) ). Bilo bi zelo prijetno in lepo, če bi se včasih malo zamislili nad našimi ideali lepote, ki so nas povsem zasužnjili in modo spremenili iz eliksirja umetnosti v ironični videz “zapeljivke”, ki je v svojem bistvu zelo preprosta - bilo bi lepo videti ljudi s “pravimi” obrazi brez maske idealov. A kaj, ko smo zabredli tako daleč…

PS: Če je že tako…bodimo “zapeljivci”, vendar nikoli ne pozabimo, da je to le igra v maskah v treh dejanih: v prvem dejanju smo zapeljivci…v drugem dejanju smo zapravljivci…v tretjem dejanju smo le vsi navadni ljudje… :)

Kljub vsemu - lepo je biti ženska ;)

RAZLOG, ZAKAJ JE OBSTAL TUDI MOJ BLOG:

V ponedeljek zvečer me je oblila grozna slabost…večer se je prevesil v noč…od bolečin sem se tresla… 3x močno bruhala…slabost je bila nepopisna…poleg slabosti še veliki problemi s prebavo…oči sem zatisnila verjetno za komaj nekaj minut…izgubljeno tekočino sem se trudila nadomestiti, vendar nič ni ostalo v meni…zjutraj zopet bruhala…v strahu, da je nekaj resno narobe z mano, sva se s fantom napotila k zdravniku…

Pri osebni zdravnici sem bila deležna hitre intervencije, saj me je takoj sprejela in me napotila na infekcijski oddelek, kamor si želim, da nikoli ne bi več šla! Popravek: Želim si, da nikoli ne bi šla več v bolnišnico - sploh!!

Prideva na oddelek, moje noge me še komaj držijo, v glavi se mi vrti, vse postaja črno in megleno. V neprijazni čakalnici morava čakati, da me sprejme zdravnik, ( ki jih ni bilo malo). Moje utrujeno oko je zaznalo kar nekaj oseb, ki so se v belih haljah sprehajali mimo mene in ob priložnosti tudi ustavili pri kakšnem “dohtarskem” kolegu in se malo nasmejali. Zelo zabavno, ni kaj. Sedela sem na stolu z veliko težavo, saj me telo ni več želelo ubogati. Nisem imela več energije nadzorovati svojih gibov. Počasi sem drsela iz stola, ko je po dolgem čakanju le prišla sestra in me peljala v ordinacijo, kjer sem legla na posteljo. Končno…dobila sem celo 1 dcl vode…bila sem tako dehidrirana, da so mi ustnice popokale od izsušenosti, v ustih nisem imela niti malo sline, ki bi mi pomagala zdržati na vročem in suhem zraku antipatične čakalnice.

Ležim na postelji, čutim rahlo olajšanje, da sem v dobrih rokah strokovnjakov, ki mi bodo takoj pomagali in ugotovili, kaj mi je. Prišel je mlad zdravnik, verjetno začetnik. Sedel je poleg postelje in me začel spraševati kaj sem jedla in kdaj, kaj me boli itd. Medicinska sestra mi med tem časom meri pritisk in temperaturo. Komaj sem odpirala usta…vse sem mu počasi razložila po vrsti, kaj sem vse pojedla prejšnji dan (v ponedeljek) . Bil je tako zbegan, da sem mu morala ponoviti vsaj 2x vse skupaj!!! Pa še zapiske si je delal. Postalo me je prav strah, ko sem videla, da je tako zmeden…za nameček me čez nekaj minut še vpraša, če se mogoče spomnim, koliko pritiska imam in kakšna je temperatura, ker namreč ni slišal, ko je sestra to povedala. Odšel je…ostala sem v ordinaciji povsem sama, komaj sem še imela odprte oči. V ordinacijo so prihajali zdravniki, eden za drugim in vsak me je nekaj spraševal npr. Ali ste že sprejeti? Kje je doktor ta pa ta? Kot da vse to vem! Počutila sem se kot obveščevalna amaterka oziroma kot razstavna lutka. Brez besed…

A je potrebno vse to sedaj podrobno analizirati? To je nezaslišano! Tolikokrat sem slišala razne pripombe na račun dela in kvalificiranosti zdravstvenih delavcev in zdravnikov ter njihovega odnosa do bolnikov, vendar sem vseeno mislila, da je vse skupaj laž. Lahko trdim, da je med njimi skoraj neopazna peščica tistih medicinskih sester in zdravnikov, ki imajo čut do sočloveka v težavah. Lahko bi naštela še nekaj podrobnosti, ki to dokazujejo:

• nihče te ne vpraša kako se počutiš…
• infuzijo mi namestijo točno na desno roko, čeprav sem desničarka, tako da sem omejena pri gibanju (ne morem jesti, se umiti itd.)…
• jezili so se name, če nisem pravočasno poklicala sestre, preden je stekla infuzija, ker sem namreč jaz odgovorna za to??? Od utrujenosti zaspana sem enkrat res pozabila poklicati in sem potem poslušala sestro, da ima zdaj toliko dela s tem…
• zdravnica pri viziti zelo neprijazna, neosebna, hladna, nerazločno govori stvari, da na koncu sploh nisem vedela, ali grem domov ali ne…
• nobene natančne diagnoze…Kaj pa je to diagnoza??!
• glavna vizita….a je to četica izgubljenih mentalnih bolnikov?!? Ni pozdrava, ni pogleda, ni vprašanja, ni nič…prišli, nič pogledali, odšli…brez besed, razen momljanja nerazumljivih besed…gledala sem za njimi z odprtimi usti…nisem mogla verjeti.
• prezračevali so mojo sobo celo jutro, da sem skoraj zmrznila, zapreti pa nisem smela vseh oken, ker se mora prezračiti “kao”…
• končno napoči čas odpusta…ne duha ne sluha…nobene medicinske sestre, nobenega zdravnika ni, da bi lahko dobila kakšne informacije…
• sestra prebere odpustno pismo, sama našteva neke nelogične informacije in sklepanja brez osnovne podlage (ob znanju mojega fanta, sem to tudi lahko sklepala, ker je ugotovil, da je govorila totalne neumnosti).
• šla sem brez diagnoze, oziroma dali so mi eno diagnozo, ki ni podprta z nobenimi dokazi, ker popolnih izvidov še ni bilo…nekaj so si izmislili…

Tako…imela sem naporen teden…danes sem že malo bolje, čeprav še vedno ne vem, kaj je bilo ali je še narobe z mano.

Pravilo v bolnišnicah danes: “Pazi nase, ker drugi sigurno ne bodo!”

Kakšen komentar? ;)

A je to “zahod” naših čustev?

V vsakdanjem življenju nas na vseh področjih delovanja in ekspresiji svojih osebnostnih lastnosti ocenjujejo večinoma “drugi”, saj smo venomer izpostavljeni pod žaromete “ocenjevalne steze”. Naša zunanja podoba in stališča so izkaznica uspeha in družbenega vpliva. Kamorkoli nas ponese pot, nam radovedni posamezniki, željni ocenjevanja, nikoli ne prizanesejo…naš videz podrobno analizirajo, dejanja natančno preučijo, ne preslišijo niti sleherne besedice o tem in onem - vsi želijo vedeti vse! Kdo smo, od kod prihajamo, zakaj smo tam, kam smo namenjeni, kako živimo, koliko smo premožni, kje obiskujemo frizerja, kje kupujemo oblačila, kakšne znamke avtomobila vozimo, itd.

V dobi hitrega razvoja živimo življenje zelo hitro. Čas je postal tako zelo dragocen, da nihče skoraj ne vidi globlje- pa je res, da ni dovolj časa? Glede na to, da se veliko posameznikov dobesedno ukvarja z zunanjo podobo in materialnimi rečmi drugih, potem še upanje ni zgubljeno, ali pač? Časa je dovolj….žalostno je, da ni več interesa. Vedno manj je iskrenega prijateljstva, dobrih sodelavcev, prijaznih uslužbencev, razumevajočih nadrejenih, spoštljivih “drugih”. Vzroki so verjetno le posledica vedno večjih razlik med ljudmi, predvsem materialnih razlik. Ni več razumevanja, ker je prepad med tistimi, ki imajo veliko (mogoče celo preveč) in tistimi, ki se vsak dan borijo za preživetje, vedno več.

Sla po uspehu je prestopila vse meje in povozila srčne vezi, ki so nekoč bile trdno stkane. Neizbežno dejstvo, da brez ljubezni in naklonjenosti drugih ne moremo živeti in preživeti, se vedno znova izkaže za resnično, kajti ne glede na to, kakšno izobrazbo imamo, kakšen avto vozimo, kakšno hišo imamo…še vedno smo samo ljudje in brez podpore in naklonjenosti drugih, ne moremo biti srečni. Seveda tukaj apeliram na “prave” prijatelje in “prave” ljubezni, kajti od neiskrenih in hinavsko nastrojenih posameznikov, ki sami iščejo interese, ne bomo dobili podpore, ko bomo imeli težave (npr. finančne, čustvene, zdravstvene itd.). Kot pravi star, a še vedno aktualen rek : ” V nesreči spoznaš prave prijatelje.” Vendar, a ni nesmiselno čakati na nesrečo, da pridemo do osnovnega spoznanja, ki bi ga lahko bili deležni že veliko prej, če bi si le dovolili videti globlje…če bi si le dovolili…zares ljubiti…