Hej. Priznam, da sem vsak dan kliknila na tvoj blog in se spraševala, kaj se dogaja s tabo, ampak pustimo stat, imam svoj jutranji in večerni ritual prebiranja blogov ;) In ne me vprašat, zakaj, ker nimam pojma.

Sama sem začela pisati … khm … v bistvu ne vem, zakaj. Velikokrat sem o določenih stvareh razmišljala pa se mi ni dalo nikamor zapisat, zdaj pa pač lahko. Pa ko hočeš nekaj deliti z ostalimi ali samo izraziti svoje mnenje. Mogoče si kdaj želim le potrditev svojih misli, kaj pa vem :) Kak dan me ima, da bi napisala 15 postov, potem pa kako zatišje traja tudi kak teden, ker imam enostavno prazno glavo. Pa se velikokrat vprašam, zakaj se sploh sekiram, če ne napišem posta dolgo časa? Saj nimam obveze do nobenega, razen do sebe in svojih misli …

O anonimnežih pa ne bi izgubljala besed. Toliko kot vsi poveličujejo to svobodo govora, toliko več je pussyjev, ki se ne upajo razkriti, so pa kao povedali svoje mnenje in se sklicujejo na svobodo govora, čeprav to ni to …

Pa hvala za ta post – trenutno se bomo s sošolkami začele ukvarjati z analizo blogov in zbiramo različna mnenja :)

@Bimmer Girl: Me veseli, da me kdo “pogreša” :))) Razlog za zatišje je tudi premalo prostega časa, navsezadnje pa tudi pravih idej oziroma vse so se mi zdele brez pomena. Tudi sama se tu pa tam sekiram, ker bolj poredko objavljam, vendar konec koncev nisem nikomur nič dolžna, pišem, ko dobim navdih, ker nekaj na silo je brezveze…

Od začetka sem se obremenjevala s tem, zakaj mi nihče ne komentira ali kaj podobnega, vendar zdaj ne mislim več tako, čeprav sem vseeno vesela komentarjev :)

P.S. Analiza blogov na kakšen način? Sliši se zanimivo -lahko kaj več razkriješ? ;)

Analiza v pragmatičnem smislu :) Iskanje frazemov, način pisanja, oblika, dolžina, kako in zakaj, na kakšen način, stil … V bistvu ne vemo še, ker nimamo jasnih navodil. Oziroma si jih moramo kar same dat – imamo samo naslov in vemo to, da moramo analizirati iz pragmatičnega vidika. Pa bloge bolj “pomembnih” oseb moramo analizirat – alla Miša Molk, Jonas … Če bo kolikor toliko priporočljivo za branje, dobiš, tam enkrat maja ;)

Saj, tudi jaz pišem, ko dobim navdih. Čeprav je mogoče kdaj butast. In če moram zaradi tega vstati iz postelje ob dveh ponoči :)

Kar se določenih anonimnežev in njihovih komentarjev tiče, je škoda besed…
Mi je pa zanimivo vprašanje: zakaj sploh pišemo bloge. Iskreno povedano še sama ne znam odgovoriti zakaj jaz pišem svoj blog. Najprej sem začela z idejo, da bi na blogu objavljala svoje amaterske fotografije, katere bi lahko poznavalci tega področja lahko kometirali in mi dajali kakšne pametne nasvete kako kaj izboljšati. Ampak, da dobiš kakšen “pameten” komentar oziroma kritiko, je dandanes redkost. Tako sem se odločila, da bom raje pisala, pa čeprav bedarije. :)

Mateja, pa glej, da se boš poboljšala, ker zadnje čase bolj malo objavljaš. ;) Rada berem tvoj blog, ker imaš zanimiv način pisanja in zanimive teme.

@Bimmer Girl: Pomembno je, da si iskrena sama sebi, in da pri pisanju uživaš, vse ostalo pride in gre ;)

@Lucija: Nisem vedela, da tako rada fotografiraš…sicer tudi sama “lovim” zanimive stvari in dogodke v objektiv, vendar zaenkrat seveda amatersko, čeprav imam poleg sebe fotografa ;) Pač sem raje pred objektivom hehe

Ja, res sem malo zanemarila svoj blog, vendar imam trenutno toliko obveznosti na faksu, da moje misli niso bile bistre in končni izdelek ne bi bil to, kar sem si zamislila, zato raje nisem nič objavila. Se bom potrudila popraviti ;) S pohvalo si mi pravkar dala svežo energijo in zagon za kakšno novo razmišljanje :))) Lp

Anonimnezi oz.ljudje,ki smetijo blog…se najdejo vsepvsod, ne vem kaj dosezejo z le-tem, ampak ne da se jim izognit..Jaz sem ze parkrat spremenila naslov,pa je vedno isto,ali me najdejo isti ali pa se pojavijo novi..Men se res ne da vec s tem ukvarjat..

Sicer pa, lepo da spet pises :D Jaz klikam na tvojo stran :D

@ninaa: Tudi jaz klikam in prebiram tvoje objave, ampak še vedno ne morem komentirati, ker me noče prijaviti…Sicer me veseli, da me klikaš :D

Bedarija je, da se bi človek sekiral zaradi takšnih, ki so glasni, po drugi strani pa nimajo toliko jajc, da razkrijejo svojo identiteto. V bistvu mi je takšne komentarje prav v užitek brati.

@SoulMan, tudi jaz rada berem komentarje “nesramnežev” …. vendar le na blogih drugih ljudi :) no, saj veš, najbolj se zabavamo takrat, ko krava crkne sosedu, kajne?
Na svojem ali celo blogu našega tamalga (čeprav ima zapisano, da je to blog dvanajstletnika) sem že naletela na ljudi, ki svoje frustracije sproščajo tako, da se spuščajo v blatenje samega prispevka, ali celo kakšnih osebnih lastnosti. Bolano!
Mateja, te povsem razumem, ker mirno priznam, da mene takšni komentarji prizadenejo, četudi se mnogim zdijo morda duhoviti in mojemu blogu morda celo dvigujejo rating, saj bolj ko se nekje prepirajo med seboj, več ljudi uživa ob opazovanju.
Mislim, da težko najdeš človeka, ki mu slabi komentarji ne bi prišli do živega in takšnega, ki ne bi bil vesel prijaznih komentarjev.
Prav zanimivo je bilo včeraj opazovati našega Jako, ki je kot strasten športni navdušenec na svojem blogu zapisal nekaj o hokejski tekmi. Post je prišel na prvo stran Siol.neta in nekaj komentatorjev je post vzelo bolj kot forum in v eni uri se je nanj prilimalo 28 komentarjev. Ker na svoj blog navadno ne dobi niti toliko dnevnih klikov. je bil povsem evforičen. Tako navdušen že dolgo ni bil … tudi ob kakšnih “resnih” dosežkih. A pri otrocih najbolj odkrito vidiš čustva, ki jih starejši velikokrat zadržimo zase.

Aja, še to sem želela zapisati:
Zakaj sem začela pisati blog? Čeprav si nisem nikoli delala nekih utvar, da imam talent za pisanje, sem od nekdaj rada pisala. Pisala sem dnevnik v veeeeelik in deeeebel zvezek pri svojih 16-ih pa vse tja do 20-ih. Ga imam še vedno …nekje na podstrešju.
Za vsak praznik sem ob darilu svojim bližnjim podarjala tudi pisma, kamor sem pisarila razno razne neumnosti.
Sinu sem kakšne 3 leta nazaj eno leto in pol VSAK dan napisala 1 pismo. Nekoč sem celo začela pisati knjigo – roman pa mi je zmanjkalo časa in samozaupanja :)
Ko mi je prijatelj povedal, da piše blog, je bilo odprtje bloga zame pač logično nadaljevanje moje zgodbe, kajne?

Torej sem ga začela pisati zase, kajne? Tudi bralcev je bilo v začetku malo. A z vsakim dnem, ko opažaš, da je bralcev vse več, ko dobiš prve komentarje (ki so ponavadi prijazni), ko dobivaš vse več komentarjev, začneš v tem uživati tudi zaradi tega.
Sicer pa že dolgo vem, da je moj jezik ljubezni (po knjigi 5 jezikov ljubezni) pozornost, pohvala. Ravno zato me najbrž pohvala ponese naprej in graja zbije na tla.

@Saša: Ker je ravno prava priložnost, lahko povem, da sem zelo vesela, da si se odločila za blog, ker te z veseljem “berem”, ker si pristna, iskrena, direktna in nadvse zanimiva. Vedno znova se sprašujem od kod dobiš ideje in predvsem čas za vsa opravila in za vse “družinske obveznosti” in ogromno število objav, ki kar “dežujejo”… :)

Mogoče bi pa morala zbrati pogum in nadaljevati s pisanjem romana – ampak po energiji, ki jo začutim, ko berem tvoje objave, močno verjamem, da boš nekoč našla čas, voljo in energijo tudi za to ;)

Moji razlogi za pisanje bloga so zelo podobni tvojim in tudi sama sem zelo vesela kakšnega komentarja in pohvale, pa tudi kritike, če je konstruktivna. Včasih že človek kar malo obupano spremlja dogajanje po blogih, ki je vedno bolj nesramno itd, in izgublja voljo do objavljanja, ampak lepo je vedeti, da nisem sama tu in da imam tudi somišljenike :)))

Zato – hvala tebi in vsem ostalim, ki me pa vseeno radi “berejo” :) Lp

@Mateja; hvala, hvala. In tokrat ne bom leporečila nazaj, ker se zna najti kakšen (ali mogoče kakšna) Cakuci, ki se mu/ji bo zdelo to preveč osladno. ;) No, ja, vseeno lahko rečem, da tudi jaz rada berem tvoj blog in tvoje prispevke, ki mnogokrat potrebujejo več, kot le preblisk razmišljanja.