V življenju si venomer prizadevamo za “nekaj več”, za tisto, kar še ni ni bilo izpolnjeno ali doseženo. Vztrajno se vzpenjamo do svojih ciljev in ob njihovi izpolnitvi smo presrečni, če naše delo opazijo tudi drugi in nas nagradijo – z lepo in vzpodbudno besedo ali pa s prestižnimi nazivi in nagradami. Izredni pomen pri vsem tem je skrit v pravilnosti in predvsem pravičnosti nagrajevanja posameznikov, ki so s svojimi dejanji pri delu prinesli svežo energijo, nove zamisli, dosegli “nekaj več”, mogoče samo s svojo karizmo in šarmom, ki sta se na nek način dotaknila množice ljudi.   

…in kakšen je namen t.i. prestižne nagrade Viktor?…

Glede na nominirance za leto 2007, je povsem logično sklepati, da je Viktor nagrada večinoma (so tudi izjeme) za “prepotentne lisjake in lisičke”, ki se družijo s pravimi osebami in so nominirane zato ker pač “so”, tam nekje, čeprav je njihova poklicna ustvarjalnost v letu 2007 bila predvsem neplodna in usihajoča. Komu je mar? Samo da je dober medijski spektakel in “pomp”, veliko govoric v zakulisju, tu pa tam kakšen škandalček, ki so ga že mesece prej pridno režirali in vsakodnevno vadili v namen, da bo za nas “poneumljene gledalce” za malimi zasloni toliko bolj  pristen in spontan. Ne vem, kako se doslej niso spomnili uveljaviti dodatne kategorije za nominirance, da bi bili posamezniki končno v pravi kategoriji – pogrešam kategorijo za najboljšega igralca/igralko škandalov – bi bilo zelo težko izbrati pravega ali pravo.

Pristranskosti vsekakor ne želim podpirati, predvsem zaradi vsestranskosti tematike, a vendar lahko samozavestno zatrdim, da si marsikateri nominiranec ni zaslužil tega naziva, pa čeprav mi je drugače simpatičen/simpatična in cenim njegovo/njeno delo, vendar nagrade se podeljujejo na podlagi uspehov in doseženih triumfov v letu 2007, kar pa za lepo število nominirancev ne morem trditi. Vedno znova so v ospredju iste oddaje in isti glasbeniki, nekateri bi si že davno zaslužili Viktorja, pa ga verjetno tudi tokrat ne bodo dobili, spet drugi ga dobivajo leto za letom. Rezultat slednjih? Upad kvalitete in motiviranosti za novosti in napredek, navsezadnje razvrednotenje pomena in namena, ki ga ima podeljevanje Viktorjev.

Kam nas vodi realnost? V pogubo? Soočenje? Spopad? Ali morda v noto pasivnega sprejemanja dejanskega stanja tudi v bodoče? Vem, neumna bi bila, če bi verjela v izboljšanje odnosov v družbi in v pravičnost slehernega posameznika in neumna bi bila, če bi verjela, da bo drugo leto na Viktorjih drugače. Medijski svet je vesolje zase, ima svoja nepisana pravila, ki so glasnejša in močnejša od pisanih, slovenski medijski prostor pa zaradi svoje minimalistične podobe kuje železo na svoj način. Odnosi so “skovani” v duhu – “ti meni, jaz tebi”, sicer pa kaj bi bila tako centralno usmerjena – ta moto velja danes na vseh področjih življenja, vendar je to že druga pesem…