Če nadaljujem zgodbo iz prejšnje objave, ko sem se zatopila v razmišljanje o praznem in na trenutke dolgočasnem mestnem jedru našega prelepega Celja, sem se že naslednji dan uprla vsem dejstvom in se podala  majhni avanturi na pot. Kot takšno jo lahko ovrednotim predvsem, ker sem po naravi drugače bolj mirna in ne izstopam z dejanji iz množic. Prav zato sem neskončno uživala, ko sva se z Matjažem med vožnjo čez mesto proti domu, zabavala s fotoaparatom, ki je na svojem “telesu” lahko čutil mrzel veter – bila sem neusmiljena s koti in izpostavljanjem fotoaparata možnemu zdrsu na tla. Joj, da bi se kaj takega zares zgodilo! Khm…no, saj se ni. :))) Zatorej, najbolje, da  pokažem nekaj fotografij, ki so nastajale v času, ko sem se za trenutek počutila kot najstnica, ki nima “zavor”. ;)

Spodnje tri fotografije so Matjaževo delo, le obdelava je moja. Vedno mi je velik izziv, kadar obdelujem Matjaževe fotografije in potem nestrpno čakam na njegovo mnenje ;). Najtežje je takrat, ko že vidim, kako jih je obdelal in potem se moram nekako zbrati in razviti nov in povsem moj vpogled na njih – kar je težko ob spremljanju občutka, da ne bom dovolj kreativna in inovativna. Njegovo mnenje že imam, lahko pa še vi poveste svojega ;). 

Uživala sem, v ne le malo drugačnem pristopu in načinu fotografiranja, ampak tudi v zares sproščenem in zabavnem ozračju, ki je kar prebijal od nove energije.

In tako je bilo malo drugačno popoldne… ;)

Če boste slučajno imeli srečo in opazili na cesti kakšen fotoaparat, ki “sedi” na strehi avtomobila in fotografira, medtem ko ga nekdo močno drži, se ne ustrašiti ali skrbeti, malo “zapozirajte” in mogoče se boste v svojem jeklenem konjičku videli tudi kje na kakšnem blogu – mogoče celo na mojem :D. 

P.S. Sem pa danes zvečer imela spet en presežek energije, ki se ni hotela pretvoriti v študijsko, ampak v fotografsko udejstvovanje – kaj več pa v naslednji objavi ;).