“Zakopana” pod knjigami se vsak dan znova trudim čim hitreje in čim bolj učinkovito “izkopati” na površje, da lahko vsaj malo zadiham. Potem pa se zgodi, da sem nekaj pozabila preučiti in grem zopet nazaj “med” knjige ;) Vam je to kaj znano? Včasih bi najraje naredila ravno tole:
Zadnji dnevi so obarvani z balastom raznih knjig, ki jih moram preštudirati za izpit (zato tudi malo zatišja na blogu ;)). Moji dnevi so posvečeni večinoma sedenju za kjigami, intenzivnemu pomnjenju in razmišljanju… no, tukaj pa se začne vsebina objave, ko začnem jaz “preveč” razmišljati :)
Kot sem že dejala so moji dnevi večinoma malce monotoni, ure sedenja za knjigami pa na trenutke tako dolgočasne, da mi pade koncentracija in enostavno ne zdržim več. Takrat se v prijetni družbi odpravim na kakšen sprehod v naravo, da si “naberem” sveže in nove energije. Na žalost se nikoli popolnoma ne sprostim, saj imam čez nekaj časa slabo vest, da ne študiram, ampak se veselo sprehajam, medtem ko imam še za predelati kar nekaj strani obsežne in dolgočaaasneee literature :( Hitim nazaj in s težavo začnem naprej brati, izpisovati, pomniti itd. Odločim se, da bom na hitro preletela še eno drugo knjigo, ki je sicer bila obsežnejša in bolj kompleksno zasnovana (na prvi pogled), da vidim, če mi še kaj manjka do popolnega zajetja celotne snovi za izpit. In potem se zgodi nekaj fantastičnega… več drugič ;) Malo se šalim :D
Začela sem brati kar na sredini knjige in sem brala in brala in brala…kar naenkrat pa zagledam stavek, ki me je tako presenetil, da sem ga šla še enkrat prebrati, ker nisem mogla verjeti, da resnično piše:
“… med nekaterimi eksperimenti tudi študentje skoraj zaspijo (čeprav se to zgodi prej med predavanji); ena od koristi tega učbenika bi lahko tudi bila ta, da študentje, če se ga lotijo v nočnih urah, hitreje in trdneje zaspijo kot ponavadi; ko bodo premagali nespečnost, bodo njihove sanje končno postale resničnost…” ali… -malce hudomušno in hkrati nagajivo ter vzpodbudno.
“…cenjenim bralkam in bralcem se vnaprej opravičujem zaradi nekoliko preveč strokovnega stila pisanja: tekst na omenjenih straneh je namreč nastal leta 1987, ko sem se prebijal skozi labirinte socialne kognicije in socialnega znanja…” - zelo uvidevno in spoštljivo do bralcev ter hkrati pokaže, da je tudi sam samo človek, ki se mora vedno znova učiti.
(Velko S. Rus - Sociopsihologija kot sodobna paradigma sodobne socialne psihologije; str.121)
Kako se ne bi zraven takega stavka in sredi zelo kompleksnega branja raznih definicij in grafov, ko že komaj bereš, na glas nasmejala? :) Tako sem nadaljevala branje, ker prvič nisem verjela, da je stavek malce hudomušen in nagajiv. Ob naslednjih nekaj straneh je bilo zopet nekaj v tem stilu, čeprav je bilo vmes še zelo znanstveno in nazorno ter težko berljivo in razumljivo - branje je zahtevalo veliko pozornosti in zanimanja nasplošno. Bila sem tako navdušena, da sem brala res pozno v noč z velikim zanimanjem, saj sem imela občutek neke komunikacije med avtorjem in mano. Takšni nagajivi in malo igrivo oblikovani stavki so bili na pravih mestih, da so popestrili težko branje. Takšne knjige med celim študijem še nisem brala, ker mislim, da jih je zelo malo (če sploh še obstaja katera). Navdušena sem bila nad preprostostjo in predvsem nad “globino” razumevanja bralcev (študentov) ter načinom pisanja, ki je vzbudil toliko pozornosti in pozitivne energije, da je bilo študiranje zelo zabavno in polno smeha (fant me je že na trenutke malo čudno pogledal ;), vendar ko sem mu prebrala kaj piše, se je še sam smejal…). Tako sem bila presenečena, da sploh ne znam opisati kako lepo je bilo študirati - KONČNO :) (kljub temu, da me sociologija zelo zanima, je študij včasih zelo monoton).
Začela sem se spraševati zakaj so takšne knjige redkost, zakaj se avtorji podobnih učbenikov in knjig ne znajo ali nočejo bolj približati bralcu. Predvsem avtorji bi morali vložiti veliko več energije ter truda za popestritev branja ter večjega veselja do preučevanja njihovih del in raziskav. A nikomur ni mar? A se vsi uči(j/m)o samo zato, ker se moramo, ker bi radi v življenju nekaj dosegli? Še bolj žalostno je pa to, da toliko študentov naredi izpit pa sploh ne vedo, kaj govorijo in ne razumejo kaj se učijo, oziroma se ob študiju željene študijske smeri izgubijo v poplavi literature, ki utruja. Študij pa postane tekoči trak opravljanja izpitov. Rezultat?
- študent, ki izgublja voljo do študija;
- študent, ki se s težavo “prebija” skozi “študijski špeh”;
- študent, ki naredi vse izpite, vendar nima več pojma o tem, kaj je študiral v prvem letniku;
- študent, ki je samo “napiflan” in znanja ne zna uporabljati;
- študent, ki širi to monotonost na naslednje generacije! (pri mojem študiju je to največja napaka);
itd.
Komu kaj znano? ;) Resnično me zanima, koliko ljudi študira nekaj predvsem zaradi zanimanja določene študijske smeri in koliko je takšnih, ki študirajo predvsem zaradi boljšega položaja v življenju? In kolikokrat ste se med študijem zahtevne literature nasmejali? :) Presenetite me ;)
PS. Meni je študij zanimiv, vendar pogrešam marsikaj, kar bi ga lahko naredilo še zanimivejšega, predvsem me moti protislovnost namena fakultete in samega udejstvovanja profesorjev v tej smeri - (študiram pa na Filozofski fakulteti v Mariboru). Profesorji bi nam morali biti največji vzorniki, ker ne vem po komu naj bi se drugače zgledovala - verjetno se bom morala kar sama po sebi in po vrednotah, ki so nastale v teku življenja ;)
Comments
ja, najbolj od vsega tega me “piknejo” bivše kolegice s faxa, ki pojma niso imele, kaj sploh govorijo. Znala ti je opisati celotno napravo za analizo, povedati vse procese v njej (itak jih ni razumela), a v laboratoriju je ni znala pokazati. Ko ji poveš, da emitiranje fotonov celo vidimo, te gleda kot deveto čudo. “Fotoni iz riti kresničke? Ne me basat, to so samo delci.” :)
Ampak vse tiste kolegice so naredile fax s precej dobro oceno, jaz pa ga še vedno nimam. :) Potem pač ne smem bit pameten, kajne? :)
Ja, res si želim podobne literature, kot jo imaš ti, vendar naravoslovci, ki pišejo naše učbenike, pogosto nimajo smisla za humor. Potem pa še strokovna angleščina… huh, ni placa za smeh med tistimi dolgimi besedami. :)
@matias: Tudi na našem faksu so v večini tisti, ki so samo “napiflani”, drugače pa kot “prazne vreče”, nobenih idej in svojega razmišljanja - pa se imajo za intelektualce. Zame intelektualec ni tisti, ki lahko pomaha z diplomo, ampak tisti, ki jo s svojo sposobnostjo celo preseže v smislu uspešnega opravljanja poklica, v katerem je in da poleg svojega področja vidi še drugo plat življenja - človeško, osebnostno.
Glede tvoje diplome - go for it! ;) Ker ti si jo dejansko zaslužiš…
Če ni bilo smeha med študijem, ti obljubim da bo takoj po opravljeni diplomi veeeeliko smeeeha :D Bomo naredili en velik kres :)))) hehe
Lahko ti poskusim odgovoriti na vprašanje, zakaj ni več podobne literature in zakaj monoton študij.
Zato, ker kar precej profesorjev ni delalo doktorata zato, da bi lahko svoje znanje prenašali na študente. Sicer je odvisno od posamezne fakultete oz. smeri študija, a poučevanje je mnogokrat le tisto nujno zlo, ki ga profesorji morajo opraviti. Večinoma pa “raziskujejo” in pišejo članke za razne revije, s čimer nabirajo točke za določene nazive. Sodelujejo še pri raznih projektih in nemalokrat tekmujejo med sabo. In bolj “znanstvena” kot je literatura, ki jo objavijo, več točk in ugleda jim prinese… Potem si verjetno lahko predstavljaš, da je tistih, ki bi bili še z vsem srcem pri poučevanju, zelo malo. Da ne bom delala krivice - seveda je tudi takšnih profesorjev kar precej, sploh v družboslovju in humanistiki, kjer je težko odkrivati toplo vodo.
In še lastna izkušnja: Od študija sociologije kulture sem odnesla predvsem malo drugačen način razmišljanja in drugačen pogled na svet. Teorije so že zdavnaj zbledele. Zbledela pa bi tudi večina pravil, ki sem se jih učila npr. pri angleški stavčni sintaksi, če se z njo ne bi ukvarjala tudi drugače. (Tako kot je zbledelo znanje o angleški, ameriški, avstralski in kanadski književnosti.) Skratka, pri nas je velikokrat (ne pa vedno) tako, da se učiš za diplomo, po diplomi pa se začne ponavljanje, utrjevanje in nadgrajevanje znanja, ki ga potrebuješ za uspešno opravljanje dela.
Pa veselo učenje! ;)
@Nuša: Vse to o delu profesorjev in doktorjev na fakultetah mi je povsem jasno in glede njihovih raziskav in znanstvenih objav, vendar želela sem poudariti prav to žalostno dejstvo, da je preveč monotonosti in tekmovanja tudi med njimi. Nič boljša situacija ni npr. v osnovnih in srednjih šolah. Učitelji so preobremenjeni z vsemi birokratskimi zadevami…Na trenutke se mi zdi, da je zelo malo tudi takšnih, ki svoje delo z veseljem opravljajo - saj verjetno se tudi sama spomniš, da dobrih profesorjev ni bilo veliko. In kdo je kriv? Doktorji znanosti na fakultetah? Potem je vse skupaj začaran krog izgovorov. Ni čudno, da je peščica takšnih, ki radi hodijo v šolo, ker je tudi peščica takšnih učiteljev, ki si zaslužijo svoj “sloves” kot učitelji.
Osebno sem zelo razočarana nad spoznanji med časom študija, kar se tiče “pedagoškosti”. In če obstaja samo ena oseba v Sloveniji z doktorsko titulo, ki napiše knjigo oz. učbenik v znanstvenem stilu, vendar s humornimi vložki za popestritev, potem ni opravičila za ostale doktorje znanosti, da “nimajo časa” ali možnosti za takšen način “komuniciranja” s študenti. Namreč v tej knjigi dobesedno navaja “napake” učiteljev, ki niso pedagogi, ampak samo posredniki predpisane in obvezne celote znanja.
Trenutno se res učim za diplomo, vendar se že veselim trenutka, ko bom lahko svoje znanje in sposobnosti dejansko uporabila ;) Kljub temu, da bom obremenjena z marsikatero obveznostjo, ki jo prinese življenje, se bom trudila za prijetnejše in učencem prijaznejše šolske ure in končno dokazala, da je monotonost le slab izgovor: kako težko se je nasmejati, pohvaliti, narediti uro zanimivo s kakšno zgodbo, kako težko je biti “človek”?! V tem norem svetu, zgleda, da prekleto težko…
Lep pozdravček ;)
Grem za knjige :))
Sem se že želela razburjati in ugovarjati temu, da je sociologija monotona. Potem pa sem videla, da praviš, da je študij monoton - s tem se strinjam :)
Po diplomi pa ne kresa! ;) Večino knjig sem začela podrobno preučevati po diplomi.
@ana: ne, sociologija nikakor ni monotona ;) jaz jo obožujem :)) hehe
Kres bo simboličen, knjig seveda ne bom sežgala, čas inkvizicije je že mimo ;) Malo heca ;) Ja, po diplomi se začne resnično razumevanje že nekoč naučenega…to je podobno kot z opravljanjem vozniškega izpita…ko narediš izpit, misliš, da znaš vozit, pa šele potem ugotoviš, da si se šele dejansko začel zavedati same vožnje in prometa okrog sebe ;)
Lp
Jaz osebno študiram, ker me študij zanima (slovenistika na FF, Lj). Kar se tiče književnosti: vsak profesor ima svojo interpretacijo in na izpitu moraš povedati samo tisto, kar je on napisal (velikokrat se mi je že zgodilo to na ustnih, 1x sem zaradi tega celo padla - ker sem povedala “napačno” interpretacijo). Pri jezikoslovju je drugače - vsem se zdi, da so tam določena pravila, definicije, ki se jih moraš nadudlat, pa sploh ni tako. Jaz osebno čutim več svobode pri izražanju jezikovne/jezikoslovne snovi kot književne. Zanimiva knjiga za branje je bila Praktični spisovnik (M. Hladnik) - smešno za umret, čeprav izpit je bil WTF, ampak vseeno … Sama trenutno delam na sistemu “imam svoje mnenje, take it or leave it” :) Seveda povežem s snovjo, prebrano literaturo itd. - enim je to všeč, drugim pač ni. Mogoče so profesorji preveč usmerjeni sami vase in preveč perfekcionistični, da pri določenih stvareh ne dovolijo svobode …
Bimmer Girl: Mene tudi močno jezi, da imajo profesorji neke svoje “muhe” in da se moraš pri nekaterih naučiti stvari skoraj na pamet, da zadostiš kriterijem…to se mi zdi totalni nesmisel! Zato se pa potem dogaja, da študenti ne znajo razmišljati s svojo glavo…Še dobro, da me sociologija zelo zanima, da vedno najdem nekaj zase, da me motivira ;) zgodovina je pa že druga zgodba…tam so pa vsi malo za časom…srednji vek? :) emm…tu nekje :D
that's me ;)
