Ko se s težavo zjutraj vstanem iz tople postelje in z rahlo odprtimi očmi “skočim”v nov dan, me prve misli ponavadi ponesejo k obveznostim tekočega dne. Imam toliko idej in različnih misli, da se včasih pošalim, da imam rahel “brainstorming”. ;) Po opravljenih jutranjih ritualih si pripravim zajtrk, ki je energetsko zelo poln in raznovrsten, kakšen dan pa si privoščim tudi pomarančni sok iz sveže stisnjenih sočnih pomaranč. Zadnje čase to skoraj ni več izjema, ampak zelo zaželjen začetek dneva. Ob topli in lepo oranžni barvi pomaranč se spočije oko, vlije mi nove pozitivne energije, okus je zelo svež in poživi še tako zaspano telo, poleg tega pa se po 3 dcl skoraj že najem :), tako da je vnos ostale energetsko nabite hrane veliko manjši. Rezultat? Moje počutje je veliko boljše in bolj vesela grem v novi dan :))) 

Danes bom veliko časa preživela za knjigami, zato si bom verjetno privoščila še kakšen deciliter te čudovite tekočine. Da se mogoče tudi vam “zalušta” vitaminske “bombe”, sem naredila nekaj posnetkov…

Mmm… ;) 

Po končanem shootingu je juice-a zmanjkalo v nekaj sekundah :P

Upam, da bodo vitaminčki skupaj s sončnimi žarki hitro stalili sneg :)

Make yourself one great  juicy day! :)

…s svojo specifično zgodbo nas popelje v sanjski svet realnosti…je lahko močan ali pa blag…lahko je nežen, a še vedno učinkovit…ko ga zares začutimo, nikoli ne pozabimo njegovega prvega sporočila…četudi ga dolgo časa ni v našem življenju, ga ob prvem stiku ponovno prepoznamo…z njim doživljamo vse tegobe tega sveta in hkrati vso čutno energijo speto v šopek nepozabnih doživetij…ko enkrat najdemo pravega, se naša bit zlije v harmonijo neskončne poezije…nastane nerazdružljiva spojina, ki veže nase očarljivost, eleganco, prefinjenost in brez njega smo samo prazna pojava brez zapeljive in seksi esence in njegovih osnovnih elementov…je naša moč in trdnjava spominov…

…ko je z mano, sem popolna…

 Ne, ni nisem opisovala moškega svojih sanj (čeprav ga imam in si zasluži še boljši opis :)), ampak nekaj s čimer ga vedno lahko “omamim” - s parfumom  namreč. Da mu (parfumu se razume) zares posvetim pravo mero pozornosti, najprej nekaj zanimivosti iz  zgodovine parfumov. 

Dandanes pa je svet parfumov skoraj nepogrešljiv del nas in naše identitete, saj nas parfum zaznamuje in o nas daje informacijo okolju. Z vonjem oddajamo “skrita” sporočila o sebi in na podlagi tega si ljudje ustvarjamo vtise in določena občutja, ki so mešanica subjektivnosti in  tudi objektivnosti. Določeni vonji nas privlačijo in so kot magneti, spet drugi nas odbijajo. Vonj je zelo pomemben tudi pri izbiri partnerja in parfum bo povedal zelo veliko namesto njega, vendar univerzalnega recepta ni - pomaga nam lahko le instinkt ;)

Kako pomemben del našega življenja so vonji in voh dokazuje naš nos tudi pri prehranjevanju, ker takrat, ko ne vonjamo hrane, tudi nimamo okusa. Da sploh ne omenjam pomirjevalnega učinka, ki ga imajo raznorazne arome in dišavnice. Podobno kot glasba ima tudi vonj parfuma to moč, da nam prikliče v spomin določene dogodke povezane z določenim vonjem, nam daje različne asociacije in užitke. Mmmm….

Pravijo, da nas vonj zaznamuje, zato vedno poskrbimo, da nas bo “predstavljal” v najlepši noti svoje pravljice :)))

“My favourite” je Coco Chanel Mademoiselle - ne morem se mu upreti. :)

Se mogoče kdo sprašuje zakaj takšno zatišje na mojem blogu?

Razlogov je seveda več kot jih bom prikazala, ampak niso ključni pri odgovoru na zgornje vprašanje, zato jih bom kar ignorirala. Sicer pa je vsakršno pričakovanje, da me kdo “pogreša” zelo domišljavo, saj je verjetno v količini blogov in objav, ki jih iz trenutka v trenutek lansirajo različne spletne strani, moj blog le eden izmed mnogih.  Seveda ima ta objava svojo podlago v “raziskovanju” ostalih blogov, njihovega načina komuniciranja, objavljanja, navsezadnje tudi komentiranja.  Zakaj sploh imamo bloge? Kaj je tako privlačno, da je blogerjev vedno več? A je odgovor mogoče skrit v pridobljeni pozornosti, v “pomembnosti”, ki smo jo deležni, ko vidimo, da “smo brani”, v veliki želji po izražanju lastnega mnenja in idej, po večji vključenosti v medijski svet ali morda, ker imamo preveč prostega časa… ali vendarle zato, ker preprosto radi pišemo in “naglas” razmišljamo o različnih stvareh? Si kdo sploh zna iskreno odgovoriti na to vprašanje?

Tematska sestava blogov je zelo raznolika in pestra kot njihovi ustvarjalci. In prav je tako - za vsakega nekaj. Nekateri pisci so zabavni, nam predajajo svoja znanja in izkušnje, spet drugi so energični in pustolovski, spet tretji duhovni, filozofski ali pa so objave prave osebne izpovedi in orisi posameznikovih življenjskih dogodivščin. Vendar pa analiza kategorij blogov ni elementarno vodilo objave. Bistvo tiči drugje…

…v komentarjih oziroma načinu komentiranja ali t.i. “(ne)blogerski etiki komuniciranja”… še prej pa nekaj besed in odgovorov na začetna vprašanja…

 Moj blog je bil ustvarjen predvsem zaradi mojega veselja do pisnega izražanja, da tu in tam strnem svoje misli o različnih tematikah, delim svoje izkušnje z drugimi, dobim širši vpogled v svet okrog sebe… Seveda sem tudi vesela, če  vidim, da kdo prebere moje zapisane besede ali celo odda svoj komentar. Tu pa se vse začne zopet od začetka…

 Tudi na mojem blogu sem doživela “točo” komentarjev, ki niso bili primerni. Predvsem komentarji, ki so “oplemeniteni” s cinizmom, neutemeljeno kritiko, prizvokom škodoželjnosti in nevoščljivosti. Verjetno se bo tudi tokrat našel kdo, ki mi bo očital, da se preveč obremenjujem ali kaj podobnega, vendar poanta ni v tem, če nekdo “prestopi” mejo “okusnega” izražanja lastnega mnenja. Svobodo izražanja nekateri interpretirajo preveč dobesedno in tako pozabijo, da je na drugi strani oseba, ki je niti ne poznajo dovolj dobro, da bi vedno lahko sodili o vsem, in da  je ozadje določenih podatkov neznano. Vedno več je “blatenja” integritete posameznikov, ki se končajo v množici raznoraznih komentarjev, ki zasenčijo osrednjo temo objave in “bijejo bitko”  brez prave osnove. Splet je postal in postaja vedno močnejši medij, biti v središču pozornosti pa pravi bomus, zato si ga nekateri kreirajo kar s pikrimi komentarji.

Tisti, ki se opredeljujete kot anonimni in s svojo škodoželjnostjo dvigujete svoj ego, pa ste v svojem bistvu zelo nesamozavestni posamezniki, ki ste samo željni pozornosti. Izvolite, vzemite si svoj košček slave, ker jaz sem vas končno prerasla ;)

 Vsem ostalim pa čim več zanimivih objav in veselja pri prebiranju komentarjev :)))

P.S. Povod za objavo sem dobila od anonimneža na enem izmed branih blogov - anonimnež, ti že veš kdo si, a ne? ;) 

V življenju si venomer prizadevamo za “nekaj več”, za tisto, kar še ni ni bilo izpolnjeno ali doseženo. Vztrajno se vzpenjamo do svojih ciljev in ob njihovi izpolnitvi smo presrečni, če naše delo opazijo tudi drugi in nas nagradijo - z lepo in vzpodbudno besedo ali pa s prestižnimi nazivi in nagradami. Izredni pomen pri vsem tem je skrit v pravilnosti in predvsem pravičnosti nagrajevanja posameznikov, ki so s svojimi dejanji pri delu prinesli svežo energijo, nove zamisli, dosegli “nekaj več”, mogoče samo s svojo karizmo in šarmom, ki sta se na nek način dotaknila množice ljudi.   

…in kakšen je namen t.i. prestižne nagrade Viktor?…

Glede na nominirance za leto 2007, je povsem logično sklepati, da je Viktor nagrada večinoma (so tudi izjeme) za “prepotentne lisjake in lisičke”, ki se družijo s pravimi osebami in so nominirane zato ker pač “so”, tam nekje, čeprav je njihova poklicna ustvarjalnost v letu 2007 bila predvsem neplodna in usihajoča. Komu je mar? Samo da je dober medijski spektakel in “pomp”, veliko govoric v zakulisju, tu pa tam kakšen škandalček, ki so ga že mesece prej pridno režirali in vsakodnevno vadili v namen, da bo za nas “poneumljene gledalce” za malimi zasloni toliko bolj  pristen in spontan. Ne vem, kako se doslej niso spomnili uveljaviti dodatne kategorije za nominirance, da bi bili posamezniki končno v pravi kategoriji - pogrešam kategorijo za najboljšega igralca/igralko škandalov - bi bilo zelo težko izbrati pravega ali pravo.

Pristranskosti vsekakor ne želim podpirati, predvsem zaradi vsestranskosti tematike, a vendar lahko samozavestno zatrdim, da si marsikateri nominiranec ni zaslužil tega naziva, pa čeprav mi je drugače simpatičen/simpatična in cenim njegovo/njeno delo, vendar nagrade se podeljujejo na podlagi uspehov in doseženih triumfov v letu 2007, kar pa za lepo število nominirancev ne morem trditi. Vedno znova so v ospredju iste oddaje in isti glasbeniki, nekateri bi si že davno zaslužili Viktorja, pa ga verjetno tudi tokrat ne bodo dobili, spet drugi ga dobivajo leto za letom. Rezultat slednjih? Upad kvalitete in motiviranosti za novosti in napredek, navsezadnje razvrednotenje pomena in namena, ki ga ima podeljevanje Viktorjev.

Kam nas vodi realnost? V pogubo? Soočenje? Spopad? Ali morda v noto pasivnega sprejemanja dejanskega stanja tudi v bodoče? Vem, neumna bi bila, če bi verjela v izboljšanje odnosov v družbi in v pravičnost slehernega posameznika in neumna bi bila, če bi verjela, da bo drugo leto na Viktorjih drugače. Medijski svet je vesolje zase, ima svoja nepisana pravila, ki so glasnejša in močnejša od pisanih, slovenski medijski prostor pa zaradi svoje minimalistične podobe kuje železo na svoj način. Odnosi so “skovani” v duhu - “ti meni, jaz tebi”, sicer pa kaj bi bila tako centralno usmerjena - ta moto velja danes na vseh področjih življenja, vendar je to že druga pesem…