Bla, bla, bla, bla, bla bla…Bla, bla, bla, bla…Bla, bla, bla…

Ah, kako težko je “pognati” možgane v tek, ko so postali malo omamljeni od močnih sončnih žarkov in povečane doze raznoraznih kloridov, ki so v morju, vendar najbolj sem se predozirala z natrijevim kloridom :). Vendar mi bo z nekaj nove energije in volje - upam - uspelo objaviti vsaj nekaj utrinkov z dopusta. Poleg standardnih dejavnosti na morju kot so plavanje, sončenje (vendar v manjših količinah in z visokim zaščitnim faktorjem) in splošnim lenarjenjem, sva z Matjažem zopet “lovila” zanimive motive, ki so me tako navdušili, da sem se odločila tudi z vami deliti nekaj svojih posnetkov, ki sem jih naredila s Canon-om IXUS 75.  

 

Pri iskanju zanimivih motivov se nisem pustila zmotiti, zato sem v mrzlici fotografiranja pozabila, da bi velik razkorak lahko povzročil kakšno nesrečo mimoidočih “opazovalcev”. Namreč, pozabila sem, da imam oblečeno kratko krilo in ne kratkih hlač. Kljub Matjaževim intenzivnim opozorilom se nisem pustila motiti, zato je nek turist močnejšega spola, po Matjaževem pričevanju, skoraj padel s kolesa :D. Ja, ja, zakaj pa ne gleda raje predse na cesto, a ne? ;) Hehe.

V veliko pomoč sta mi bila tudi ugodna svetloba in zahajajoče sonce, saj so zažareli vsi kotički in med kamni skrito rastje.

 

 

 

…in moja malenkost;)…

 …bojevnika s planeta Ixus  sta se ravnokar prežarčila na Zemljo… :D

“Beam me up, Scotty.” :)))

 

 

 

 

Bla, bla, bla, bla…

Tokrat je bolj malo za prebrati, kar sicer ni v mojem stilu, vendar naj govorijo fotografije. Upam, da si boste s pomočjo lastne domišljije ustvarili prave poletne zgodbice ;).

 

Lep pozdrav z Vrsarja! 

 

 

 …sem vedno govorila.Še malo, pa mi bo uspelo…  :)

Kljub temu, da si resnično želim poučevati, me tu in tam zmedejo komentarji ljudi, ko jim povem, da bi po končanem študiju želela delati v šolstvu. Negativen prizvok vprašanja “Ali si sigurna, da si to želiš?” ali pa ” A res? Poučevala bi rada?” so povod razmišljanja o šolstvu in poslanstvu učiteljev v današnjem času, za katerega je vedno manj navdušenih privržencev.  

V starih časih (mogoče zveni preveč starinsko, ampak razlika v vlogi učitelja od takrat do danes je zelo velika) so bili učitelji zelo spoštovana intelektualna skupina, tako od učencev kot tudi od družbe kot celote. Z leti se je njihova avtoriteta zmanjševala s hkratno liberalizacijo in odprtostjo odnosov v razmerju učenci - učitelji in starši - učitelji. Kar je seveda povsem normalno, saj so se družbeni vzorci vedenja močno spremenili. Družba je postala bolj demokratična, vendar je dandanes demokracija izgubila svoj blišč in slavo prejšnjih dveh stoletij, ko je v ospredju bilo uresničevanje njenih idealov, saj se izgublja pod vedno pomembnejšo birokratsko neusmiljenostjo.

 

Kaže tako, da so učitelji v šolah danes vse prej kot učitelji. Z nenehnim spreminjanjem šolskega sistema, “izboljševanjem” programov in življenja ter dela na šolah, se učitelji izgubljajo v kopici birokratskih nalog, ki jih morajo izpolnjevati, saj so te naloge primarne narave.  Žalostno je, da lahko med pomen besed “učitelj” in “birokrat” postavimo enačaj. Lahko seštevamo, odštevamo, množimo in delimo možnosti, enačaj med njima ostane, rezultat se pa zrcali na vedno slabšem občem ugledu predstavnikov pedagoških strok v celoti. 

Ne samo, da so se spremenili odnosi v šolstvu, ampak so drugačni tudi družbeni vzorci vedenja. Intenzivna emancipacija žensk je zaradi nespremenjene moške vloge v družini (oziroma le malo spremenjene) povzročila v družini primanjkljaj, ki se kaže v značaju postmoderne družine, katere otroci so zaradi prezaposlenosti staršev večinoma prepuščeni “Drugim”. Med “Druge” bi lahko šteli stare starše, sorodnike, družinske prijatelje in seveda tudi vrstnike, ki imajo najmočnjši medsebojni vpliv. In potem smo zopet pri učiteljih, ki naj bi tu in tam reševali družinske probleme kar v šolskih institucijah, poleg birokracije naj bi z vsem entuziazmom poučevali “izgubljeno” mladino, reševali konflikte med učenci, učenci in učitelji, učitelji in starši in kar je najhuje, med učenci in starši. Poleg svoje birokratske funkcije, ki si je že skoraj prisvojila primat, so učitelji postali neke vrste psihologi, socialni delavci, zagovorniki, organizatorji, na trenutke policisti in nekje tam na koncu vseh funkcij,  še učitelji. V množici nalog, ki zahtevajo veliko truda in energije, so učitelji v trenutni družbi totalno nespoštovana celica, ki predvsem zaradi slabih pogojev in vedno večje zahtevnosti dela, ki navsezadnje ni poplačano zadovoljivo, izgublja svojo moralo in smisel.

 

Hmm…in kje so rešitve? ;)

Lahko bi pretiravala in položaj učiteljev prikazala v še bolj neznosni podobi, vendar je vsakršno pretiravanje nesmiselno, saj vendar učitelji niso edini, ki se morajo soočati z birokratskimi zahtevami, pa vendar se njihov položaj neverjetno hitro spreminja na slabše, v primerjavi z drugimi poklici. 

1. Sprašujem se, zakaj le peščica rešuje čast večini s svojo ljubeznijo do poučevanja, katerih posledice so priljubljenost med učenci in starši. 

2. Zakaj se toliko maturantov odloči za pedagoški študij, če jih to delo ne veseli?

3.  A je vpliv okolice po izobraževanju potisnilo vso “zdravo pamet” na rob?! 

4. Kdo hoče komu dobro? 

Vsi se sklicujejo na neko “splošno dobro” v izobraževanju in tukaj niso izjema niti vladni predstavniki, niti starši in na koncu celotnega “špeha” pametnjakovičev, so včasih nespametni tudi učitelji, ki zaradi osebnih manjkov  škodujejo učencem. Ah, ta začarani krog. :( Žalostno je opazovati in spremljati ves ta cirkus, vedoč, da bom kaj kmalu sama del njega. No, ja, upam da bom svojo vlogo “klovnese” dobro odigrala, in da bomo  na koncu vsi zadovoljni. :)

Kljub vsem novodobnim “problemom”, ki pestijo to profesijo, še vedno obstajajo “pravi učitelji” - tisti, ki svoje delo opravljajo z srcem. Takšen učitelj je poleg vseh prej naštetih funkcij, ki jih opravlja, tudi učenčev prijatelj in poslušatelj. “Pravi učitelj” ni samo pripovedovalec, ampak tudi poslušalec. Ni pristranski, je pravičen, dovolj strog in ravno prav prijazen. Neverjetna kombinacija, kajne? :) Na žalost šole za pridobitev dejanskih učiteljskih veščin, ki plemenitijo zares dobrega učitelja, nimamo.

Ostane nam samo naša dobra volja, želja po tovrstnem delu in seveda obvezna diploma, ki je po mojem mnenju čisto preveč ali pa premalo cenjena. Preveč v smislu, da si brez nje manjvreden in ne- zadosten kandidat, premalo pa v smislu, da se moraš po končani diplomi ukvarjati z birokratskimi zadevami in iskanjem prve zaposlitve - torej si spet v birokratskem kolesju. Da o plačah ne začnem niti razmišljati. Zgleda, da ni rešitve in edino, kar nam preostane, je v življenju najti pravo poslanstvo. Jaz sem svojega že našla in vsaka ovira bo največji izziv. Poslanstvo bo postalo pustolovščina. O učiteljih vs. birokratih ne bo ne duha ne sluha. :)

Je to utopija? ;)

 

 

P.S. Upam, da boste prebrali objavo kljub njeni “širini” in “globini”, ki verjamem, da ni prav nič osvežujoča v teh vročih dneh. So pa zato možnosti komentiranja toliko večje, saj ima vsak kakšno izkušnjo iz šolskih klopi. Prepričana sem, da imate kakšno zanimivo zgodbico ali morda samo mnenje, kritiko…Dokažite, da moje prepričanje ni utopija. :D

 Lep pozdravček vsem ;) 

 

Mateja