…je bil trenutek, ko sem podvomila, da humanost ljudi še sploh obstaja…
…glasno lajanje in tuljenje je odmevalo po dolini…
…zvok, ki ti trga srce…grozota, ki te ohromi…
…nemoč, ki jo čutiš, boli…
Takšne in podobne emocije so preplavile moje misli in telo je onemelo, ko smo se pripeljali na cilj – v zavetišče Zonzani (pri Dramljah). Zaradi lastne bolečine ob prihodu, sem se skoraj prepustila egoističnim občutkom in opravičevala svojo nemoč s premočnimi občutki žalosti in grenkobe, ki so se ob glasovih kužkov zarezala naravnost v srce. Tisti trenutek sem želela oditi…tako mi je bilo hudo. Ampak ne! Zelo sramotno in nesramno je razmišljanje o lastni bolečini v nasprotju z žalostjo in bolečino vseh kužkov brez doma, brez prave ljubezni skrbnika in brez prave sobode. Z željo polepšati dan vsaj nekaj kužkom, sem se odločno podala proti vhodu. Ob pogledu na veselje, zmedenost, sramežljivost, prikupnost in očarljivost kužkov, ki so prihajali s sprehoda ali pa so bili tja namenjeni, sem se malo pomirila, hkrati pa razveselila, da za kužke v zavetišču lepo skrbijo.
V družbi Špele, Aleša, Katarine (Matjaževe sestre) in Matjaža ter štirih kužkov sem se napotila na sprehod, ki je bil prepleten z občutki veselja, zaskrbljenosti ter na koncu grenkobe, ko sem kužka morala vrniti v zavetišče – v kletko, kjer ni nikogar, ki bi ga božal, razvajal ali se z njim igral. Bilo mi je hudo. Tolažila sem se, da so vsaj za dve uri tisti dan uživali svobodo in ljubezen, ki smo jim jo namenili.
Prvi kuža, s katerim sem se srečala je bil tako preplašen, da se ni upal niti hoditi, saj je legel na bok ali hrbet in čakal, kaj bo. Njegov pogled…ne znam ga opisati…v njegovih očeh so se pomešali sreča, veselje, žalost, strah, podložnost, trpljenje, bolečina…Strese me misel na njegovo žalostno preteklost.
Ne razumem ljudi, ki imajo doma živali in ne skrbijo za njih na human način. Zame je mučenje živali že prekratka ali predebela veriga (ali raje veriga sploh!), pomanjkanje hrane in vode, izostanek ljubezni in komunikacije z ljudmi, večno suženjstvo v t.i. pesjaku ali na verigi, da fizičnega nasilja nad živalmi niti ne omenjam! Kakšni ljudje so to? Ali jih lahko sploh imenujemo “ljudje”?!
Vsak izmed kužkov, ki smo jih sprehajali, je imel zelo izrazite osebnostne poteze, ki so se pokazale v njegovem načinu komuniciranja z nami. Vsak je bil drugačen in v očeh vsakega izmed njih sem iskala zgodbo, ki ga je pripeljala do zavetišča. Nekateri jo verjetno niso želeli deliti z nami, saj so bili hladni in odsotni, v njihovih očeh je bila tema. So samo “bili”. Pretresljivo…
Vedno znova, ko se spomnim nanje, se mi naberejo solze v očeh. Edina tolažba je upanje, da bodo čim prej našli prijazen in topel dom, poln ljubezni in veselja. Ampak misel, da je v tem trenutku mučenih in zlorabljenih na tisoče živali v Sloveniji in na milijone ostalih po celem svetu, me zmrazi in okameni. Takšna razmišljanja imajo pregloboke korenine bolečin, da bi se lahko potolažila. Toda stari rek pravi, da upanje umre zadnje – pa naj bo to pozitivna popotnica in uteha v krutem svetu ljudi, ki to včasih niso…
P.S. Upam, da so koga izmed vas ganile in prepričale fotografije kužkov, ter da ste si morda zaželeli katerega od njih tudi posvojiti. Če ne drugega, jih lahko peljete na sprehod vsak vikend. Vse informacije lahko dobite v zavetišču Zonzani. (KLIK)
Comments
Uf…mali nesrečniki. Upam, da jih vsaj pol najde topel dom. :)
[...] Matejo – preberite post tudi pri njej… sva razmišljali, da bi lahko naredili eno blogersko srečanje ”SPREHAJANJE PSOV”, [...]
do sedaj preko 300 ogledov, pa le en komentar… to ti vse pove o ljudeh…
žalostno :/
@Manuela: Jaz tudi :(. Veš kako so prisrčni…
@Matjaž: Hmm…ali jih vsebina tako gane, da ostanejo brez besed ali pa so brezsrčni in do ubogih kužkov ne čutijo prav ničesar…Bodiva optimistična in potrdiva prvo hipotezo. ;).
Res pa je, da sem mogoče pričakovala malo večji odziv, ker so se me zgodbe in stanje teh kužkov zelo dotaknili, pa sem sklepala, da bo tako tudi z obiskovalci/bralci bloga.
No, navsezadnje je najpomembnejše, da sem kateremu izmed kužkov ponudila upanje in bralcem podala informacije, s pomočjo katerih lahko te ljubke kosmatince vsaj malo razveselijo.
Mislim, da si dala popolnoma dovolj informacij :) Pač je tako, da pozabimo na stvari s katerimi se ne srečujemo vsak dan. Vem kako je imeti psa in koliko veselja daje. Je pa tudi precejšnja odgovornost in zato ni primerna družba za vsakogar. Žal to veliko ljudi prepozno ugotovi in pišejo se žalostne zgodbe :(
Mateja,ali veš ,da te kužke v zavetišču po določenem obdobju oddajo ali prodajo v tujino?Le kako končajo,sem
se zmeraj spraševal?Občutek imam,da so ta zavetišča le krinka za posel,kateri ni tako nedolžen kot izgleda na prvi pogled…ali pa se motim!?
@Detelj: Težko odgovorim na tvoje sklepe, saj ne vem od kod so te informacije, zato o resničnosti slednjih zares težko razpravljam. Močno upam, da to ni res, če pa kužke res oddajajo/prodajajo v tujino, pa upam, da dobijo prijazne skrbnike. Res pa je, da se dandanes po svetu dogajajo krute stvari…
Zavetiščem v Sloveniji kar zaupam, čeprav se nikoli ne ve, kaj se dogaja za štirimi stenami. Vem le to, da imajo kužki v omenjenem zavetišču, kjer sem bila, vse lepo urejeno, da so kužki preskrbljeni s hrano in vodo ter da za njih skrbijo v okviru zmnožnosti. Evtanazija po mesecu ali malo več je pa na žalost še vedno praksa…na žalost se vse vrti okrog denarja in takšna varianta je cenejša od vzdrževanja kužka, ki ima zelo zelo malo možnosti, da bo posvojen.
V vsakem primeru je situacija boleča in zaskrbljujoča, ker toliko živali (tudi muce so žrtve človeške zlobe) izgubi svoj “dom” in ga nikoli več ne dobijo. Zato še enkrat pozivam vse ljubitelje živali, da si vzamejo kakšnen vikend urico časa in ponudijo kužkom nekaj trenutkov svobode in občutek ljubljenosti. Hvaležni vam bodo! :)
HVala za komentar in lep dan :).
Mateja! Imam predlog, da posvojita enega.
Drugače sem pa malo razočaran nad Zonzanijem, saj sem hotel pogledat siroke, ker sva s Klavdijo imela namen posvojitve, a me je odbilo, ko mi je rekla ženska da je to mogoče le pod pogojem, da pol kar enega vzamem! Halooo! Ja avto bi pogledal, sam pol ga morete kr kupit. Pa ne primerjam avtomobila s psom! Gre zgolj za primerjavo!
Enostavno, jih nisem smel pogledat. Sodelavec v službi mi je pol isto zadevo povedal kak teden kasneje. Ne vem kaj skrivajo??
No, je pa pol posvojil mladička švicarkega planšarja.
Poznam te zgodbe iz zavetišča ja. Včasih mi ni jasno, kako s(m)o lahko ljudje tako kruti. Meni je namreč samoumevno, da je moj kuža v hiši, da je razvajen in da je dobesedno glavni v družini.
Potem pa gledam takšne zgodbe in se sprašujem kaj je narobe z ljudmi.
Ima pa tudi moj sosed “čudno” zgodbo s tem zavetiščem. Je hotel posvojiti psa pa ga prav tako niso hoteli sprejeti ipd izgovori tako da je potem obupal.
matjaž, mateja. zakaj bi naj komentarji odražali srčnost in čutnost? a bi veljala za bolj humano, če bi napisala, da še nisem slišala za takšno sprehajanje?
no, samo želela sem reči, da te povezanosti ni. me pa veseli, da si napisala prispevek in morda je še kdo (od nas tristotih) tu izvedel za to možnost v zavetišđčih.
Ana: tudi sam nisem vedel za to možnost do prejšnjega tedna… zato sedaj pospešeno širim dalje te informacije. ;) moj komentar pa je letel bolj na tiste, ki jim ni mar za živali in njihova čustva, bolečine… ljudje, ki ne zmorejo imeti radi živali, tudi do ljudi po vsej verjetnosti ne morejo biti iskreno ljubeznivi/ljubeči (izvzeti so tisti, ki se zaradi kakšne travme živali bojijo).
Črt: to me preseneča… zgrešeno politiko imajo. tudi nam se je zdelo precej čudno, da nismo smeli notri… se popolnoma strinjam s tvojo primerjavo.
Se totalno strinjam s tabo … Z bratom sva 3 leta nazaj pripeljala domov enega mešančka iz zavetišča, čisto brez planiranja, sva ga zagledala in vzela :) In doma so še vedno vsi presrečni. Pa še veš, da si naredil eno dobro delo …
PS: Zadnja slika je the best :D
Luštne fotke! :) Sama navijam za “kepo dlak” in sigurno bi jo šla iskat v zavetišče, samo jih doma ne prepričam. Sem pa začela resno razmišljat, da bi šla kot prostovoljka sprehajat pse, samo ne v to zavetišče, mi je predaleč.
PS: Takoj bi posvojila “manekena/ko” iz 4 fotke! :)
Malo pozen komentar z moje strani, a sem šele zdaj odkrila tvoj blog :). Super napisan prispevek in moram reči, da se popolnoma strinjam s tabo. Sama imam doma psa in ko vidim kaj vse ima on, v primerjavi s temi v zavetišču, tudi mene zaboli. Pa tisti v zavetišču so še dokaj na dobrem, koliko je še takih potepuških, ki nimajo ne doma, ne hrane, živijo praktično iz dneva v dan in upajo na boljše čase. Tudi sama sem že nekajkrat opozorila na to temo na svojem blogu in tudi pričakovala večji odziv kot sem ga dobila. Upam, da ljudem ni vseeno, je pa res, da je to področje težko spremeniti, vsaj kratkoročno, ker je takih psov preveč, žal. Moram pa tudi jaz kdaj v Zonzani sprehodit kakega kosmatinca, samo bi verjetno tud s težkim srcem šla domov – bi kr vse s sabo vzela:).
LP
that's me ;)
