Zadnje čase se toliko dogaja v mojem življenju…pretekli vikend smo praznovali Abrahama, za katerega organizacijo “zabavnega” dela sva bila odgovorna prav midva z Matjažem (zdaj srečna, ker smo se imeli res super :)), vmes že 14 dni prenavljava in si urejava najino mini gnezdece (glavna pridobitev je kuhinja-jupiiiii), kar mi preostane časa se pripravljam na nove izpite…ah, kaj sploh naštevam…toliko se dogaja, da se niti ne spomnim vsega :D 

Med vsemi novostmi je tudi moja nova pričeska, ki še na žalost ni dobila ustrezne pozornosti Matjaževega objektiva, da bi lahko fotografije moje nove frizure delila z vami, ki se po kakršnem koli naključju znajdete na mojem blogu (ki ga na žalost tudi malo zapostavljam).  Za približno predstavo le simbolična fotografija - lastnega portreta nimam - še ;). Moji lasje so občutno krajši (za cca 25 cm), nova energija, ki mi jo je dala nova podoba, je pa več kot dobrodošla, saj sem imela dolge lase celih 10 let :)

(zares simbolična fotografija) - da ne bom o kovačevi kobili spet… :D

Jeeeej! Končno sem se opogumila in naredila en velik korak naprej :))) Počutim se odlično! ;)

 Ob padanju las na tla so se mi kar roke tresle od adrenalina in navdušenja ter seveda tudi strahu, da ne bom zadovoljna, ampak krajši kot so bili lasje, bolj sem bila zadovoljna ;). Mislim, da je že bil čas, da spremenim dolžino las, ker z barvami sem že tudi eksperimentirala…sem pač ena izmed tistih, ki jih kaj novega v življenju popolnoma prebudi in “osveži”. Na trenutke se počutim tako razigrano kot majhna deklica, spet drugič zapeljivo in seksi…ah, enostavno super je! :))))

Za kvaliteto fotografije se prosim ne zmenite veliko, ker je nastala kar na photo boothu na en, dva, tri, poleg vsega so bili moteči  tudi močni sončni žarki. Je bolj umetniške narave in izžareva posebno energijo - ne, želela sem, da je takšna. No, fotografi že vedo, o čem govorim, a ne? ;) Kot sem že omenila, sva z Matjažem oba zelo zaposlena, vendar sigurno sledi manjši shooting in nove fotografije. 

“Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.

Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.

Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.

Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.

In sedaj, ko umiram, sem ugotovil, da sem pozabil živeti !”

Velika večina se v nekem smislu lahko poistoveti z zgoraj napisanimi mislimi, sama pa se v njej najdem tudi v marsikaterem trenutku življenja. Obdobje, v katerem se trenutno nahajam, je polno obveznosti, čeprav jih lahko na eni strani štejemo pod “nujno zlo” našega vsakdana, po drugi strani pa so temelji za bremena, natančneje za misli in cilje, ki jim hitim nasproti, kot da sem v tekmi s časom. 

Včasih se kar zamislim nad tempom, ki nam ga narekuje svet okrog nas, kajti ura teče enako hitro že tisočletja, sla po uspehu ali še natančneje želja po preživetju na način, ki nam nudi tudi neko količino udobja, pa je produkt svetovne ambicije po še in še…večjem standardu in ugodju. Torej se je za “udobno” življenje potrebno potruditi in čim bolje izkoristiti vse svoje adute, ustvarjati si nove priložnosti, velikokrat se tudi odreči užitku in prostemu času, ampak tako pač je. Moja misel o tem je:

“Sanjati o drugačnem svetu je utopično, v dejanskem življenju približati se lastni iluziji, je sanjsko.”

Ste se malo zamislili? :) Jaz se vedno znova in znova. Treba je verjeti vase, v svoje načrte in predvsem sposobnosti, jih čim bolje vnovčiti, poleg tega pa se izredno truditi, da uživamo vsak trenutek svojega življenja, ker je lahko tudi trenutek, ko se počutimo malo izgubljene in neuspešne ali kako drugače negativno nastrojene, lep in če ne drugega, ga imamo priložnost doživeti in ŽIVETI -  a ni to že dovolj samo po sebi? ;) Tudi skromnost je lepa čednost kot pravi slovenski pregovor. Čeprav ima tale misel v sebi tudi kanček grenkobe in žalosti, ima tudi globoko sporočilo:

Užij vsak dan, kot da je zadnji.

P.S. …in ne pozabite se smejati :))))))) Evo, pa me spet preganja…čas namreč… Lep pozdravček! ;) 

…da je kavka ptica leta 2008? Večina verjetno ne, vendar to še ni najbolj zanimivo.  Ali ste vedeli, da je kavka po svoji inteligenci identična človeku, po sposobnostih in znanju, najbližjima živalima, šimpanzu in orangutanu? ;)

Povod za objavo o kavki sem dobila predvsem zaradi moje kavke Zofi, ki je neverjetno pametna in najbolj zanimiva “domača” žival, kar sem jih kdaj imela.

Moja kavka Zofi

Pot, ki jo je vodila do nas ima svoje začetke v poletju leta 2006, ko jo je moj ati našel slabotno in malo ranjeno na tleh na mestni tržnici (verjetno jo je v svoje krempeljčke dobila kakšna potepuška mačka). Bila je še zelo majhna in seveda prestrašena, vendar si je čez čas z našo pomočjo tudi opomogla. Postala je razigrana in predvsem razvajena, saj je bila navajena na obrok hrane, ki ji ga ni bilo treba iskati, saj ga je dobila vsak dan brez naprezanja in truda z iskanjem raznoraznih nevretenčarjev, s katerimi se kavke prehranjujejo. Ker ji svoboda v naravi oziroma v mestu ni več “dišala”, se tudi ob priložnosti, da poleti visoko v nebo, ni odločila za odhod. No, razen enkrat ko si je vzela krajši dopust in preletela celotno sosesko, se ustavila na najvišji veji sosedove češnje in se s svojim značilnim glasom oglašala vsakič, ko sem jo poklicala. Zvenelo je nekako takole: 

Jaz:” Zoooofiii! Zooofiii! Kvaaa, kvaaa, kvaaa!”

Zofi:”Kvaaa! Kvaaa! Kvaaa!..

Odmevalo je v širni okolici, vsi sosedje so prišli opazovati in preverjati, kaj se dogaja. Zofi pa se je v količini pozornosti, ki jo je bila deležna tistega lepega sončnega dne, izredno izkazala, saj je cel dan prepevala in oponašala druge ptice. Misleč, da je končno našla svoj prostor pod soncem, in da je ne bo nikoli več nazaj, so bile moje misli, ki so me po eni strani zelo veselile, po drugi pa žalostile, saj sem se v tem času zelo navezala na njo (čeprav se mogoče sliši smešno, pa vendar). Zgodilo se je nekaj neverjetnega, saj je v večernih urah, ko se je začelo mračiti, in ko že kakšni dve uri ni bilo ne duha ne sluha o njenem oglašanju, kar naenkrat priletela in se ustavila nekaj metrov od njenega “domeka” na okrasnem drevesu, kjer se nam je pustila prijeti. In zopet je bila na svojem teritoriju, srečna in sita. Še naprej me je razveseljevala s svojim enournim “nastopom” vsako jutro od 7.oo do 8.00 (približno, no:))). Vedno, ko me vidi, me “pozdravi” v svojem slogu.

Zofi v svojem “domu” ;)

Ja, ja, saj vem, zveni otročje in malo napihnjeno, vendar vse je resnično. Še preden sem zasledila znanstveno objavo, ki govori o kavkah, sem vedela, da so kavke nekaj zares posebnega med pticami, ker se je moja Zofi izkazala za izredno inteligentno bitje. Za lažje razumevanje o čem govorim, navajam nekaj značilnosti in znanstvenih dejstev te prelepe ptice, ki jo v filmih in na splošno prikazujejo kot tatico:

1.  Kavke, ki spadajo v družino vran, so enako inteligentne kot opice in delfini;
2. Znanstveniki jim celo pripisujejo zavedanje o preteklosti, prihodnosti in lastnem zavedanju;
3. Četudi imajo zelo majhne možgane jim pripisujejo enako stopnjo inteligence kot šimpanzom in orangutanom, ki so najbližje človeku po sposobnostih razvoja in delovanja;
4. Vrane bi morale po mnenju znanstvenikov veljati za “pernate človeku podobne opice”;
5. Kavke imajo zmožnost socialne presoje in oblikujejo zapletene socialne strukture, ki se kažejo predvsem z izmenjavo hrane in zdi se, da natančno opazijo kdo jim je kdaj odstopil kakšno hrano in kdo ne; (no to velja tudi pri Zofi, ker ima mene najraje in to zna celo pokazati tako, da  začne od veselja mahati s krili in lepo peti) ;)

Vir: Članek: Pernati geniji…KLIK 

…vedno razposajena, a včasih zelo besna, da kar “piha” kot mačka… :)

  Ali ste vedeli?;) Vsaka informacija in zanimivost o mogoče tudi kakšni drugi “netipični” živali je zelo dobrodošla :)

P.S. Me že kliče…Zofi namreč…jo grem malo pogledat :)))))) 

Po dolgem času je spet prišel na obisk Timi - štirinožni član družine Očko ;), ki naju je s svojimi vragolijami in presežkom energije vzpodbudil, da smo naredili mini “shooting” kar na dvorišču. Kot rekviziti so služili zelena trava, rumena žoga in na koncu sem se tudi sama znašla med “inventarjem”, saj  je bil Timi “leader” in glavni model :)))). 

…”pfff, tole poziranje je zame mala malica”…

…”Hov-hov! Pred vami je vaš najljubši show! ;)…

...pri izvedbi te točke mu priskočim na pomoč…

…”Če pa jaz nisem postaven…”… :D 

…in potem postanem razposajena kot otrok tudi jaz… ;)

Le kaj razmišlja Timi tukaj? :) 

Po skoraj enournem napornem “poziranju” in preigravanju z žogo tudi Timiju poidejo moči, zato naredimo le še zaključno fotografijo, na kateri Timijeve utrujene oči že komaj čakajo na mehko in toplo ležišče, kjer se počasi izgubi v svetu “pasjih sanj”…

Timi, bil si odlična družba - kot ponavadi ;).