Silvestrovanje v eni izmed svetovnih prestolnic kozmopolitanskega značaja kot je London, je zares nepozabno in enkratno doživetje. V obilju možnosti, ki jih mesto ponuja, nisem niti za trenutek pogrešala tradicionalnega pričakovanja novega leta, ampak sem se prepustila čarom večmilijonskega velikana med mesti, spoznavala način življenja meščanov, njihovega komuniciranja, kulturne znamenitosti, ki s svojo velikostjo še dodatno poudarjajo zgodovinsko moč in slavo, občudovala sem prelepe zelene površine v parkih ter njihove prisrčne prebivalce – golobčke, rečne galebe, račke, najbolj simpatične pa so bile veveričke, ki so se pogumno približale in si kar same postregle z lešniki ;). 

Kljub temu, da je na ogled ogromno prelepih znamenitosti, me je kljub vsemu najbolj prevzel način življenja in vedenja Londončanov. Toliko prijaznosti, bontona in vljudnosti pri nas na žalost še nisem doživela kot med tem časom v Londonu. Na podzemni imajo v ta namen tudi nekaj zaposlenih ljudi, ki skrbijo za red in pomagajo turistom z nasveti. Še preden jih sami utegnete ogovoriti, vas  razveselijo z vprašanjem: “Excuse me, may I help you?”

Ker sva se z Matjažem  zelo veliko vozila s podzemno železnico, sem imela možnost ugotoviti, kako drugačne navade imajo glede na moje domače izkušnje. Namreč, zdi se, da so vsi samozadostni oziroma se ne ukvarjajo z drugimi ljudmi, ne opazujejo in ocenjujejo ljudi po zunanjem izgledu – kot je pri nas navada, da se vsakega mimoidočega “počekira”.  Žalostna priznam, da me je ob vrnitvi domov najbolj jezila kultura Slovenceljnov, ki se v svojem prostem času ukvarjajo z ogledovanjem in ocenjevanjem mimoidočih. Grrrr…

Tako hitro sva se z Matjažem znašla v “novem” svetu, da sva že naslednji dan popolnoma samozavestno korakala po podzemni in  ulicah, kjer so se zlivale različne kulture, rase in narodnosti v pisan konglomerat simbioze. Napisi “keep left” so naju le še spomnili, da bova doma morala spet hoditi po desni :), turisti pa so nama bili včasih celo v napoto, ker so hodili kot “kure brez glave” ;). Boste rekli, da se pametno delam, kajne? :) No, glede na to, da je vse lepo označeno in napisano, vse skupaj ni bilo tako težko naštudirati. :) Ker pa ljudje ne berejo,  nastane zmeda…

Ker je nastalo ogromno fotografij, sem se odločila, da  v tokratni objavi prikažem nekaj znamenitosti, mestni vrvež in dva vesela turista, ki uživata :). Objava, ki bo sledila, bo pa malo bolj fotografsko obarvana in bo prikazovala malo drugačne motive. Več takrat :).

Ena izmed glavnih atrakcij je vsekakor London Eye, ki je bil tudi zvezda silvestrskega večera, saj je bil center dogajanja z veličastnim ognjemetom.

Tale taksi mi je še posebej “padel v oko” :D. Mesto vsekakor ne bi bilo enako brez takšnih in podobnih taksijev…polno jih je in skoraj nobena barva ni izključena, čeprav je največ črnih.

Zanimivo se mi je zdelo, da je bilo mestno jedro praznično okrašeno le tu in tam, samo v določenih ulicah, medtem ko stanovanjske stavbe niso bile praznične. Sprva malo presenečena, vendar mi je bilo potem to zelo všeč, ker je bilo ravno dovolj vsega, da še ni bilo kičasto.

Najin stalni in najzvestejši spremljevalec je bil RedBull. Joj, kaj bi brez njega! :). Dal nama je krila, da sva poletela do subway-a in odletela novim izzivom nasproti. Yeeeeeeaaaaaaaaaaaah! :D:D:D

Ne, ne, ni privid, res je  ”Angel” :). To je bila najina prva vstopna postaja od stanovanja do centra, kjer sva postala anglečka in se odpeljala dve postaji naprej, da sva prišla do centra dogajanja – direktno na Oxford Street, kjer mi je pogled nehote uhajal na veeelike napise na trgovinah, obarvane z močno pink in rdečo barvo: “SALE, SALE, SALE“ – v tistem trenutku si je Matjaž verjetno zaželel, da ne bi znala brati ali vsaj, da ne bi razumela angleščine. :). Hehe. Hec :). Sem bila preveč očarana nad drugimi stvarmi ,vendar je tudi shopping prišel na vrsto (zadnji dan) :).

Kako zelo sem bil navdušena prikazuje tudi fotoaparat, ki je bil celih pet dni “prilepljen” na mojo roko ne glede na mraz in že skoraj zmrznjene prste. ;).

Trafalgar Square

Westminster Abbey

Vsa utrujena od prehojenih kilometrov, sva pozno zvečer odšla še na ogled Westminster Abbey. Zame, ki sem fotografirala s kompaktekom je bilo ustvariti kakšno “ne-streseno” fotografijo pravi podvig. Ampak sem vztrajala tako dolgo, da jih je nekaj nastalo. Celo dihala nisem :D Ha-ha-ha. Celo sekundo zaklopa :). Sem bila prav ponosna nase :D:D:D. 

Soho – v znamenju kitajske kulture in vsega, kar je kitajsko  您複製了此在譯碼器.  :D

Namesto obiska in fotografiranja poleg voščenih lutk zvezdnikov Madame Tussaud, sem se raje fotografirala z Willom Smithom na plakatu, ker je veliko lepši kot voščene lutke :).

Khm… :) Pa da ne bo samo ena fotka… ;)

Jonski steber  (British Museum)

V tem muzeju bi lahko bila tri dni in tri noči – končno bi si lahko ogledala (ker v dveh urah to ni mogoče) na tisoče materialnih virov svetovne zgodovine in na milijone zgodb, ki jih pripovedujejo…no, ja, glede noči bi morala še malo premisliti, ker se  zraven egipčanskih mumij ne bi počutila preveč  varno :). Spooky…

…raje spim zraven njega :))))))))) hihihihihihi 

University College London

Sem bi pa vsekakor šla z veseljem študirati, če bi bila nekaj let mlajša :). 

Brez poziranja tudi ni šlo :).

Lahko bi pisala in pisala in pisala…ampak vsega je enkrat konec in tudi ta objava ga bo počasi dočakala :). 

Še zadnji nasmehi s priokusom grenkobe in žalosti  na toplem sončku v St. James Parku pred odhodom nazaj domov…

London, we shall come back some day :). 

Očarana in začarana… 

P.S. V naslednji objavi pa še nekaj fotografij…