Leto 2008 nam počasi maha v slovo in vliva upanje v še srečnejše in uspešnejše novo leto, ki se ga nekateri veselijo, drugi pa malo manj. Če se ozrem na začetek leta in vse dogodke stkem v tri pridevnike, lahko le rečem: zanimivo, srečno in fotografsko :).

Še kakšno leto nazaj si nisem niti predstavljala, da bom kdaj prijela za zrcalno refleksni fotoaparat in potem obdelovala fotografije, ki sem jih vedno tako zelo občudovala, ko so nastajale izpod Matjaževih rok. Niti sanjalo se mi ni, da bom šla na prvomajske počitinice na Krf, da bom spoznala nekaj novih prijetnih ljudi in prijateljev. Poletne dogodivščine so bile le pika na i, polne presenečenj in nepozabnih trenutkov.

Na začetku leta 2008 sem vsa obupana zrla v goro knjig in ostalega študijskega gradiva in se skoraj zlomila od skrbi in odgovornosti – nisem si predstavljala, da bom zelo uspešno opravila zastavljene cilje. Pa moji dolgi lasje – heh, niti v najhujši mori si nisem mislila, da se bom odločila, da jih dam ostriči. :) Ah, ja…veliko vsega je bilo, ampak v vsaki stvari je pomembno najti lepe reči in vzpodbudo za naprej. :)

Tako kot si nisem znala predstavljati poteka leta 2008, si prihajajočega niti ne bom drznila :). Čaka me veliko izzivov na študijskem področju, upam pa, da  se bo tudi moj hobi (fotografiranje) nadgradil in razvijal. :) Ljubezen in zdravje pa upam, da me ne zapustita ;).

Ob vseh mislih in željah, ki krožijo v tem prazničnem času okrog nas, naj vse želje strnem v eno misel:

“Ne obupaj nad nečim, v kar  še niti upati nisi začel.” 

Prva novoletna želja se mi bo uresničila prav kmalu, saj bom prvič v življenju silvestrovala v tujini in v prav posebnem vzdušju.  Za razliko od vseh silvestrovanj, bo praznovanje letos potekalo v dvojini, ki se bo verjetno izgubila v milijonski množici zabave željnih ;). Samo Matjaž in jaz…aaaaaaaaaaah :). Lucky me :))).

Ne glede na kraj praznovanja in odštevanja v novo leto, vam želim čim lepšo noč in naj se vse dobro prenese še v naslednje leto, hkrati pa oplemeniti z novimi izkušnjami, pravo ljubeznijo (če jo slučajno še niste čutili), iskrenim prijateljstvom, telesom polnim elana in sveže energije in z dnevi polnih sončka in sreče :).

S   R   E   Č   N   O       N   O   V   O       L   E   T   O       2   0   0  9 !

P.S. Kot ste lahko opazili, so vse fotografije podpisane z nazivom “br4instorm.com”, ki bo od zdaj naprej krasil vse moje bodoče fotografije ;). Zgornje fotografije pa so plod moje odvečne energije, ki so nastale okrog 1.00 ure zjutraj pri Špeli in Alešu :). Njuno okrasitev stanovanja jim lahko prav zavidamo :). Več pa si lahko preberete tudi na njenem blogu TUKAJ.

*** Fotografije so rezultat potepanja po Rogli v družbi prijateljev Špele & Aleša in brata Matjaža & Maje. Fotografiral in urejal fotke: Matjaž Očko.***

Najlepši so trenutki veselja, ki ga dopolnjujejo nasmejani obrazi, polni upanja in energije, medsebojni odnosi topline in iskrenega prijateljstva. V decembrskem živžavu je sprostitev na snegu in v naravi prava poslastica za telo in duha, ki sta ga utrudila nakupovalna mrzlica v trgovskih centrih in neizprosni vsakdanjiki. 

Velikokrat slišimo in tudi sami izjavimo, da ne čutimo pravega božičnega/prazničnega vzdušja – le zakaj? Ker smo preveč obremenjeni z realnostjo? Ker mogoče ne znamo več sanjati in verjeti? Kaj pa ljubezen in iskrenost do soljudi? Vse te vrednote so pokopane pod obiljem skrbi in masovnega nakupovanja daril, ki ljudem ponavadi povzročajo preglavice in luknjo v denarnici. Premalo je osebnega druženja, preveč virtualnih stikov. Preveč je ljudi po trgovskih centrih, premalo jih je v družinskih in prijateljskih krogih. Vse preveč je podarjenih materialnih daril in vse premalo prijazno izgovorjenih besed in poklonov. Preveč govorimo, premalo poslušamo druge. Prevelikokrat glasbo poslušamo, premalokrat jo zapojemo in zaigramo. Čas pa beži, beži, beži…in nikoli se ne vrnejo izgubljeni trenutki. Vendar nikoli ni prepozno začeti drugače misliti in živeti – tudi v decembrskem času – v božičnem času.

In kaj sploh je božično vzdušje? Ko si znamo odgovoriti na to vprašanje, potem lahko iščemo naprej. Zame je božično vzdušje stanje našega notranjega razpoloženja oziroma naša sreča. Če smo zadovoljni in srečni sami s sabo in v odnosih do ljudi, ki jih imamo in nas imajo radi ali pa smo z njimi v kakršnih koli družinskih/sorodstvenih odnosih, potem do pravega vzdušja ni daleč. Za končno veselje pa ne smemo skopariti z nasmehom, dobro voljo, prijaznimi besedami in drobnimi pozornostmi. Dandanes se preveč govori o t.i. “christmas spirit-u, ki ga ni” in ni. A se je mogoče kdo vprašal, če je to zanikanje sprožilo dejansko stanje? Torej, da ljudje ne občutijo vzdušja? Ja, tudi meni se je na trenutke tako zdelo, da ni pravega vzdušja, ker vsi preveč pričakujemo, ampak sem se zamislila in se odločila, da ne bom dovolila zunanjim dejavnikom in pompoznemu debatiranju o “christmas spiritu, ki ga ni”, da mi pokvari veselje, saj sem presrečna s tem, kar imam. :)

Izražanje pozitivne energije in veselja do življenja – to je sreča!

Nasmeh na obrazu in sproščeno druženje – to je sreča!

Ko si lahko takšen kot si – to je sreča!

Ženski “fight” s Špelo ;)

Prijateljstvo – to je sreča!

Ko smo sposobni začeti zares uživati v drobnih trenutkih, ki nam jih ponuja življenje, v  decembrskem vzdušju z lučkami in vsemi dobrotami, pod katerimi se šibi miza, ko nam prijazen pogled prodajalke v trgovini polepša trenutek, ko ob gnečah na cestah ne izgubimo živcev, ampak se veselimo doživljanja v skupnosti – pot smo na dobri poti, da začutimo božično vzdušje. Bo šlo? ;) No, glede gneč na cestah in v trgovinah, bo bolj težko pričarati čutenje z množico, ampak če bomo vsaj ohranili mirne živce in situacijo znali ovrednotiti z njihovega stališča, potem bomo tudi to preživeli brez slabe volje, kajne? :) Navsezadnje, smo tudi sami morali v trgovino. :)

Ker se rada fotografiram in tudi sama ujamem kakšen  motiv v objektiv, zgornja fotografija prikazuje mojo srečo, moje veselje in moj nasmeh. Uživajte v stvareh, ki vas osrečujejo in ne bojte se jih deliti z drugimi – bodite to, kar ste, vedno in povsod! 

Moj bratec Matjaž (ja, tudi on je Matjaž :)) in moi.

Družina je povezovalni faktor in celica ljubezni. Vsak trenutek v družinskem krogu pomeni več kot tisoč daril. Družinske vezi je potrebno ohranjati, jih negovati in ceniti. Četudi je naš čas za druženje vedno krajši, so skupni tenutki toliko bolj pomembni in intenzivni. In še dve skupinski fotografiji…

Matjaž&Moi, Maja&Matjaž (bratec)

Aleš & Špela, Moi & Matjaž

Moja največja sreča :***

Ustvarite si božično vzdušje po svojih najboljših močeh in pozabite ohraniti ključnega elementa-otroka, ki ga skrivate v sebi. Za nekaj časa pozabite na skrbi in tegobe, uživajte v družbi najbljižjih in ne skoparite z nasmehom – boste videli, da dela čudeže ;).

Vesel božič!

P.S. Če boste pridni, vam bo Božiček prinesel kaj lepega. Ne verjamete? ;)

V soboto, 13.12.2008, se je v VIP sobi Planeta Tuš Celje odvijala druga fotografska delavnica na temo modne fotografije, pod organizacijo e-fotografije in predavateljem Matjažem Očkom, ki nas je s svojim znanjem, izkušnjami in nasveti popeljal v foto – modno pravljico. Zame je bila to ena najzanimivejših izkušenj, predvsem zato, ker imam ves čas  možnost spremljati Matjažev potek in način dela – od organizacije, dejanskega fotografiranja in postprodukcije. Vsak fotografski projekt je izziv zase in vedno znova je potrebno biti iznajdljiv in predvsem inovativen. Kljub temu, da sem ga že velikokrat videla v “akciji”, torej med samim fotografiranjem, si do sobote dejansko nisem znala pravilno predstavljati, koliko energije in truda je zares potrebno vložiti za nastanek zadovoljivega, kaj šele specialnega produkta. 

 
Moneta Brčina

Nikoli mi ni niso bile jasne njegove reakcije po končanem shootingu, ko ni bil zadovoljen s fotografijami in v bistvu ga je vse motilo in nič ni bilo dovolj dobro. Ja, zdaj vem in zdaj šele razumem! ;) Ko sem prišla v soboto domov in pogledala, kaj sem ustvarila v tistih nekaj minutah, sem bila tako obupana – niso mi bile všeč barve, kompozicije, rezi itd. 


Prvo spoznanje: Fotografiranje sploh ni tako enostavno kot izgleda. Škljoc, škljoc in konec? Kje pa, to ni še niti začetek. ;) Da o teži fotoaparata in mojih bolečinah v mišicah naslednje jutro sploh ne govorim :). Hehe. To sicer ni moje prvo fotografiranje, ampak so bile pa razmere popolnoma drugačne kot ponavadi – časovna omejitev je bila potrebna zaradi velikega števila željnih fotografiranja, zato je bilo treba v kratkem času (približno 5 minut na model) veliko narediti. Ampak, ko se fotografira zares, npr. za naročnika, je čas tudi pomemben dejavnik. Izdelek je potrebno narediti v najkrajšem možnem času, ker je čas denar, a ne? :)

Drugo spoznanje: Zelo pomemben je odnos z modelom! To mi je seveda bilo najbolj jasno od vsega, saj imam sama nekaj izkušenj s poziranjem, zato se nekako lažje vživim v doživljanje modela in razumem, da po dvournem poziranju ni lahko izžeti zanimive poze, ki so polne energije (no, pri Evi in Moneti to seveda sploh ni bil problem, sta sta dekleti pravi profesionalki) :).
Ustvariti kvalitetno modno fotografijo je prava umetnost in zahteva veliko energije, znanja in domišljije – na žalost se velikokrat zgodi, da posamezniki tega sploh ne razumejo (najhuje je takrat, če je takšnega mnenja potencialni ali realni naročnik…uf, me to razjezi :)). 

Eva Ahačevčič

Tretje spoznanje: Piko na i ustvarimo z dobro obdelavo. Ko sem začela z obdelavo fotografij, sem ugotovila, da lahko iz vsake fotografije izpostavim različne elemente in mogoče tudi kakšno fotografijo, ki mi poprej sploh ni bila všeč, spremenim na boljše. No, po nekaj urnem obdelovanju in utrujenih očeh, in ko sem že skoraj zaspala za računalnikom, so nastale fotografije, ki jih lahko vidite razpršene po celotni objavi – moje prve modne fotografije! :).

Z naslednjo zbirko sem želela predstaviti predvsem raznolikost, ki sem jo iskala v pozah, pogledih, barvah, kompoziciji. Mogoče bi manj zajeten izbor bil boljši, vendar se zaradi truda, ki sem ga vložila, ne morem odločiti med izbranimi fotografijami, ker mi je vsaka po svoje všeč. Ker pa imajo vsake oči svojega malarja, bom vesela vsakega vašega mnenja ;)

P.S.  Matjaž, hvala za enkratno izkušnjo! Zdaj sem te  začela zares razumeti ;) Najboljši si… :***

Če nadaljujem zgodbo iz prejšnje objave, ko sem se zatopila v razmišljanje o praznem in na trenutke dolgočasnem mestnem jedru našega prelepega Celja, sem se že naslednji dan uprla vsem dejstvom in se podala  majhni avanturi na pot. Kot takšno jo lahko ovrednotim predvsem, ker sem po naravi drugače bolj mirna in ne izstopam z dejanji iz množic. Prav zato sem neskončno uživala, ko sva se z Matjažem med vožnjo čez mesto proti domu, zabavala s fotoaparatom, ki je na svojem “telesu” lahko čutil mrzel veter – bila sem neusmiljena s koti in izpostavljanjem fotoaparata možnemu zdrsu na tla. Joj, da bi se kaj takega zares zgodilo! Khm…no, saj se ni. :))) Zatorej, najbolje, da  pokažem nekaj fotografij, ki so nastajale v času, ko sem se za trenutek počutila kot najstnica, ki nima “zavor”. ;)

Spodnje tri fotografije so Matjaževo delo, le obdelava je moja. Vedno mi je velik izziv, kadar obdelujem Matjaževe fotografije in potem nestrpno čakam na njegovo mnenje ;). Najtežje je takrat, ko že vidim, kako jih je obdelal in potem se moram nekako zbrati in razviti nov in povsem moj vpogled na njih – kar je težko ob spremljanju občutka, da ne bom dovolj kreativna in inovativna. Njegovo mnenje že imam, lahko pa še vi poveste svojega ;). 

Uživala sem, v ne le malo drugačnem pristopu in načinu fotografiranja, ampak tudi v zares sproščenem in zabavnem ozračju, ki je kar prebijal od nove energije.

In tako je bilo malo drugačno popoldne… ;)

Če boste slučajno imeli srečo in opazili na cesti kakšen fotoaparat, ki “sedi” na strehi avtomobila in fotografira, medtem ko ga nekdo močno drži, se ne ustrašiti ali skrbeti, malo “zapozirajte” in mogoče se boste v svojem jeklenem konjičku videli tudi kje na kakšnem blogu – mogoče celo na mojem :D. 

P.S. Sem pa danes zvečer imela spet en presežek energije, ki se ni hotela pretvoriti v študijsko, ampak v fotografsko udejstvovanje – kaj več pa v naslednji objavi ;). 

Sprehajala sva se po mestu in v moji glavi so se tkale naslednje misli…

Čeprav sem večja ljubiteljica narave kot mestnih ulic in trgov, lahko tudi slednji na poseben način “živijo”, ustvarjajo vzdušje z zanimivimi stavbami, ki šepetajo svojo zgodbo, tlakovanimi kamni iz rimskih časov, prepletom ulic in uličic, sijočimi izložbami, ki kar vabijo…in nenazadnje tudi z ljudmi, ki ga obiskujejo in v njem živijo. Ampak kaj, ko je vse lepe besede in sanjarjenja niso del realnosti. Kljub temu, da Celje ni mesto, kjer bi se kaj “pametnega”dogajalo, se vseeno rada sprehajam po centru in ob Savinji, a vendar je v meni vedno znova prisoten občutek žalosti, da je Celje tako “mrtvo” in prazno. 

Namreč, v popoldanskem času in v zgodnjih večernih urah se prelepo rimsko mestece (ali če že kdo želi tudi mesto Celjskih grofov), spremeni v mesto duhov – le tu in tam kakšno živo bitje – z izjemo preobljudene sprehajalne poti ob Savinji, kjer ob sončnem vremenu skoraj nimaš kje hoditi.

Sprašujem se, kako je mogoče, da mesto s takšno zgodovinsko vsebino in možnostmi ne zaživi v svojem merilu? Zakaj je mestni center izgubil svojo moč in čarobnost? Je krivda res na velikih trgovskih centrih? Zame so trgovski giganti le slab izgovor predvsem tistih osebkov, ki so službeno zadolženi za dogajanje v mestu. Noben trgovski center ne more nadomestiti mestnih ulic in edinstvenosti mestnega vzdušja. 

V decembru je mesto z novoletnim “light-showom”  dobilo sicer malo bolj svežo podobo in več topline, a na žalost se toplina ohranja le v lučkah, v srcih ljudi lučka posveti le redko.

 Moč, uspeh in vpliv so partnerji s tradicijo in jo kot tako tudi negujejo in trdno ohranjajo. Največji minus si zaslužijo vsi “celjski povzpetniški poslovneži” in vsa ostala smetana, katerih lučka se v srcu prižge le ob stisku roke sebi enakih slabičev. Ja, vem, povsod je tako, ne samo pri nas – kljub temu mi gre takšno “rokovanje” in hinavsko izražanje novoletnih želja pošteno na živce. 

Zato pa je vse tako hladno…brez vsebine…brez smisla…praznično vzdušje iz preteklosti je danes le še privid, iluzija…iluzija, ki si je ne moremo kupiti…a ni to žalostno?

Škljoc, škljoc… 

“Hej! Mateja!” zaslišim nekje blizu. ” Kje si pa ti bila zadnjih 5 minut, ko sem ti kazal nove fore pri fotkanju?” me je ves začuden in rahlim nasmeškom na obrazu spraševal Matjaž. Hitro se zberem in poskušam dokazati, da sem ga vendarle poslušala:”Joj, oprosti, ampak te nisem najbolje razumela.” Malce nejeverno me pogleda in začne še enkrat, ampak ga ustavim in močno, močno objamem. In lučka v srčku je iskreno zasijala… :).

…zato se rada sprehajam po našem rimskem mestu…ker je s teboj svet okrog mene vedno lep… :******     

P.S. photo (z novim 1Ds mkIII) & photo edit: moja malenkost  :) (ker nekateri še vedno dvomijo ;)) hehe

Veseli december je potrkal na naša vrata, z njim pa praznično vzdušje, ki se je pri naju začelo že konec novembra z izdelavo adventnega venčka. V zadnjem hipu sem se odločila, da si bom tudi letos vzela nekaj uric in pustila domšljiji in ustvarjalnosti svojo pot. Tako kot lansko leto, sem tudi tokrat ustvarjala v tandemu s Špelo, vendar za razliko od lanskega leta, se je v skoraj popolnoma neprehodno, spremenila Špelina in Aleševa dnevna soba :). 

Priprave, nakupi, izbiranje in kopičenje idej, je bilo v mravljišču množice ljudi željnih nakupov na koncu že skoraj nočna mora. S Špelo sva navsezadnje našli vse, kar sva potrebovali (zahvala gre Špeli za veliko znanja in informacij glede izbire trgovin ;)), nato pa sva se v družbi najinih boljših polovic prepustili ustvarjalnim sivim celicam in pridnim rokam ter pričeli z delom. Špelin adventni venček je pri izdelavi zahteval predvsem veliko vztrajnosti in dobre volje – mogoče bo kaj več napisala na svojem blogu :). 

Tudi sama sem si letos nekoliko otežila delo, saj sem se odločila, da ne želim tradicionalnega adventnega venčka, ampak nekaj novega, svežega- in res, model iz stiropora sem obogatila z lepljenjem malih makarončkov. 

Ko mi je končno uspelo prilepiti zadnji makaronček, so se posledice dvournega sedenja na tleh izražale predvsem v bolečinah v hrbtenici in mravljinčenju v nogah. Ja, tako je to, ko jaz “not padem” :). 

No, tukaj nisem lepila makarončkov, ampak sem se “učila” delati pentljo ;).

Sledilo je barvanje (uporabila sem kar barvo za pleskanje sten), dodajanje bleščic in ostalih okraskov (pisani potpuri, kamenčki, školjkice in svečke). 

Po skoraj štiriurnem “mučenju” je venček bil končan :). Pozna ura je pripomogla k vedno hitrejši utrujenosti, zato sva pozabili fotografirati etape izdelovanja ;). Hja, se zgodi – med drugim je to tudi dokaz, da sta se fanta “predramila” iz moških pogovorov o telefonih in ostalih sodobnih “čudesih” nekoliko prepozno :D. No, ja, sta pa potem opravila nalogo in pofotografirala najina izčrpana obraza ;).

In še škljoc končnega izdelka :)

Malo bolj dramatična obdelava…

Brez igranja spet ni šlo…ojoj, koliko je ura! :) Spet sem “not padla” :D:D:D

Za ogled lanskega adventnega venčka kliknite TUKAJ.

Upam, da sem komu pomagala z idejo in izvedbo ustvarjanja adventnega venčka! Bom pa zelo vesela, če boste svoje ideje in izkušnje delili tudi z mano ;).

Kot sem že omenjala, se zadnje čase ukvarjam tudi z obdelavo fotografij. Med drugim sem po svojem videnju obdelala fotografije, ki so nastale izpod Matjaževih rok v naši kopalnici, ko sva fotografirala  za sodelovanje na Vichy-evem fotografskem natečaju, vendar te fotografije niso prišle na triptih, so mi bile pa vseeno všeč in sem se malo poigrala s “cropom” in nastale so druge kompozicije. Joj, kako se je super igrati z Lightroomom – všeč mi je, ko lahko takole ustvarjam :))). Tudi barvnim lestvicam nisem prizanesla ;).   

Et voilà! ;)    

Meni najljubša… ;)

Fotografiral: Matjaž Očko (www.matjazocko.com)

photo edit: moja malenkost