V jutranjo zarjo objeta narava se prebuja, žvrgolenje ptic in nežni sončni žarki prodirajo med štiri stene ter naju božajo po obrazu… Objeta z nasmehom se tesno privijeva drug drugemu in preprosto “lebdiva” v prelepem trenutku. Srečna sem. Koliko ljubezni, topline, nežnosti, lepote življenja je v preprostih danostih, ki nam jih ponuja dan!  

                                                                                                                                                                                                             se nadaljuje…

V iztekajočem mesecu, ki slovi po svoji nepredvidljivosti, izrazitih vremenskih kontrastih in prebujanju narave, sem doživela in preživela marsikaj lepega, novega in nepozabnega. Uspešno sem opravila pedagoško prakso in skozi vedoželjne poglede učencev in učenk spoznavala prave bisere tega poklica.  Vedno sem verjela v pregovor, ki pravi, da bodi do drugih vedno takšen kot bi želel, da bi drugi bili do tebe. Če boš pošten, prijazen, dober, prijateljski, bodo tudi drugi do tebe takšni. Čeprav se redko pripeti, da sem ponosna nase (ker sem zelo samokritična), sem v tem primeru resnično vesela, da sem verjela v svoja načela in jih uspešno vgradila v učno uro. Predvsem sem zadovoljna, ker so mi učenci povrnili vse v tisočkratni obliki z veselimi pozdravi na šolskem hodniku, šolskem dvorišču in igrišču ter nasmehi in iskrivimi pogledi, ki so mi izkazovali naklonjenost in spoštovanje. Enkraten občutek in lepa popotnica pri ustvarjanju kariere.  Zame so medsebojni odnosi primarnega pomena v življenju, saj na njih gradimo svoj vsakdan, svojo kariero, družino, prihodnost. Pogled, pozdrav, spoštovanje, prijaznost, uvidevnost, sočutje, empatija, itd. so glavne začimbe kvalitetnega in predvsem iskrenega odnosa. Kljub mladosti in otroški razigranosti so otroci spoštovali naš odnos. Kako jezna sem na trditve o nevednosti otrok, češ, saj ne razumejo. Otrok mogoče razume drugače, ampak za razliko od odraslih bolj kot razum, uporablja ČUTILA!  

 

 

Poleg vseh lepih stvari in spoznanj, pa sem ta mesec preživela tudi s solzami v očeh ob smrti stare mame, ki je v meni pustila neizbrisen pečat. Bila je prava “korenina”. Ženska, ki je v sebi združevala neizmerno močno voljo, izrazito samoiniciativnost, samosvojost, odločno dobro voljo in  židanost. Bila je prava Belorusinja z železnim značajem. Znova in znova  je pripovedovala prigode in zgodbe iz mladosti, tako da sem si jih večino zapomnila. Verjetno sem jo razumela najbolje od vseh, ker sem se vedno poskušala vživeti v njeno vlogo. A  hkrati mogoče zato, ker sem v njej velikokrat videla sebe. Med drugim je tudi ona bila “modna navdušenka” ;). Oboževala je rdečo.

 

 

Počivaj v miru…

 

 

Življenje se začne in življenje se konča. Kaj bomo počeli v času, ki nam je podarjen, je odvisno od nas samih. Bomo večinoma uporabljali razum ali čutila? Kakor želite, ampak jaz sem si izbrala srednjo pot, ki se glasi:  

“Ko ljubiš uporabljaj čutila, ko sovražiš razum.”

 

Današnja družba je vedno bolj družba razuma. Vrednote, ki krepijo medsebojne odnose so v povojih, a hkrati prave dobrine. Ceniti je potrebno vsak prijazen pogled ali nasmeh sočloveka, vsako lepo besedo in pohvalo, ki  nista samoumevni ter  srčno iskrenost, ki se je pretvorila v mikroskopske razsežnosti. 

Ne gospodarska, ampak “srčna recesija” je zaskrbljujoča!

Svoje srčno bogastvo sem oplemenitila s spoznanjem, da imam samo eno življenje, ki ga želim živeti skladno s svojimi prepričanji, občutki in željami.  Samo v tem življenju sem lahko jaz JAZ! In jaz čutim…razumem…čutim…

 

 

nadaljevanje…

 

…ob pritajeni svetlobi sobne svetilke in nežnih zvokih glasbene spremljave se utapljava v pogledih. Srečna, ker sem s tabo lahko jaz JAZ in srečen, ker si z mano ti TI. To je življenje! Izmenjujeva mnenja o dnevu, ki se je prevesil v noč – zadovoljna s spoznanji, da sva obkrožena z veliko družinske ljubezni, se izgubiva v stihih lastnih čutov v temno noč… 

 

 

 

P.S.  Ljubim te :***.