…to Janezek zna.”

Morala ali etika sta del vsake družbe, ki se  spreminjata glede na čas in  prostor.  Brez etike bi v naši družbi prevladoval kaos, ki bi ga zaznamoval predvsem egoizem. In zakaj tako sklepam?

Med sprehajanjem po ulicah in trgovinah ter nujnemu obisku kakšnega urada ali druge institucije se ni mogoče izogniti ne-videnju izstopajočih dejavnikov, ki potrjujejo, da ljudem primanjkuje etike. Med sprehajanjem po ulici ali trgovini je skoraj nemogoče, da ne bi naletela na kakšno gnečo posameznikov, ki kot “slepe kure” hodijo malo levo, malo desno, se opotekajo, saj ne vedo točno kam so sploh odpravljeni. Ne znajo se umakniti! Še večji absurd je, da večina ljudi ne ve po kateri strani se hodi, saj eni hodijo po levi, spet drugi po desni. Potemtakem se sploh ne čudim, da vsake toliko časa nekdo zamenja vozni pas na cesti. Nezaslišano in neopravičljivo! Takšna pravila morale smo se učili že v mali šoli, ko so nam vzgojiteljice prikazovale pravilno hojo ob cesti in drugje. Zakaj za večino ta pravila ne veljajo več?!

Med iskanjem odgovorov in vzrokov za takšno vedenje se nikakor ne morem naslanjati na izgovore, ki opravičujejo tovrstno početje in ignoriranje moralnih norm in vrednot. Kapitalizem in rekla kot je na primer “čas je denar” tukaj nimajo vpliva. Samo en pogled v sosednje države, predvsem države Severne in Zahodne Evrope, nam jasno skicira odgovor, da v naši družbi resnično primanjkuje ljudem nekaj zdrave pameti in etike. Dokaz: ne glede na množico ljudi v centru Londona je pretok tekoč, ljudje na tekočih stopnicah stojijo na desni, da lahko po levi v naglici drugi mimoidoči hitro napredujejo do cilja, kjerkoli že, ljudje stojijo lepo  v vrstah in se ne prerivajo itd. A je to pri nas mogoče??

Včasih se počutim kot v otroškem vrtcu, kjer so ljudje okrog mene kot majhni otroci, še malo nevedni in v ritmu otroške razigranosti egoistično in brez manir hodijo po svetu in nekaj iščejo, verjetno še sami ne vedo kaj. ;)

Joj, druga zadeva, ki me jezi (ja, res me jezi! ) je neverjetna ignoranca do stvari, ki so na ogled v trgovinah in se jih ti nadobudni in nedorasli “otroci” nepremišljeno dotikajo. Mah, to je še vse v najlepšem redu do točke, ko začnejo stvari zavestno uničevati. Najbolj očitna nemorala se dogaja predvsem v trgovinah z oblačili, kjer gre za masovno prodajo in veliko število artiklov (npr. H&M, Zara, Stradivarius, Bershka itd.). Kot kupci si seveda vsi želimo, da je všečno blago, za katerega nameravamo odšteti nekaj denarcev lepo ohranjeno  in v stanju, ki potrjuje naš nakup  NOVEGA oblačila.

Zatorej ne razumem vseh tistih posameznikov, ki se v vlogi kupca obnašajo kot uničevalci  za nekoga drugega morebitne dobrine!! Halo?! Kje je tukaj logika? Ni logike, ni etike. Je kaos, je ignoranca, je egoizem.

Primeri uničevanja in nemoralnega vedenja v trgovinah z oblačili:

- v garderobah je možno na tleh videti pohojena oblačila, ki so izgubila svoj sijaj in tudi možnost, da bodo “našle” svojega kupca;
-  na obešalnikih so cunjice – ja, cunjice, ker tako “nesrečno visijo”;
- kljub trudu prodajalk, ki se v polni trgovini strank morajo ukvarjati z zlaganjem in urejanjem trgovine, se na koncu veliko stvari poškoduje ali celo uniči in čisto mogoče je tudi, da si jih je nekdo kar prilastil – nelegalno, seveda;

Vir slike klik

Lahko bi naštevala in naštevala…ampak kaj ko tako nič ne rešim. No, saj verjetno s celotno objavo in razmišljanjem tudi ne. Nemoralnost ljudi je danes, vsaj v naši deželici, žalostna lastnost, ki ne samo, da uničuje materialne stvari, ampak UBIJA!

Ko se sprašujemo, kako so nekateri objestni in nespoštljivi do drugih, tudi v prometu, lahko odgovore iščemo ne le v večjih stvareh, kot je na primer prekomerno uživanje alkohola in drugih drog, ampak se moramo zazreti v tiste vsakdanje nepravilnosti, ki rušijo moralnost slehernega posameznika v družbenem prostoru, saj kot pravijo “iz malega raste veliko” ali pa “kar se Janezek nauči, to Janezek zna.” Če ljudje ne bodo osvojili osnovnih moralnih odtenkov družbenega kalupa, potem si bodo na koncu sami “skopali jamo” in vanjo potegnili kopico nedolžnih ljudi.

A je res tako težko biti vljuden in že vnaprej pomisliti na druge ljudi? A je tako nelogično ne-uničevati tistega, kar ni tvoje? A ni logično, da se tudi “njemu/njej”, ki je nemoralna, zgodi kaj neprijetnega od nekega drugega nemoralneža?

Ustavimo kaos, bodimo spoštljivi in se obnašajmo do drugih enako kot sami želimo, da se  drugi obnašajo do nas.

Je logično. Je spoštljivo. Je ETIČNO.

*WILHELMA (official site)

Lepota narave zbrana na obsežnem območju, vzame vsakemu pridevniku in opisovanju občutkov smisel in pomen, saj je vse tako neverjetno urejeno, čisto, napolnjeno s tisoč in eno rastlinsko in živalsko vrsto. Vsekakor priporočam ogled enega največjih živalskih vrtov v Evropi. Zgodbo pa naj pripovedujejo fotografije…

Po tem pogledu sodeč, bo fotografij zaenkrat dovolj… :))

Hehe… Opice so bile prave “pozerke”… ;)

Fotografij imava malo morje…veliko srčkanih živali sva ujela v objektiv, ampak vseh na žalost ne morem dodati v objavo … ;) Bo treba v živo videti prekrasno Wilhelmo. ;)

Po napornem mesecu študija in opravljanja izpitov, ki sem jih tudi uspešno opravila (jeeeeej :)), sem se neskončno veselila mini potovanja v Stuttgart, predvsem Wilhelme, ki je največji evropski živalski in botanični vrt  ter ogleda enega najveličastnejših gradov, Neuschwansteina.

*Zaradi prevelike količin informacij in fotografij, bom Wilhelmo podrobneje predstavila v naslednji objavi.

Osnovni podatki:
Start: 26.9. 2009 ob 2.oo
Prevoženi kilometri: 1600 km
Čas trajanja: 2 dni in 2 noči
Število potnikov: 4
Večja mesta na poti: Graz, Villach, Salzburg, München, Stuttgart
Glavna pijača: Redbull in voda + sveže stisnjeni pomarančni sok :)))
Število fotografij (skupaj): 600
Prihod domov: 28.9.2009 ob 2.00

Po ogledu Wilhelme smo se napotili v hotel, uredili vse formalnosti in se vrnili v mesto. Kljub bolečinam, ki niso prizanesle skoraj nobenemu delu telesa, sva se z Matjažem z veseljem napotila k novim dogodivščinam nasproti. Stuttgart sem nazadnje obiskala v zimskem času in bila zelo navdušena nad utripom in ponudbo v mestu v času božično-novoletnih praznikov (Weinachtsmarkt). Tudi tokrat me mesto ni pustilo ravnodušne. Prijetna temperatura zraka, romantične sapice, prijazna osvetlitev, pisana množica ljudi, ki je napolnila ulice in vsak se je  v svojem slogu izgubljal v čaru večera. Zelo zanimiv dodatek pisanemu mestnemu vrvežu, če temu lahko tako rečem, so doprinesli posamezniki oblečeni v narodne noše. Občutek sproščenosti med sprehajanjem po mestu je dopolnjeval še občutek svobode, ki ga nudijo le večja mesta. Ta občutek pri nas zelo pogrešam, saj povprečje opredeljujejo v velikem številu “zaplankani” posamezniki, ki svoje baterije polnijo z ogovarjanjem drugih ljudi okrog sebe in ocenjevanjem njihovega izgleda. V tujini do sedaj nisem nikoli imela tega občutka – svoboda je neskončna in telo je preplavljeno z občutkom neskončnih možnosti.

Ko sva napolnila prazna želodčka z dobro hrano in pijačo, smo se skupaj odpravili na železniško postajo, nabavili karte, se malo fotografirali, kljub temu, da so naše obraze krasili veeeeliki podočnjaki, saj nismo spali že približno 38 ur!! :)) Redbull ti da kriiiilaaaa!! ;D

Odpravili smo se na tradicionalno zabavo t.i. Volksfest, ki je nekaj podobnega kot Oktoberfest v München-u, le v malo manjšem obsegu. Zabaviščni prostor je žarel od milijon lučk, ki so razsvetljevale nebo daleč naokrog. Zabava na vrhuncu, igral tudi ni manjkalo, tudi za adrenalinske avanturiste je bilo super poskrbljeno – tako je potrdil drugi del odprave. Ker z Matjažem nisva ravno navdušena nad podobnimi adrenalinskimi dogodivščinami, sva se zato “vkrcala” na “kolo” (pozabila, kako se mu reče) ;) in uživala v razgledu in romantičnem vzdušju. ;) Aaaaaaah…. :D.

Nekaj fotografij…

“Veliko kolo” :))) hehe

Mmmm :))

Na trenutke se mi je zdelo, da je december… :)))

Tisoč in ena lučka… ;)

Pogled na “mini mesto v mestu”… ;) (z velikega kolesa) ;)

Za malo bolj pogumne “Shaker” :D

V nedeljo smo si ogledali še Fernsehturm in se poslovili od Stuttgarta.

Fernsehturm

Pot nas je vodila do Füssen-a, natančneje do Hochenschwangau-a, kjer smo si ogledali grad Neuschwanstein. Grad je privabil pogled že iz daljave, saj je kot iz pravljice. Z besedami težko opisljiva kulturna dediščina Bavarske, ki se lahko pohvali s svojo imenitnostjo ter edinstvenim slogom, ki je nastal v “norih” mislih  njegovega primarnega lastnika kralja Ludvika II. Bavarskega, ki je zaslovel predvsem zaradi tega gradu. Označevali so ga kot “norega” Ludvika. Glede na izgled gradu, ki je nastal v 19. stoletju, so njegove ideje bile res nekoliko časovno neumestne. Kakorkoli že, njegove sanje danes občudujemo vsi tisti posamezniki, ki se navdušujemo nad zgodovino in njeno arhitekturo. Za lažjo predstavo sledijo fotografije…

Neuschwanstein

Zgornja fotografija (grad)  je nastala na mostičku, ki je viden na tej fotografiji.

Vhod v grad…

Notranje dvorišče gradu

Matjažu so se pa roke podaljšale…hehe :))) Kakšne posebne energije??? Mah, ne, tehnologija! :D hehe

Labodje jezero

Pot, ki je vodila do gradu in nazaj do avtobusa…

Navdušena sem bila tudi nad perfektno organizacijo glede prevozov na grad (avtobus, kočija), obstajajo pa tudi različne peš poti, vendar tako utrujena kot sva bila, predvsem Matjaž s svojo 15 kg težko torbo, se za takšen vzpon nisva odločila. Sva pa sklenila, da na Bavarsko še prideva. Naslednji cilj je t.i. Romantična cesta in Srednjeveška cesta, ki vodi proti severu Nemčije.

Prijetno presenečena nad urejenostjo okolja, prelepo pokrajino in enkratno preživetim vikendom, sem se izgubila v sanjah na poti nazaj v Slovenijo. A vendar sem vmes (beri: cca vsako uro) preverjala če še Matjaž bedi, saj je vozil. Spraševala sem ga:” A spiš, a spiš?!” Ves nasmejan in buden mi je odgovoril:” Kar spančkaj.” :)) In tako sem zaspala… ;)