V sredo, 23.1.2008, je bila v Celju premiera slovenskega filma Estrellita – pesem za domov. Ker sva bila z Matjažem na premieri bolj službeno kot prostovoljno (fotografiranje), sva imela veliko pomislekov o samem filmu, saj sva bila pri ogledu filma Petelinji zajtrk zeeeelo razočarana. Tokrat se je zgodilo ravno nasprotno ;)

Amir – Marko Kovačevik 

Poleg pretresljivih, na trenutke srce trgajočih prizorov in komičnih situacij ali oseb, so naredili velik pečat name tudi igralci ter zgodba. Globina zgodbe se kaže v nasprotjih na področju osebnih lastnosti likov, narodnosti, socialnega statusa, različnosti in posebnosti slovenske in bošnjaške družine. 

Scenarist in režiser Metod Pevec je napisal zgodbo o žalujoči vdovi, ki odkriva skrite strani moževega življenja in sreča nadarjenega dečka Amirja iz skromne in revne bošnjaške družine. Podari mu moževo dragoceno rdečo violino, da bi lahko na njej vadil. Zgodba je prežeta z glasbo in čustvi, namesto katerih marsikdaj več pove glasba kot besede. Pripetljaji so posledica podarjene violine, saj se zanjo začne potegovati Dorin sin (Dora je dobrotnica, ki podari violino)…

Dora – Silva Čušin 

Film mi je bil všeč predvsem iz dveh razlogov: sociološka tematika in zelo dobri igralci. Imena glavnih igralcev so sledeča: Silva Čušin kot Dora, ki je za glavno vlogo prejela nagrade na 10. festivalu slovenskega filma, v Mannheimu in Skopju (mislim, da zelo upravičeno), Marko Kovačevik iz Makedonije, ki se je moral naučiti slovenskega jezika in igranje violine v toliko, da je zgledalo resnično, saj so zvoki prihajali izpod profesionalnih prstov, Mediha Muslinović, Senad Basić, Karin Komljanec, Tadej Troha in Ana Temeljotov. 

 Film je vsekakor vreden ogleda ;)  

Glede filma Petelinji zajtrk pa lahko le rečem, da je “tipični” slovenski film za “tipične” Slovence, saj mene ni navdušil niti malo. Vsebina? A jo sploh ima? Mogoče, ampak je prazna. Odnosi med karakterji? Plitki, v določenem trenutku osebni, vendar v osnovi neopredeljeni, ni povezav npr. kdaj se razvije ljubezen med Bronjo in Djurom? Kar tako, kar naenkrat. Njun odnos? Nima globine. Edino, kar zaznamuje ta film so spolni odnosi med Bronjo in Djurom in nastop Severine in glede na to, da se druga v zgodbi skoraj ne dogaja, je to edini razlog, da je bilo toliko ljudi navdušenih nad filmom (sklepam). “Gremo gledat golo Pio Zemljič” – nekaj v tem stilu. Res je, da ugled slovenskemu filmu zelo šepa, in da ni veliko denarja na razpolago, vendar to so samo izgovori. Tudi za film Estrellita ni bilo verjetno očitno drugače, pa ima film vseeno svojo “srce in dušo”, svojo zgodbo, ki ti pride do srca, da se mogoče malo zamisliš nad svetom okrog sebe. To je pač samo še en dokaz slovenske miselnosti in nekritičnosti ter odnosa, ki ga imamo do bližnjih. Brez dveh glavnih “spremljevalcev” pa tudi ni šlo v filmu Petelinji zajtrk. Se srašujete katerih? Ja, alkohola in seksa ;)

Kljub temu pa je vse skupaj le moje osebno mnenje – svojega si le ustvarite sami :) 

 Ker opažam, da zadnje čase skoraj nihče nima več časa niti energije, da bi veliko objavljal, še manj pa komentiral na malo daljše objave, sem se odločila, da poiščem nekaj za zabavo – because we need some entertainment! :D Najprej sprostite oči na prelepih barvah in se zazrite v vse like, ki jih vidite.    A ni super? Bolj ko strmiš v lik, manj je jasno, kaj je res in kaj ni ;) Nič strahu, vse je v redu z vašimi, verjetno od pretiranega dela, utrujenimi očmi :) Ta optična iluzija je mojstrovina Oscarja Reutersvaerda iz leta 1930. Zanimivo, kaj vsega so sposobni naši možgančki…        Ko prvič pogledate na slikico vidite starca z vencem okrog glave ali zaljubljeni par, ki se poljublja? ;) Jaz dolgo nisem videla para…ne vem zakaj…mogoče sem si preveč želela :D  Če vas prejšnji dve optični prevari nista navdušil, potem vas bo slednja vsekakor (no, mene je fasciniralo, ko sem prvič to videla)-  za ogled klikni TUKAJ!  
            

 Če se deklica vrti v smeri urinega kazalca (iz leve proti desni), potem uporabljamo bolj desno stran možganov (smo bolj čustveni, filozofski, analitični…). Če se vrti v nasprotni smeri urinega kazalca pa uporabljamo bolj levo stran (razmišljamo bolj logično).

Torej, v katero smer se vrti vaš svet? V levo ali v desno? Mogoče v obe smeri? Meni se vrti enkrat levo, drugič spet desno:) Zgleda, da uporabljam levo in desno polovico možganov, čeprav se mi zdi, da bolj uporabljam desno polovico (sklepanje na podlagi karakterja in interesov). 

Še en dokaz, kako različno vidimo stvari tudi okrog sebe, kako različno interpretiramo pojave in dogodke v svojem življenju.  

Nauk: Iz več različnih zornih kotov kot smo sposobni videti in ovrednotiti stvari in pojave okrog sebe, bolj prijazni in uvidevni postajamo do sočloveka – svet ni več šahovnica, ampak mavrica ;)

“Zakopana”  pod knjigami se vsak dan znova trudim čim hitreje in čim bolj učinkovito “izkopati” na površje, da lahko vsaj malo zadiham. Potem pa se zgodi, da sem nekaj pozabila preučiti in grem zopet nazaj “med” knjige ;) Vam je to kaj znano? Včasih bi najraje naredila ravno tole:

Zadnji dnevi so obarvani z balastom raznih knjig, ki jih moram preštudirati za izpit (zato tudi malo zatišja na blogu ;)). Moji dnevi so posvečeni večinoma sedenju za kjigami, intenzivnemu pomnjenju in razmišljanju… no, tukaj pa se začne vsebina objave, ko začnem jaz “preveč” razmišljati :)

Kot sem že dejala so moji dnevi večinoma malce monotoni, ure sedenja za knjigami pa na trenutke tako dolgočasne, da mi pade koncentracija in enostavno ne zdržim več. Takrat se v prijetni družbi odpravim na kakšen sprehod v naravo, da si “naberem” sveže in nove energije. Na žalost se nikoli popolnoma ne sprostim, saj imam čez nekaj časa slabo vest, da ne študiram, ampak se veselo sprehajam, medtem ko imam še za predelati kar nekaj strani obsežne in dolgočaaasneee literature :( Hitim nazaj in s težavo začnem naprej brati, izpisovati, pomniti itd. Odločim se, da bom na hitro preletela še eno drugo knjigo, ki je sicer bila obsežnejša in bolj kompleksno zasnovana (na prvi pogled), da vidim, če mi še kaj manjka do popolnega zajetja celotne snovi za izpit. In potem se zgodi nekaj fantastičnega… več drugič ;) Malo se šalim :D

Začela sem brati kar na sredini knjige in sem brala in brala in brala…kar naenkrat pa zagledam stavek, ki me je tako presenetil, da sem ga šla še enkrat prebrati, ker nisem mogla verjeti, da resnično piše:

“… med nekaterimi eksperimenti tudi študentje skoraj zaspijo (čeprav se to zgodi prej med predavanji); ena od koristi tega učbenika bi lahko tudi bila ta, da študentje, če se ga lotijo v nočnih urah, hitreje in trdneje zaspijo kot ponavadi; ko bodo premagali nespečnost, bodo njihove sanje končno postale resničnost…” ali… -malce hudomušno in hkrati nagajivo ter vzpodbudno. 

“…cenjenim bralkam in bralcem se vnaprej opravičujem zaradi nekoliko preveč strokovnega stila pisanja: tekst na omenjenih straneh je namreč nastal leta 1987, ko sem se prebijal skozi labirinte socialne kognicije in socialnega znanja…” - zelo uvidevno in spoštljivo do bralcev ter hkrati pokaže, da je tudi sam samo človek, ki se mora vedno znova učiti.

 (Velko S. Rus – Sociopsihologija kot sodobna paradigma sodobne socialne psihologije; str.121)

 Kako se ne bi zraven takega stavka in sredi zelo kompleksnega branja raznih definicij in grafov, ko že komaj bereš, na glas nasmejala? :) Tako sem nadaljevala branje, ker prvič nisem verjela, da je stavek malce hudomušen in nagajiv. Ob naslednjih nekaj straneh je bilo zopet nekaj v tem stilu, čeprav je bilo vmes še zelo znanstveno in nazorno ter težko berljivo in razumljivo – branje je zahtevalo veliko pozornosti in zanimanja nasplošno. Bila sem tako navdušena, da sem brala res pozno v noč z velikim zanimanjem, saj sem imela občutek neke komunikacije med avtorjem in mano. Takšni nagajivi in malo igrivo oblikovani stavki so bili na pravih mestih, da so popestrili težko branje. Takšne knjige med celim študijem še nisem brala, ker mislim, da jih je zelo malo (če sploh še obstaja katera). Navdušena sem bila nad preprostostjo in predvsem nad “globino” razumevanja bralcev (študentov) ter načinom pisanja, ki je vzbudil toliko pozornosti in pozitivne energije, da je bilo študiranje zelo zabavno in polno smeha (fant me je že na trenutke malo čudno pogledal ;), vendar ko sem mu prebrala kaj piše, se je še sam smejal…). Tako sem bila presenečena, da sploh ne znam opisati kako lepo je bilo študirati – KONČNO :) (kljub temu, da me sociologija zelo zanima, je študij včasih zelo monoton).

Začela sem se spraševati zakaj so takšne knjige redkost, zakaj se avtorji podobnih učbenikov in knjig ne znajo ali nočejo bolj približati bralcu. Predvsem avtorji bi morali vložiti veliko več energije ter truda za popestritev branja ter večjega veselja do preučevanja njihovih del in raziskav. A nikomur ni mar? A se vsi uči(j/m)o samo zato, ker se moramo, ker bi radi v življenju nekaj dosegli? Še bolj žalostno je pa to, da toliko študentov naredi izpit pa sploh ne vedo, kaj govorijo in ne razumejo kaj se učijo, oziroma se ob študiju željene študijske smeri izgubijo v poplavi literature,  ki utruja. Študij  pa postane tekoči trak opravljanja izpitov. Rezultat?

- študent, ki izgublja voljo do študija;

- študent, ki se s težavo “prebija” skozi “študijski špeh”;

- študent, ki naredi vse izpite, vendar nima več pojma o tem, kaj je študiral v prvem letniku;

- študent, ki je samo “napiflan” in znanja ne zna uporabljati;

- študent, ki širi to monotonost na naslednje generacije! (pri mojem študiju je to največja napaka);

itd.

Komu kaj znano? ;) Resnično me zanima, koliko ljudi študira nekaj predvsem zaradi zanimanja določene študijske smeri in koliko je takšnih, ki študirajo predvsem zaradi boljšega položaja v življenju? In kolikokrat ste se med študijem zahtevne literature nasmejali? :) Presenetite me ;)

PS. Meni je študij zanimiv, vendar pogrešam marsikaj, kar bi ga lahko naredilo še zanimivejšega, predvsem me moti protislovnost namena fakultete in samega udejstvovanja profesorjev v tej smeri – (študiram pa na Filozofski fakulteti v Mariboru). Profesorji bi nam morali biti največji vzorniki, ker ne vem po komu naj bi se drugače zgledovala – verjetno se bom morala kar sama po sebi in po vrednotah, ki so nastale v teku življenja ;) 

Yeeeeeaaaah!!! Ne morem verjeti…pravkar sem dobila Macbook…nič mi še ni jasno…

Zgodba je sledeča (ah, saj komaj pišem :D):

Matjaž bo od zdaj naprej ustvarjal na Apple MacBook Pro-ju, jaz pa sem dobila njegovega “mekija” ;). Pred eno uro se mi niti sanjalo ni o vsem skupaj, sedaj pa je vse postala resničnost, ki me je tako razveselila, da sem se med smehom začela še jokati od sreče :) 

Tokrat mi je zmanjkalo tudi pravih besed (ki mi jih ponavadi ne primanjkuje), da bi se lahko zahvalila za neverjetno presenečenje in presneto lepo darilo – mimogrede, a ni že Božiček bil? :D:D:D

Uff…danes ne bom spala :):):)

PS. Izplačala ga bom s pridnostjo, predvsem s čim več opravljenimi izpiti ;) Že delam “na tem”…

Lepa si…
Kot cvet ovit v jutranjo roso,
sije svežina iz tvojih lic.
Lasje se igrajo in plešejo v ritmu nežnih sapic,
ustnice so polne miline in čutnosti.

Lepa si…
Oči so kot tolmuni čistega izvira.
Ko se zazrem vanje, vidim v globino tvoje biti,
čutim vsak del tvojega telesa,
sva eno – popolnoma prepletena. Enotna.

Lepa si…
Tvoja podoba je okras narave.
Neskončna energija cveti v vsakem tvojem gibu,
tvoj glas je melodija, ki jo tako radostno posluša moje srce.
Besede so kot spomeniki večnosti – nikoli jih ne pozabim.

Lepa si…
…ljubim te, ker si takšna…
…takšna, kot si…

Misli, zlite v podobo pesmi, so nastale ob razmišljanju o ljubezni. O čustvih, ki jo fant čuti do svojega dekleta – lahko si jo pretvorimo tudi v moški spol (po želji ;)). Govori o popolni, sanjski ljubezni, ki jo ponavadi “srečujemo” v filmih, pravljicah, zgodbicah, a na žalost vedno manj v realnosti. Razlogi? Sledijo…

Ideja in bistvo ljubezenskega odnosa se izgublja v tornadu “modernih” vrednot, ki so vse prej kot kazalec vzajemnosti in iskrenosti. Sprašujem se, kaj je človek? Kdo smo ljudje? Človek je živo bitje, ki lahko preživi le v simbiozi z drugimi ljudmi, saj je predvsem družbeno bitje. Ljubezen in naklonjenost sta dve pomembni čustvi, brez katerih ni simbioze, izjema so le odnosi nasprotne vrste, torej takšni hladni in izkoriščevalski, katerih navidezno sožitje se zelo hitro deformira in vez se pretrga – človek ostane sam. Če bi ljudi povezovali le slednji dve čustvi, bi človeštvu sledil propad. Torej človek obstaja kot individuum, vendar brez povezovanja z drugimi ljudmi je samotar brez prihodnosti.

Nihče pa ne želi ostati sam…Ali pač?

Ne razumem koncepta ljubezni, ki ga “seje” velik odstotek družbe, saj je poleg povezovanja pomemben tudi njegov način in namen. Vse lepo in prav, vendar vseeno ne razumem razmišljanja “svingerskih parov”, še manj pa mnenje dr. Ziherla, ko pravi, da svingerstvo ne povzroča nobena psihološka motnja ali kakršen koli odklon. Mogoče sem preveč konzervativna in tradicionalna, kar se tega tiče, vendar ne razumem, kako je “normalno” biti z več partnerji, hkrati pa “ljubiti” svojo stalno partnerko/partnerja. Potem naj mi nekdo razloži pomen besed kot sta: “ljubiti nekoga” in “zvestoba”. Ob takšni interpretaciji se podre celotno razmišljanje in pomen partnerske zveze. Če je svingerstvo normalno, a potem “tradicionalno” partnerstvo in družina nista?! Verjetno sta, ampak med njima in svingerskim odnosom je velik prepad različnosti, ki ne more vsebovati enačaja. Če ne zadostuje en partner, a jih potem zadostuje več? Ali nikoli ni dovolj? Je seks samo še seks? Zakaj bi si nekdo želel odnos brez čustev? Ja, ljudje pridejo v skušnjavo in morda celo prevarajo svojega partnerja, vendar potem se veza slej ali prej konča in gredo vsak svojo pot. No, nekaj je tudi takšnih, ki to počnejo celo življenje parnerju/partnerki za hrbtom…no, o tem mogoče drugič ;)

Pri svingerstvu je drugače. V bistvu vedno znova “varajo” svojega partnerja, s to razliko, da se “dogovorijo”, da to nič ne spremeni. Čustva so zelo kompleksen del človeka in poenostavljanje ne spremeni ničesar – gre le za “navidezno pogodbo” med partnerjema, ki sta se dobesedno naveličala drug drugega, zato iščeta zadovoljstvo z drugimi…iz mojega vidika je to le sprenevedanje in zatiskanje oči pred resnico. Vendar tudi prav, vsak ima svojo svobodo in vsak odloča po svojih načelih, čeprav se s tem verjetno še dolgo ali nikoli ne bom strinjala (vsaj z interpretacijo, ki jo podajajo svingerji sami).

Ljubezenski odnos med dvema osebama je trdnjava, na kateri sloni celotno človeštvo. Celotna kultura je produkt tega odnosa. Če pretiravam in celotno situacijo pomaknem po časovnem traku kakšnih 50 let naprej, z zadržkom razmišljam o možnih razpletih in podobi takratne družbe, jo vidim le kot skupek posameznikov, ki brez čustev občujejo drug z drugim in otroci so le nujno zlo za nadaljevanje rodu in spolne telovadbe. Ker samo razvijam svoje misli in občutke, seveda ne morem izpustiti še druge možnosti, ki navaja nasprotno stališče v prid svingerjem, torej, da družba postane ena velika družina, kjer si vsak deli svojega partnerja in vse je od vseh.

Ne vem…se vam kaj sanja? ;)

Letos sva z Matjažem bila gostitelja na njihovem vikendu na Planini pri Sevnici…Na to temo je bilo že kar nekaj napisanega na Špelinem in Uroševem blogu, tako da si lahko preberete in pogledate tudi njuno interpretacijo ter občutke ;) Z Matjaževo vztrajnostjo je nastala video montaža dogodkov silvestrovanja, obarvana s komično noto, ki jo dodatno podkrepijo (namerno) izbrane melodije :) LINK NA VIDEO

Končno sem našla nekaj energije, da objavim fotografije, ki so nastale lansko leto, nekega lepega, decembrskega in praznično obarvanega dopoldneva, ko sva se z Matjažem odpravila na sprehod po gozdu. Kljub mrazu naju je najbolj vabila prelepa zimska idila, saj je bila narava “ovita s tančico iz ivja”. Vsak s svojo opremo (Matjaž obvezno svojega “markeca”, jaz pa topla oblačila, kapico in debel šal) sva se odpravila na sprehod, ki se je zelo hitro razvil v mini photo-shooting ;) in nastale so naslednje fotografije…

Za ogrevanje najprej nekaj posnetkov narave…

Ivje je res naredilo “gola” drevesa in vejice pravljične in lepe za pogledati :) Ker se mi je zdela njegova struktura zelo zanimiva, sem se z njim tudi malo poigrala, saj sem ugotovila, da je tako zamrznjen, da se tudi po nekaj sekundah na mojih toplih ustnicah ne bo začel topiti ;) in izgledalo je takole…

Ker je bilo pošteno mrzlo, se je bilo potrebno tudi malo razgibati…no, če sem zares iskrena, sem se tudi malo hecala ;)

Ko sva prišla malo globlje v gozd, sva našla kar nekaj “rekvizitov” za fotografiranje in mini shooting se je začel :)

…med fotografiranjem sva imela toliko idej, a na žalost bi za njihovo uresničitev potrebovala eno pečko, da ne bi zmrznila :)), vizažista in frizerja in en dober styling :) Pa drugič…sicer pa je imel sprehod drugačen namen, rezultati pa so lep spomin…

… ne ni snežilo…čeprav zgleda tako, a ne? ;)

Na koncu pa še ena malo bolj “resna” :)

Sledil je še en fotografsko obarvani sprehod, tokrat v družbi Špele in Aleša, ki sta “zaposlila” Matjažev objektiv, kot rezultat pa je nastalo kar nekaj lepih fotografij. Več na Špelinem blogu…