Po napornem mesecu študija in opravljanja izpitov, ki sem jih tudi uspešno opravila (jeeeeej :)), sem se neskončno veselila mini potovanja v Stuttgart, predvsem Wilhelme, ki je največji evropski živalski in botanični vrt  ter ogleda enega najveličastnejših gradov, Neuschwansteina.

*Zaradi prevelike količin informacij in fotografij, bom Wilhelmo podrobneje predstavila v naslednji objavi.

Osnovni podatki:
Start: 26.9. 2009 ob 2.oo
Prevoženi kilometri: 1600 km
Čas trajanja: 2 dni in 2 noči
Število potnikov: 4
Večja mesta na poti: Graz, Villach, Salzburg, München, Stuttgart
Glavna pijača: Redbull in voda + sveže stisnjeni pomarančni sok :)))
Število fotografij (skupaj): 600
Prihod domov: 28.9.2009 ob 2.00

Po ogledu Wilhelme smo se napotili v hotel, uredili vse formalnosti in se vrnili v mesto. Kljub bolečinam, ki niso prizanesle skoraj nobenemu delu telesa, sva se z Matjažem z veseljem napotila k novim dogodivščinam nasproti. Stuttgart sem nazadnje obiskala v zimskem času in bila zelo navdušena nad utripom in ponudbo v mestu v času božično-novoletnih praznikov (Weinachtsmarkt). Tudi tokrat me mesto ni pustilo ravnodušne. Prijetna temperatura zraka, romantične sapice, prijazna osvetlitev, pisana množica ljudi, ki je napolnila ulice in vsak se je  v svojem slogu izgubljal v čaru večera. Zelo zanimiv dodatek pisanemu mestnemu vrvežu, če temu lahko tako rečem, so doprinesli posamezniki oblečeni v narodne noše. Občutek sproščenosti med sprehajanjem po mestu je dopolnjeval še občutek svobode, ki ga nudijo le večja mesta. Ta občutek pri nas zelo pogrešam, saj povprečje opredeljujejo v velikem številu “zaplankani” posamezniki, ki svoje baterije polnijo z ogovarjanjem drugih ljudi okrog sebe in ocenjevanjem njihovega izgleda. V tujini do sedaj nisem nikoli imela tega občutka – svoboda je neskončna in telo je preplavljeno z občutkom neskončnih možnosti.

Ko sva napolnila prazna želodčka z dobro hrano in pijačo, smo se skupaj odpravili na železniško postajo, nabavili karte, se malo fotografirali, kljub temu, da so naše obraze krasili veeeeliki podočnjaki, saj nismo spali že približno 38 ur!! :)) Redbull ti da kriiiilaaaa!! ;D

Odpravili smo se na tradicionalno zabavo t.i. Volksfest, ki je nekaj podobnega kot Oktoberfest v München-u, le v malo manjšem obsegu. Zabaviščni prostor je žarel od milijon lučk, ki so razsvetljevale nebo daleč naokrog. Zabava na vrhuncu, igral tudi ni manjkalo, tudi za adrenalinske avanturiste je bilo super poskrbljeno – tako je potrdil drugi del odprave. Ker z Matjažem nisva ravno navdušena nad podobnimi adrenalinskimi dogodivščinami, sva se zato “vkrcala” na “kolo” (pozabila, kako se mu reče) ;) in uživala v razgledu in romantičnem vzdušju. ;) Aaaaaaah…. :D.

Nekaj fotografij…

“Veliko kolo” :))) hehe

Mmmm :))

Na trenutke se mi je zdelo, da je december… :)))

Tisoč in ena lučka… ;)

Pogled na “mini mesto v mestu”… ;) (z velikega kolesa) ;)

Za malo bolj pogumne “Shaker” :D

V nedeljo smo si ogledali še Fernsehturm in se poslovili od Stuttgarta.

Fernsehturm

Pot nas je vodila do Füssen-a, natančneje do Hochenschwangau-a, kjer smo si ogledali grad Neuschwanstein. Grad je privabil pogled že iz daljave, saj je kot iz pravljice. Z besedami težko opisljiva kulturna dediščina Bavarske, ki se lahko pohvali s svojo imenitnostjo ter edinstvenim slogom, ki je nastal v “norih” mislih  njegovega primarnega lastnika kralja Ludvika II. Bavarskega, ki je zaslovel predvsem zaradi tega gradu. Označevali so ga kot “norega” Ludvika. Glede na izgled gradu, ki je nastal v 19. stoletju, so njegove ideje bile res nekoliko časovno neumestne. Kakorkoli že, njegove sanje danes občudujemo vsi tisti posamezniki, ki se navdušujemo nad zgodovino in njeno arhitekturo. Za lažjo predstavo sledijo fotografije…

Neuschwanstein

Zgornja fotografija (grad)  je nastala na mostičku, ki je viden na tej fotografiji.

Vhod v grad…

Notranje dvorišče gradu

Matjažu so se pa roke podaljšale…hehe :))) Kakšne posebne energije??? Mah, ne, tehnologija! :D hehe

Labodje jezero

Pot, ki je vodila do gradu in nazaj do avtobusa…

Navdušena sem bila tudi nad perfektno organizacijo glede prevozov na grad (avtobus, kočija), obstajajo pa tudi različne peš poti, vendar tako utrujena kot sva bila, predvsem Matjaž s svojo 15 kg težko torbo, se za takšen vzpon nisva odločila. Sva pa sklenila, da na Bavarsko še prideva. Naslednji cilj je t.i. Romantična cesta in Srednjeveška cesta, ki vodi proti severu Nemčije.

Prijetno presenečena nad urejenostjo okolja, prelepo pokrajino in enkratno preživetim vikendom, sem se izgubila v sanjah na poti nazaj v Slovenijo. A vendar sem vmes (beri: cca vsako uro) preverjala če še Matjaž bedi, saj je vozil. Spraševala sem ga:” A spiš, a spiš?!” Ves nasmejan in buden mi je odgovoril:” Kar spančkaj.” :)) In tako sem zaspala… ;)