RAZLOG, ZAKAJ JE OBSTAL TUDI MOJ BLOG:
V ponedeljek zvečer me je oblila grozna slabost…večer se je prevesil v noč…od bolečin sem se tresla… 3x močno bruhala…slabost je bila nepopisna…poleg slabosti še veliki problemi s prebavo…oči sem zatisnila verjetno za komaj nekaj minut…izgubljeno tekočino sem se trudila nadomestiti, vendar nič ni ostalo v meni…zjutraj zopet bruhala…v strahu, da je nekaj resno narobe z mano, sva se s fantom napotila k zdravniku…
Pri osebni zdravnici sem bila deležna hitre intervencije, saj me je takoj sprejela in me napotila na infekcijski oddelek, kamor si želim, da nikoli ne bi več šla! Popravek: Želim si, da nikoli ne bi šla več v bolnišnico – sploh!!
Prideva na oddelek, moje noge me še komaj držijo, v glavi se mi vrti, vse postaja črno in megleno. V neprijazni čakalnici morava čakati, da me sprejme zdravnik, ( ki jih ni bilo malo). Moje utrujeno oko je zaznalo kar nekaj oseb, ki so se v belih haljah sprehajali mimo mene in ob priložnosti tudi ustavili pri kakšnem “dohtarskem” kolegu in se malo nasmejali. Zelo zabavno, ni kaj. Sedela sem na stolu z veliko težavo, saj me telo ni več želelo ubogati. Nisem imela več energije nadzorovati svojih gibov. Počasi sem drsela iz stola, ko je po dolgem čakanju le prišla sestra in me peljala v ordinacijo, kjer sem legla na posteljo. Končno…dobila sem celo 1 dcl vode…bila sem tako dehidrirana, da so mi ustnice popokale od izsušenosti, v ustih nisem imela niti malo sline, ki bi mi pomagala zdržati na vročem in suhem zraku antipatične čakalnice.
Ležim na postelji, čutim rahlo olajšanje, da sem v dobrih rokah strokovnjakov, ki mi bodo takoj pomagali in ugotovili, kaj mi je. Prišel je mlad zdravnik, verjetno začetnik. Sedel je poleg postelje in me začel spraševati kaj sem jedla in kdaj, kaj me boli itd. Medicinska sestra mi med tem časom meri pritisk in temperaturo. Komaj sem odpirala usta…vse sem mu počasi razložila po vrsti, kaj sem vse pojedla prejšnji dan (v ponedeljek) . Bil je tako zbegan, da sem mu morala ponoviti vsaj 2x vse skupaj!!! Pa še zapiske si je delal. Postalo me je prav strah, ko sem videla, da je tako zmeden…za nameček me čez nekaj minut še vpraša, če se mogoče spomnim, koliko pritiska imam in kakšna je temperatura, ker namreč ni slišal, ko je sestra to povedala. Odšel je…ostala sem v ordinaciji povsem sama, komaj sem še imela odprte oči. V ordinacijo so prihajali zdravniki, eden za drugim in vsak me je nekaj spraševal npr. Ali ste že sprejeti? Kje je doktor ta pa ta? Kot da vse to vem! Počutila sem se kot obveščevalna amaterka oziroma kot razstavna lutka. Brez besed…
A je potrebno vse to sedaj podrobno analizirati? To je nezaslišano! Tolikokrat sem slišala razne pripombe na račun dela in kvalificiranosti zdravstvenih delavcev in zdravnikov ter njihovega odnosa do bolnikov, vendar sem vseeno mislila, da je vse skupaj laž. Lahko trdim, da je med njimi skoraj neopazna peščica tistih medicinskih sester in zdravnikov, ki imajo čut do sočloveka v težavah. Lahko bi naštela še nekaj podrobnosti, ki to dokazujejo:
- nihče te ne vpraša kako se počutiš…
- infuzijo mi namestijo točno na desno roko, čeprav sem desničarka, tako da sem omejena pri gibanju (ne morem jesti, se umiti itd.)…
- jezili so se name, če nisem pravočasno poklicala sestre, preden je stekla infuzija, ker sem namreč jaz odgovorna za to??? Od utrujenosti zaspana sem enkrat res pozabila poklicati in sem potem poslušala sestro, da ima zdaj toliko dela s tem…
- zdravnica pri viziti zelo neprijazna, neosebna, hladna, nerazločno govori stvari, da na koncu sploh nisem vedela, ali grem domov ali ne…
- nobene natančne diagnoze…Kaj pa je to diagnoza??!
- glavna vizita….a je to četica izgubljenih mentalnih bolnikov?!? Ni pozdrava, ni pogleda, ni vprašanja, ni nič…prišli, nič pogledali, odšli…brez besed, razen momljanja nerazumljivih besed…gledala sem za njimi z odprtimi usti…nisem mogla verjeti.
- prezračevali so mojo sobo celo jutro, da sem skoraj zmrznila, zapreti pa nisem smela vseh oken, ker se mora prezračiti “kao”…
- končno napoči čas odpusta…ne duha ne sluha…nobene medicinske sestre, nobenega zdravnika ni, da bi lahko dobila kakšne informacije…
- sestra prebere odpustno pismo, sama našteva neke nelogične informacije in sklepanja brez osnovne podlage (ob znanju mojega fanta, sem to tudi lahko sklepala, ker je ugotovil, da je govorila totalne neumnosti).
- šla sem brez diagnoze, oziroma dali so mi eno diagnozo, ki ni podprta z nobenimi dokazi, ker popolnih izvidov še ni bilo…nekaj so si izmislili…
Tako…imela sem naporen teden…danes sem že malo bolje, čeprav še vedno ne vem, kaj je bilo ali je še narobe z mano.
Pravilo v bolnišnicah danes: “Pazi nase, ker drugi sigurno ne bodo!”
Kakšen komentar? ;)
Comments
Verjetno so zdravniki gledali preveč NMK.
Ženekaj let se pacienti pritožujejo nad naše zdravstvo. Sej ne more biti bolje, več kot pol aparatur ki jih uporabljajo po bolnicah je potekel rok uporabnosti, pri drugi polovici bo pa vsak čas. Se strinjam čim dlje od zdravnikov.
Lepo da se ti je zdravje povrnilo, po prvih prebranih stavkih sem pomislil, da se bo prebivalstvo v Sloveniji povečalo :) lp
@Kreg: Emm…verjel ali ne, so tudi doma na začetku, ko mi je postalo slabo, namigovali isto kot ti :) hehe
Ko mi bo slabo zaradi nosečnosti, bom presrečna..do takrat pa še malo počakajmo ;)
Jah take imamo z zdravstvom. Včasih je bil zdravnik družinski prijatelj, ki je nasvet pomagal tvoji mami, potem tebi, zraven poskrbel za vse in še kaj, se pogovarjal o jabolkih na drevesih in jravah na polju…
Danes si za njih cifra, ki bo ali pa ne preživela in dala en drobec v zmešnjavo statističnih podatkov.
Mojega očeta so včeraj po 10 urah “opazovanja” odpustili domov, odkoder so ga panično odpeljali z rešilcem, ker mu zadnje pol leta nagaja srce. Giagnoza? Je ni! Kaj če se danes zvrne? Jah nič, po njihovem bi imel verjetno smolo…
No sedaj ko si bolje, pa naštimaj Mažija, da gresta nekam na izlet…
Welcome back med zdravimi! Joj, to pa je mogla bit bridka izkušnja. Sama sicer še nisem preživela noči v bolnišnici, in si je tudi najmanj ne želim, ampak si ka predstavljam, kako si se počutila. Že če imaš samo nek zdravstveni pregled v prostorih bolnice, je to tako doživetje, ki si ga vsak želi čim manjkrat. Neosebnost, neprijaznost, občutek, da si ti tam zaradi njih in ne obratno, skratka – katastrofa!! Redki so zdravniki in sestre, ki imajo vsaj malo človeške topline in razumevanja do bolnikov. Res pa je, da so veliko preobremenjeni, ampak to ne sme biti izgovor za nečlovečnost, sploh v taki stroki kot je zdravstvo. Primerjava: onkološki inštitut! Vsi vemo pod kakšnimi težkimi pogoji tam delajo, ampak je osebje neverjetno prijazno, optimistično in ustrežljivo. V čem je “catch”?
Skratka, lepo da si ok, hitro okrevanje ti želim, jutri se pa, upam, vidimo. Cau
itak, da so svojga dnarja vredni. Ampak kot je že Tanja omenla, sem spoznal na onkološkem inštitutu popolnoma drugo situacijo. Čeprav ne razumem, ali more človek resnično ležat skorajda na smrtni postelji, da se ga upoštevajo kot človeka in ne številko. Pol pa še jamrajo, da imajo nizke plače.
Samo da ni bilo kaj resnega in je zdaj vse ok!
Verjamem, da bolan človek potrebuje še več pozornosti, razumevanja in prijaznih besed, saj je v takih trenutkih velikokrat bolj dojemljiv za “čustvene” stvari, ki se dogajajo okrog njega. Hkrati pa po svoje razumem tudi delavce v zdravstvu…
Sicer pa menim, da vsak posameznik neko situacijo sprejme in oceni nekoliko drugače in prav je tako. Sama sem si to, da me zdravniki in sestre sprašujejo ene in iste stvari, razlagala tako, da se pač želijo prepričati, ali sem jim kaj zamolčala, sem kaj pozabila, bom drugič in tretjič bolečino opisala bolj podrobno in z besedami, ki jim bodo povedale več in podobno. Pa tudi vse bi dala, da bi tisto zatohlo sobo vsaj enkrat na dan pošteno prezračili – skrila bi se pod odejo in dihala svež zrak… ;)
Sicer pa čim manj bolnišnic in zdravnikov! :)
@Nuša: Vsekakor je bolje, če jim večkrat ponoviš zgodbo, vendar te počasi začne skrbeti, ko vidiš, da si zdravnik npr. ne zapomni ničesar, kar mu narekuje sestra in kar mu poveš sam. Res pa je, da nekateri včasih pretiravajo in orišejo stvari čisto drugače kot v resnici so, saj so pod stresom in so čustveno bolj občutljivi.
Nikakor pa ne želim diskreditirati tistih zdravnikov in ostalega medicinskega osebja, ki svoje delo opravljajo vestno, odgovorno in z veliko mero občutljivosti do sočloveka, saj opravljajo zelo težko delo v dobro posameznika in navsezadnje tudi skupnosti. :)
PS. Odeja je bila zelo tanka in zato mi je bilo zelo hladno po 3-urnem prezračevanju. Kolikor vem, se prostor prezrači že v dobrih 10 minutah. Sicer pa, kot si rekla, čim manj bolnišnic in zdravnikov :)
Po mojem mnenju tipična kapitalistična izkušnja iz bolnice, ko pride “spet en nov bolnik/ica” Če nimaš vez so vsi preobremenjeni in imajo katastrofalne pogoje za delo itd. itd….vse najslabše.
Potem pa prideš pa “popoldne” k istemu zdravniku kot samoplačnik se da pa vse lapo pogovorit in vse zmenit preko čakalne vrste in ni problema pri ničemer in tudi sestre ter ostalo osebje je neverjetno prijazno, ustržljivo… ;-)
No money, no funny! That’s it…Tako danes vsi razmišljajo, na žalost!
Hm ko sem tole prebrala, sem se spomnila lanskega aprila, ko sem podobno sama doživljala na infekcijski kliniki. Skratka, za sprejem sem čakala cca4 ure, na prepihanem hodniku, imela sem 40 vročine, vsa sem bila v izpuščajih, izsušena in sama. Na koncu me je sprejela ena sekundarijka, me povprašala čisto o vsem, si spisala enega materijala, jaz pa nisem mogla sledit vprašanjem. Na srečo sem se po 4ih dneh vrnila domov. Da sploh ne omenjam odpusta iz bolnice, na odpustnico čakala cel dopoldan, ven iz sobe so me pa zjagali takoj po jutranjem obisku zdravnika (zaradi stiske s posteljami). No pa še eno cvetko, da ne pozabim omenit, ob odpustu me vpraša moj sobni zdravnik kaj naj mi napišejo kot diagnozo??? Halooo, pa sem mu namignila, kaj če bi snažilko vprašal, sigurno sama najbolj ve! BODIMO zdravi!
@Nataša: Neverjetno! Ne morem verjeti, da se to resnično dogaja! Za nameček še to: toplomer je kazal, da sploh nimam povišane temperature, jaz pa že čisto omotična od vročine. Vztrajala sem, da je to čudno in je sestra šla po drug toplomer in tisti je celo pokazal povišano telesno temperaturo 38,2. Potem nisem zaupala ničemur in nikomur več…
Js ti povem lahko mojo izkušnjo. Že 2 mesca sem doma, ker so me operirali. Pod trebuhom so se mi začele širit žile, vse dol do kolen.
Pridem v bolnico, zdravnik mi pove, da je to potrebno operirati, ter da po operaciji ne bi smelo biti težav. (naj povem, da na določenih mestih težile vidim in jih lahko stisnem).
Teden kasneje, ko operacija mine, počasi sem prihajal k sebi, od vseh tisthi pomirjeval, narkoze… Ni vrag da začenjam ugotavljati, da je vse po starem, boli me enako, žile za katere “so odstranili” so še tam, znova jih lahko stisnem z prsti, ker so tako debele. Tako se že teden dni sprašujem kaj za vdaga pa so mi operirali če ne tega, kar je bilo dogovorjeno v načrtu???
Skratka čez en teden grem znova do zdravnika, in po vsej verjetnosti znova na operacijo, kaj bo tokrat pa si ne morem predstavljati..
Me veseli da si zdrava.
@ Elvis: Počasi bom še začela verjeti, da Michael Moore v svojem dokumentarcu ni nič pretiraval, ko je slovensko zdravstvo prikazal, kot “žaganje in mrcvarjenje pacientov” ! To resnično ne more biti res…na tvojem mestu, bi verjetno od obupa in strahu znorela. Kaj če bi pa mogoče šel v drugo bolnišnico? Je to sploh možno?
Upam, da se bo vse dobro končalo zate…držim pesti…Lp
Je možno če poznaš koga, na srečo sam poznam nekoga iz ljubljanske bolnišnice, tako da bomo videli, kaj bo rekel sedanji zdravnik, potem pa šibam v ljubljano, ker tle ne zaupam več preveč.
that's me ;)
