…je bil trenutek, ko sem podvomila, da  humanost ljudi še sploh obstaja…

…glasno lajanje in tuljenje je odmevalo po dolini…

…zvok, ki ti trga srce…grozota, ki te ohromi…

…nemoč, ki jo čutiš, boli…

 

Takšne in podobne emocije so preplavile moje misli in telo je onemelo, ko smo se pripeljali na cilj – v zavetišče Zonzani (pri Dramljah). Zaradi lastne bolečine ob prihodu, sem se skoraj prepustila egoističnim občutkom in opravičevala svojo nemoč s premočnimi občutki žalosti in grenkobe, ki so se ob glasovih kužkov zarezala naravnost v srce. Tisti trenutek sem želela oditi…tako mi je bilo hudo. Ampak ne! Zelo sramotno in nesramno je razmišljanje o lastni bolečini v nasprotju z žalostjo in bolečino vseh kužkov brez doma, brez prave ljubezni skrbnika in brez prave sobode. Z željo polepšati dan vsaj nekaj kužkom, sem se odločno podala proti vhodu. Ob pogledu na veselje, zmedenost, sramežljivost, prikupnost in očarljivost kužkov, ki so prihajali s sprehoda ali pa so bili tja namenjeni, sem se malo pomirila, hkrati pa razveselila, da za kužke v zavetišču lepo skrbijo. 

 

 

V družbi Špele, Aleša, Katarine (Matjaževe sestre) in Matjaža ter štirih kužkov sem se napotila na sprehod, ki je bil prepleten z občutki veselja, zaskrbljenosti ter na koncu grenkobe, ko sem kužka morala vrniti v zavetišče – v kletko, kjer ni nikogar, ki bi ga božal, razvajal ali se z njim igral. Bilo mi je hudo. Tolažila sem se, da so vsaj za dve uri tisti dan uživali svobodo in ljubezen, ki smo jim jo namenili.

Prvi kuža, s katerim sem se srečala je bil tako preplašen, da se ni upal niti hoditi, saj je legel na bok ali hrbet in čakal, kaj bo. Njegov pogled…ne znam ga opisati…v njegovih očeh so se pomešali sreča, veselje, žalost, strah, podložnost, trpljenje, bolečina…Strese me misel na njegovo žalostno preteklost. 

 

 

Ne razumem ljudi, ki imajo doma živali in ne skrbijo za njih na human način. Zame je mučenje živali že prekratka ali predebela veriga (ali raje veriga sploh!), pomanjkanje hrane in vode, izostanek ljubezni in komunikacije z ljudmi, večno suženjstvo v  t.i. pesjaku ali na verigi, da fizičnega nasilja nad živalmi niti ne omenjam! Kakšni ljudje so to? Ali jih lahko sploh imenujemo “ljudje”?! 

Vsak izmed kužkov, ki smo jih sprehajali, je imel zelo izrazite osebnostne poteze, ki so se pokazale v njegovem načinu komuniciranja z nami. Vsak je bil drugačen in v očeh vsakega izmed njih sem iskala zgodbo, ki ga je pripeljala do zavetišča. Nekateri jo verjetno niso želeli deliti z nami, saj so bili hladni in odsotni, v njihovih očeh je bila tema. So samo “bili”. Pretresljivo… 

 

Vedno znova, ko se spomnim nanje, se mi naberejo solze v očeh. Edina tolažba je upanje, da bodo čim prej našli prijazen in topel dom, poln ljubezni in veselja. Ampak misel, da je v tem trenutku mučenih in zlorabljenih na tisoče živali v Sloveniji in na milijone ostalih po celem svetu, me zmrazi in okameni. Takšna razmišljanja imajo pregloboke korenine bolečin, da bi se lahko potolažila. Toda stari rek pravi, da upanje umre zadnje – pa naj bo to pozitivna popotnica in uteha v krutem svetu ljudi, ki to včasih niso…

 

 

 

P.S. Upam, da so koga izmed vas ganile in prepričale fotografije kužkov, ter da ste si morda zaželeli katerega od njih tudi posvojiti. Če ne drugega, jih lahko peljete na sprehod vsak vikend. Vse informacije lahko dobite v zavetišču Zonzani.  (KLIK)

 

 

Sivina z meglo in skopimi sončnimi žarki so glavni ustarjalci barv v teh zimskih mesecih, zato je pravi čas, da pokukamo v pomlad in poletje, če ne drugače skozi domišljijo in fotografije modnih zapovedi za to letno obdobje, ki z novimi in svežimi kombinacijami kar vabijo v “shopping”. Prelivanje pastelnih odtenkov, zlate in srebrne barve, predrznosti hipijev in nedolžnost ženskih silhuet, romatničnih vzorcev s potiskom cvetja, ženstvenosti iz 50-ih in 60-ih…vse to in še več se akumulira v eno veliko modno platno, katerega oblikovanje  je individualno z odsevom lastne identitete.

 

 

Upam, da ste v tem modnem cocktailu našli tudi  kakšno kombinacijo, ki vam bo popestrila in polepšala pomladne ter poletne dni :).
 

 

 

 

… sveži pomarančni sok…


…morje…


…Benetke…


…točno ta sončni zahod…


…paško pokrajino in Pag…

…London…

…mojega angelčka…

…ker je trenutno službeno odsoten :)…

…in še ena iz arhiva…
 

 Ob ustvarjanju objave sem z nostalgijo obujala spomine, a hkrati spoznala, da so vse zgoraj naštete želje tu ob meni vsak trenutek, v mojem srcu, skovane v ljubezen, kajti vse sem doživljala v dvoje :)
 

 

P.S.  Vzpodbudo in idejo za objavo je podal Jure-Olki.

 

Kljub temu, da imam polne roke dela, sem se odločila, da se danes malo poigram s sestavinami in naredim jogurtovo pecivo, ki ni zahtevno, hkrati pa okusno. Ker so barve v teh sivih in meglenih zimskih dnevih zelo skope, sem se odločila, da pecivo fotografiram in pričaram vsaj na blogu nekaj pomladnih barv. Kombinacija peciva s sadjem je zame prava poslastica, barve pa balzam za oči. :)

 

 

 

 

 

Na koncu se nisem mogla več upirati skušnjavi…Mmmmmnjam :P.

 

Pa veliko “lušt”! :D Hehe…

V prejšnji objavi (London-The Angel City) sem najino potovanje v London predstavila v bolj turistično-popotniškem duhu, tokrat pa bodo v ospredju moje fotografije, ki sem jih ustvarila s kompaktom (Canon IXUS 860IS) in obdelala v Lightroom-u. Fotografiranje v Londonu je bila zares prava preizkušnja, saj se je zaradi velikega števila mimoidočih in hitrih sprememb bilo potrebno podvizati za vsako fotografijo. Inovativnost in drugačnost sta bila moja vodiča, saj sem želela predstaviti odsev Londona v drugačnem ogledalu, če se izrazim nekoliko metaforično :). Ker sva z Matjažem ves čas hitela, da bi si ogledala čimveč znamenitosti in ostalih atrakcij, je čas za kakšen škljoc bil zares spontan. Ko sem zagledala kakšen zanimiv motiv, sem na hitro škljocnila, enkrat, dvakrat in gremo naprej :). 

Razen v večernih urah se ne morem ravno pohvaliti s hitrostjo fotografiranja, ker je zaradi velikega pomanjkanja svetlobe (praktično je skoraj ni bilo :)) bilo potrebno vztrajati in mogoče škljocniti tudi petkrat, da je fotografija bila dovolj ostra. Ampak vztrajnost je tudi lepa čednost, pravijo :). 

 

Za lažjo predstavo pa nekaj fotografij:

Hitro poigravanje z odsevi…

 

Kakšna objava o Westfieldu (eden največjih trgovskih centrov v Evropi) še sledi…

 

 

 

So to človeški obrazi? Hmm… :)

 

Čez prehod za pešče vedno previdno (nas opozarja napis in rdeča jakna v ozadju).

 

 

 

 

Stavba in celotna ulica me spominjata na čas vojne v Evropi…prav grozna je…

 

 

 

 

Covent Garden in “zombiji” :)

 

Ena izmed stranskih ulic

 

 

 

A ne spominjajo barve  na našo zastavo? :D

Going down…Angel Station

 

 

Gosenica

 

Črno na belem ali obratno? ;)

 

The Gherkin – “Jajčka” :)

 

That’s it! :) Stay tuned! 

 

 

Silvestrovanje v eni izmed svetovnih prestolnic kozmopolitanskega značaja kot je London, je zares nepozabno in enkratno doživetje. V obilju možnosti, ki jih mesto ponuja, nisem niti za trenutek pogrešala tradicionalnega pričakovanja novega leta, ampak sem se prepustila čarom večmilijonskega velikana med mesti, spoznavala način življenja meščanov, njihovega komuniciranja, kulturne znamenitosti, ki s svojo velikostjo še dodatno poudarjajo zgodovinsko moč in slavo, občudovala sem prelepe zelene površine v parkih ter njihove prisrčne prebivalce – golobčke, rečne galebe, račke, najbolj simpatične pa so bile veveričke, ki so se pogumno približale in si kar same postregle z lešniki ;). 

Kljub temu, da je na ogled ogromno prelepih znamenitosti, me je kljub vsemu najbolj prevzel način življenja in vedenja Londončanov. Toliko prijaznosti, bontona in vljudnosti pri nas na žalost še nisem doživela kot med tem časom v Londonu. Na podzemni imajo v ta namen tudi nekaj zaposlenih ljudi, ki skrbijo za red in pomagajo turistom z nasveti. Še preden jih sami utegnete ogovoriti, vas  razveselijo z vprašanjem: “Excuse me, may I help you?”

 

Ker sva se z Matjažem  zelo veliko vozila s podzemno železnico, sem imela možnost ugotoviti, kako drugačne navade imajo glede na moje domače izkušnje. Namreč, zdi se, da so vsi samozadostni oziroma se ne ukvarjajo z drugimi ljudmi, ne opazujejo in ocenjujejo ljudi po zunanjem izgledu – kot je pri nas navada, da se vsakega mimoidočega “počekira”.  Žalostna priznam, da me je ob vrnitvi domov najbolj jezila kultura Slovenceljnov, ki se v svojem prostem času ukvarjajo z ogledovanjem in ocenjevanjem mimoidočih. Grrrr…

Tako hitro sva se z Matjažem znašla v “novem” svetu, da sva že naslednji dan popolnoma samozavestno korakala po podzemni in  ulicah, kjer so se zlivale različne kulture, rase in narodnosti v pisan konglomerat simbioze. Napisi “keep left” so naju le še spomnili, da bova doma morala spet hoditi po desni :), turisti pa so nama bili včasih celo v napoto, ker so hodili kot “kure brez glave” ;). Boste rekli, da se pametno delam, kajne? :) No, glede na to, da je vse lepo označeno in napisano, vse skupaj ni bilo tako težko naštudirati. :) Ker pa ljudje ne berejo,  nastane zmeda…

 

Ker je nastalo ogromno fotografij, sem se odločila, da  v tokratni objavi prikažem nekaj znamenitosti, mestni vrvež in dva vesela turista, ki uživata :). Objava, ki bo sledila, bo pa malo bolj fotografsko obarvana in bo prikazovala malo drugačne motive. Več takrat :).

 

Ena izmed glavnih atrakcij je vsekakor London Eye, ki je bil tudi zvezda silvestrskega večera, saj je bil center dogajanja z veličastnim ognjemetom.

 

Tale taksi mi je še posebej “padel v oko” :D. Mesto vsekakor ne bi bilo enako brez takšnih in podobnih taksijev…polno jih je in skoraj nobena barva ni izključena, čeprav je največ črnih.

 

Zanimivo se mi je zdelo, da je bilo mestno jedro praznično okrašeno le tu in tam, samo v določenih ulicah, medtem ko stanovanjske stavbe niso bile praznične. Sprva malo presenečena, vendar mi je bilo potem to zelo všeč, ker je bilo ravno dovolj vsega, da še ni bilo kičasto.

 

 

Najin stalni in najzvestejši spremljevalec je bil RedBull. Joj, kaj bi brez njega! :). Dal nama je krila, da sva poletela do subway-a in odletela novim izzivom nasproti. Yeeeeeeaaaaaaaaaaaah! :D:D:D

 

 

Ne, ne, ni privid, res je  ”Angel” :). To je bila najina prva vstopna postaja od stanovanja do centra, kjer sva postala anglečka in se odpeljala dve postaji naprej, da sva prišla do centra dogajanja – direktno na Oxford Street, kjer mi je pogled nehote uhajal na veeelike napise na trgovinah, obarvane z močno pink in rdečo barvo: “SALE, SALE, SALE“ – v tistem trenutku si je Matjaž verjetno zaželel, da ne bi znala brati ali vsaj, da ne bi razumela angleščine. :). Hehe. Hec :). Sem bila preveč očarana nad drugimi stvarmi ,vendar je tudi shopping prišel na vrsto (zadnji dan) :).

 

 

Kako zelo sem bil navdušena prikazuje tudi fotoaparat, ki je bil celih pet dni “prilepljen” na mojo roko ne glede na mraz in že skoraj zmrznjene prste. ;).

 

Trafalgar Square

 

Westminster Abbey

 

Vsa utrujena od prehojenih kilometrov, sva pozno zvečer odšla še na ogled Westminster Abbey. Zame, ki sem fotografirala s kompaktekom je bilo ustvariti kakšno “ne-streseno” fotografijo pravi podvig. Ampak sem vztrajala tako dolgo, da jih je nekaj nastalo. Celo dihala nisem :D Ha-ha-ha. Celo sekundo zaklopa :). Sem bila prav ponosna nase :D:D:D. 

 

Soho – v znamenju kitajske kulture in vsega, kar je kitajsko  您複製了此在譯碼器.  :D

 

Namesto obiska in fotografiranja poleg voščenih lutk zvezdnikov Madame Tussaud, sem se raje fotografirala z Willom Smithom na plakatu, ker je veliko lepši kot voščene lutke :).

 

Khm… :) Pa da ne bo samo ena fotka… ;)

 

Jonski steber  (British Museum)

V tem muzeju bi lahko bila tri dni in tri noči – končno bi si lahko ogledala (ker v dveh urah to ni mogoče) na tisoče materialnih virov svetovne zgodovine in na milijone zgodb, ki jih pripovedujejo…no, ja, glede noči bi morala še malo premisliti, ker se  zraven egipčanskih mumij ne bi počutila preveč  varno :). Spooky…

 

…raje spim zraven njega :))))))))) hihihihihihi 

 

University College London

Sem bi pa vsekakor šla z veseljem študirati, če bi bila nekaj let mlajša :). 

 

Brez poziranja tudi ni šlo :).

 

Lahko bi pisala in pisala in pisala…ampak vsega je enkrat konec in tudi ta objava ga bo počasi dočakala :). 

 

Še zadnji nasmehi s priokusom grenkobe in žalosti  na toplem sončku v St. James Parku pred odhodom nazaj domov…

 

London, we shall come back some day :). 

 

 

Očarana in začarana… 

 

 

P.S. V naslednji objavi pa še nekaj fotografij…