Že nekaj časa me zelo moti delo nekaterih novinarjev v televizijski hiši Pop Tv. Kriteriji absolutne objektivnosti, strokovnosti, pravopisa, leporečja, konstruktivnih vprašanj in povezovanj so za njih postali uganka. Da o vsiljivem in napadalnem vodenju oddaj sploh ne izgubljam veliko besed. Kot lep primer zelo slabega vodenja je včerajšnje soočenje predsednikov parlamentarnih strank pod taktirko novinarja Muhiča in Krčmarjeve. Sposobnost preusmerjanja in prekinjanja stavkov politikov je bila včeraj edina “odlika” omenjenih voditeljev, na žalost. 

 

Njihova spletna stran je iz dneva v dan zasuta z vedno manj primernimi vsebinami in članki, ki nimajo ne repa ne glave. Predvsem tematike o erotiki in spolnosti ne sodijo na informativni portal, čeprav nimam nič proti tovrstnim objavam, vendar mislim, da bi bilo primerneje takšne vsebine objavljati ločeno. Ne razumem, kako se pod kopico pripomb gledalcev in bralcev njihove spletne strani ne predramijo in korenito spremenijo svoj koncept.  

 

 Tudi raznoraznih vložkov po koncu informativnega programa 24 ur ne razumem najbolje, saj so subjektivni in večkrat tudi moralno vprašljivi. Izražanje svojih mnenj po koncu oddaje in brezvezen “chit-chat” samo kvari podobo celotne oddaje. Verjetno imajo z določenimi vložki namen nasmejati gledalce in oddajo približati ljudem, vendar to izvajajo v napačni smeri, saj na koncu izgledajo kot klovni, ki se zapletajo v lastnih mislih. Joj, joj, joj…

 

Predlagam, da si ustvarjalci oddaje 24 ur ogledajo svoje stvaritve in malo premislijo o meji dobrega okusa in nepomembnem komentiranju določenih novic (predvsem Pop in-a). Oddaje se razlikujejo po vsebini in namenu, zato preveliko mešanje konceptov med sabo nima pravega učinka. Informativne oddaje naj obveščajo publiko z novimi informacijami, zabavne oddaje naj zabavajo itd., novinarji pa lahko lastna mnenja o tematikah podajajo v zasebnih krogih.

 

Vsi lahko delamo napake in okolica jih nekaj časa tudi tolerira, ampak vse ima svojo limito. Mediji morajo zaradi svoje funkcije ohranjati razsodnost, profesionalnost, konstruktivnost in kar je najbolj bistveno, etičnost. Status jim ne dovoljuje določanja mnenja publiki, ampak le podajanje informacij na način samopresoje slehernega gledalca/bralca, saj nam je v prejšnjem primeru odvzeta osnovna človeška pravica do samopresoje.  Seveda je tudi svoboda govora pravica, vendar v novinarski etiki omejena na objektivno poročanje.

 

Upam, da se bodo “poptv-jevci” kmalu predramili in odpravili nakopičene napake, saj je konkurenca na medijskem polju enako pomembna kot na drugih področjih življenja, ampak za uspešno konkuriranje nacionalni televiziji bo potrebno veliko “svežega vetra”.  ;) 

Za razmislek pa dva citata Winstona Churchilla:

 

” Attitude is a little thing that makes a big difference.”

“It is no use saying ‘We are doing our best’. You have got to succeed in doing what is necessary.” 

 

 

Prvi september že trka na vrata, prav tako pa tudi spomini in občutki, ki so zaznamovali moje obdobje osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Spominjam se navdušenja ob čisto prvem vstopu čez šolski prag, ko sem se ob očetovem spremstvu pogumno podala v  (še takrat) popolnoma neznan in nov svet. Sedela sem v vrsti nasproti katedra, čisto ob oknu, ampak okolica me ni zanimala, saj sem se ob toplem sprejemu učiteljice, popolnoma posvetila njenim besedam in mislim, ki so me na trenutke obdale celo s strahom. Vse je bilo drugače - okolje, ljudje, pravila. Kljub temu mi je prvi šolski dan ostal v prelepem spominu.

 

Ob vsakem končanem šolskem letu sem se veselila novega začetka, novih učiteljev, novih znanj in predvsem novih izzivov. Razlogi za moje veselje do učenja so mi še danes neznani, verjetno so pač del mene, mojega karakterja. Že v prvih letih šolanja sem razvila čut za razumevanje koncepta šole in vloge učiteljev, saj je njihov nastop bil vedno pod budnim očesom moje presoje in ocene o kvaliteti podajanja snovi in načinu komuniciranja med učenci. Vem, vem - to se sliši zelo samovšečno in v presežkih zmogljivosti tako mladega bitja, ampak dejansko sem bila zelo jezna na kakšno učiteljico, ki ni znala kontrolirati svoje jeze, in ki je sošolca ali sošolko užalila s terminom, kot je “neumen/neumna”. Takšno vedenje se mi ni zdelo sprejemljivo, čeprav sem skozi leta le opazovala in shranjevala različne koncepte poučevanja. Na koncu sem zaključila z mnenjem, da je delo učiteljev zelo zahtevno, in da je za kvalitetno poučevanje potrebno veliko več kot le primerna izobrazba - potreben je čut za delo z ljudmi in sposobnost empatije, ki bi marsikomu marsikdaj pripomogla k lepšemu šolskemu življenju. In prav zato sem srečna, da sem se odločila za pedagoški študij, ker želim svoj “čut” razviti, izpopolniti, predajati…poleg tega pa pohoditi kakšen stereotip o sodobnih učiteljih. ;)  (Optimizma mi pa te dni res ne zmanjka ;)). 

 

 

Piše se leto 2008 in stvari so se v teh letih krepko spremenile. Poučevanje je vedno zahtevnejše, otroci so pod vedno večjim pritiskom družbe (v prvi vrsti svojih staršev, ki preveč pričakujejo, sorodnikov, vrstnikov, učiteljev, šole itd.). Učenje je postalo nuja pomembnosti in uspeha v nadaljnem življenju. Brez formalne izobrazbe ni dobrih služb, ni denarja, ni uspeha. Merilo pomembnosti  in sposobnosti je višina posameznikove izobrazbe. Pritisk starejših generacij se neusmiljeno generira na podmladku, na zafrustrirani mladini in prestrašenih otrocih, ki se v večini trudijo izbrisati strahove svojih staršev z dobrimi ocenami in odličji z raznoraznih tekmovanj in nastopov. Seveda govorim na splošno, da ne bi kdo bil užaljen, ker so tudi pridni in inteligentni otroci, ki se sami želijo udejstvovati na različnih področjih in prav je, da jih starši in učitelji podpirajo in jim nudijo pomoč. Govorim predvsem o negativnem motiviranju že v osnovi zelo nemotiviranih otrok, vendar naj bo zaenkrat o tem dovolj.

 

Vsem prvošolčkom naj se prvi šolski dan zapečati v srce kot poseben dan, na katerega se bodo z veseljem spomnili. Naloga staršev je, da skupaj s svojim otrokom raziščejo lepe stvari, ki jih bo prineslo učenje. Zelo pomembno je na pravilen način predstaviti otroku pomen učenja in obiskovanje pouka.

Šola naj ne bo karikirana kot starodavna utrdba in učitelji naj ne bodo  njeni prebivalci, orisani kot zlobni čarovniki in čarovnice. Šola naj bo najlepši peskovnik, učitelji in učiteljice pa otrokovi pomočniki pri gradnji peščenih gradov in utrdb. Samo s pozitivnimi prispodobami lahko otroku pričaramo šolo in učenje kot igro, pri kateri mu boste vsi stali ob strani in mu z leti dodajali delčke v strukturo peščenega gradu, ki bo za vedno del njegove življenjske pravljice. Lepe stvari se lahko dogajajo tudi če nimate čarobne paličice - čarobnost ustvarjamo s svojimi mislimi, dobro voljo in s srcem.  

 

Srečen začetek vsem prvošolčkom in njihovim staršem! ;)

 

Priloga: Kot pomoč v času šolanja pa so zanimive naslednje knjige. Če morda sami katero priporočate, na dan z informacijami. Jih bom zelo vesela :).  

 

 

 

P.S. Vse misli in ideje niso zagledale luč sveta v objavi z namenom pametovanja, ampak so plod mojih razmišljanj in čutenj skozi vsa leta šolanja. Verjamem v srčnost in pomen, ki ga nosi prvi šolski dan v celotnem izobraževalnem obdobju ter vlogo, ki jo pri tem nosijo starši ter učitelji. Pa lep preostanek počitnic ;). 

 

…še malo pa prideva na Pag…

 

Po tednu dni “priklapljanja” na vsakodnevno življenje, so fotografije in spomini na dogodivščine s potepanja po Pagu zelo moteč element, ki kar vabi nazaj v svet kontrastov in nasprotij. Turistka na tem delu Jadranskega morja sem bila že nekajkrat, vendar navdušenje nikakor ne izgublja svoje energije, marveč jo multiplicira. 

 

 

 S svojo zanimivo pokrajino me je Pag prevzel že prvič - všeč so mi razigrani, le z nekaj grmički poraščeni hribčki ali le s kamenjem obdani vrhovi. Mešani občutki, ki se rodijo ob pogledu na prelepo barvo morja in zalivov, na pokrajino pokrito le s kamenjem na eni strani, na drugi strani pa se oko kar ne more nagledati ravnine, ki se počasi dviguje v hrib, ki ga krasi rastje in tu pa tam kakšna malo večja skala. Ambient spominja na visokogorje, na naše planine. Nasprotja se s svojo nepreklicno lepoto dopolnjujejo v prekrasno sožitje biserov narave.

 

 

Pot proti Metajni postreže s prelepimi barvami morja..

 

 

 Z Matjažem sva  Pag odkrivala z velikim veseljem, predvsem pa z odklopom od vsakodnevnih obveznosti in se podala pustolovščini na pot. ;) Obvezna oprema so bili: kopalke, nekaj kun in fotoaparat, ki končno počiva po napornem delu, saj je miroval le ponoči, čeprav je tudi noč bila bolj kratka. ;) 

 

Plaža Čista…

 

Tisti dan je na tem delu zaliva pihal tako močan veter, da sva morala brisače obtežiti z velikimi kamni - tudi moji crocsi so se “dušili” pod njihovo težo. Dokaz spodaj… :)

 

Popoldan sva se podala na izlet do mesta Pag, ki sicer nima toliko animacijskih vsebin, ampak sloni na svojem zgodovinskem pečatu s starim mestnim jedrom, ampak sva (no, večinoma jaz) ;) imela težave z močnim vetrom tudi na razgledni točki na mesto Pag, saj sem nehote uprizorila pravcati show - že malce obarvana zadnjica in noge so zagledale luč sveta sredi belega dneva v množici fotografiranja željnih turistov. :P :) Emm, frizura je pa trenutno top hit na modni sceni. Bi radi videli? Frizuro, seveda. :D 

 

…in potem sem morala svojo oblekco takole grdo držati še kar nekaj ur…uf, je bilo naporno… ;)

 

…ko sem že skoraj obupala, se je veter le umiril…ampak po Matjaževem pogledu sodeč, je tukaj imel zle namene z mojim krilom…še dobro, da sem bila ves čas na preži…hehe

 

Nastalo je tudi nekaj posnetkov z obale in namakanja v vodi…

 

…poskočno in razigrano…

…sanjavo in romantično…

…hmm…??? :)

 

Še nekaj nočnih utrinkov…

 

…my natural look… ;) Koliko sem stara? :))))

…sončni zahod ujet v zadnji sekundi…kraj: Lun…

…moj najboljši fant in dva super cocktaila iz Kalypsa…mnjami :P ;)

 

 

Bilo je pestro…ampak na trenutke predvsem in samo romantično…meni ena izmed najljubših fotografij s Paga…

…še ena mokra in slana… :D fotografija…

 

 Počitnic je konec, spomini pa ostajajo. Čudovito poletje se počasi izteka, hkrati pa se začenja novo obdobje, ki bo prineslo veliko izzivov. S polno mero pridobljene energije bodo vsakodnevni izzivi mala malica ;). 

 

Naj tudi vaše zgodbice in dogodivščine ne bodo le del vašega spomina, ampak tudi del blogerske scene, zato napišite kaj o svojem poletju in doživetjih. ;) Pa lep pozdravček vsem! :)

 

P.S. Vse fotografije so produkt navadnega kompakta ;) “Markec” je bil na dopustu :D