Pisalo se je leto 2002… natančneje, bil je 22. 2. 2002 – zame eden najbolj pričakovanih dni v življenju, saj sem imela maturantski ples. Spominjam se, kako sem vsa na trnih pričakovala trenutek, ko bom lahko zablestela na plesišču pred starši in vsemi gledalci in opazovalci ter se zavrtela v nepozabno noč. Aaaaaaaah, sanjala sem, sanjala…lahko bi bilo vse super in lepo, če bi le ne šlo nekaj zelo, zelo narobe…

Že nekaj časa nazaj sem začela razmišljati o pomenu maturantskega plesa za maturantke in maturante, za starše in sorodnike. Kako doživljajo ta dogodek, dan vsi od naštetih posameznikov? Kaj jim pomeni? Zakaj je tako pomemben, če sploh je? Navsezadnje sem se spraševala, kaj je takrat pomenil meni in kaj mi pomeni še danes.

Verjetno je občutkov od različnih posameznikov vpletenih v dogodek veliko, vendar se mi zdi, da so maturantke še pod posebnim pritiskom. Poleg tega, da že njihov spol determinira večjo stopnjo angažiranosti in truda v končni izgled, so verjetno maturantke tisti faktor celotnega dogodka, ki najbolj očarajo, začarajo, v prostor vnesejo določeno mero elegance in ženstvenosti predvsem pa zrelosti. Maturantski ples je skorajda prvi tovrsten dogodek v življenju, da se dekleta in fantje lahko s svojo pojavo nekako “približajo” svetu odraslih. Če se izrazim drugače, končno imajo možnost pokazati svojo odraslost tudi z izgedom. Maturantke v prelepih večernih oblekah zasijejo v soju luči, maturantje so kot pravi kavaliriji v možatih suknjičih in oblekah – skupaj jemljejo dih prisotnim, vzbujajo občutke ponosa in veselja.

Vsako dekle si primarno želi izgledati najboljše – zamislijo si pričesko, obleko, make up, modne dodatke, čevlje…vse mora biti usklajeno, predvsem pa želijo, da bodo najlepše med najlepšimi. Verjetno se takrat nisem zavedala, kako pomemben dan je pred menoj, se pa tega toliko bolj zavedam danes. Če se bi še lahko vsaj enkrat vrnila…Aaaaaaaaaah…

…moje sanje so se razblinile v trenutku, ko sem se pogledala v ogledalo v kozmetičnem salonu,  katerega imena raje niti ne omenjam. Podoba, o kateri sem sanjala, je izginila v sapici realnega spoznanja, da si sploh nisem podobna!!!!! Moja lepa in malo porjavela barva  kože se je spremenila v svetlejšo, že dovolj temne in močne obrvi so postale črni gozdiček :((, ustnice so se namesto v nežni barvi breskve “kopale” v krvavo rdeči. Povsem nemočna in obupana sem stekla iz salona, komaj sem uspela še plačati. Nisem mogla verjeti, da se kaj takega dogaja meni!!! Še domov nisem imela časa iti…prav grda sem se zdela sama sebi…hitro sem šla na WC in si zbrisala večino ometa in se na hitro sama naličila. V tistem trenutku sem začutila rahlo olajšanje, ampak v spominu je zavedno ostala grenka izkušnja…

Ja, če bi se lahko še enkrat vrnila, bi bilo drugače. Obraz, oči, pogled – vse to so sestavni elementi komunikacije, so knjiga našega počutja, ogledalo naše duše in orodje, s katerim se predstavljamo svetu. Star slovenski pregovor pravi :” Obleka naredi človeka.” Mogoče bi lahko malo obrnili pregovor in rekli: “Človek naredi obleko.” Zakaj? :))

Maja&Jure na maturantskem plesu (31.1. 2010)…

Človek dejansko naredi obleko, potem jo nosi, in če se v svoji koži, kot radi rečemo, ne počuti dobro, potem tudi obleka ne bo oddajala pravega pečata in energije. Najprej moramo poskrbeti zase, za dober izgled našega telesa, da lahko vse, kar oblečemo nase zasije v pravi luči. Pogled in nasmeh pa sta glavna faktorja, s katerim pozdravljamo, kontaktiramo, ohranjamo stike, se spogledujemo, zahvaljujemo…sta prvi stik s svetom!! Naš obraz je dejansko neformalna osebna izkaznica, ki na prikrit način predstavlja naša čustva, naše misli, počutje, namene…je ogledalo nas samih!! Zato si želimo, da bi izražal čim lepše lastnosti in počutja, mar ne? :)

Ne glede na to, kolikokrat se v življenju ženska naliči, se mi zdi, da se ob posebnih priložnostih kot so npr. že omenjeni maturantski ples, poroka, večja praznovanja in slavja, prireditve, poslovni sestanki itd. make up zelo lepo poda, če se ženska predstavi v vsem svoje sijaju. Make up je v tem primeru osnova, s katero se lahko polepšamo, poudarimo svoje adute, izkažemo svoj odnos do sebe in drugih in se spoznavamo v svoji drugačnosti.

Maja mi je že pri poskusnem make upu izrazila željo, da bi rada imela bolj naraven, nežen make up…

Zaradi slabega make upa sem imela skoraj uničen najlepši večer v življenju…in ja, maturantskega plesa ne bom imela nikoli, nikoli več!!! Šele zdaj se zavedam, kako zelo so pomembni določeni trenutki v življenju, koliko ti lahko podarijo, te obogatijo!! Saj ne, da se potem nisem imela lepo, ampak še vedno sem žalostna in razočarana, če se spomnim, da se nisem počutila  tako zelo dobro kot bi se lahko.

Predvsem zaradi vseh zgoraj naštetih in na (pre)dolgo opisanih razlogih, sem se že na samem začetku svojega ustvarjanja  kot vizažistka odločila delati na kvaliteti in NE na kvantiteti. Ličenje maturantk je zame prijetna izkušnja, nekakšno podoživljanje lastnih občutkov, hkrati pa lahko  v mislih vedno znova in znova spreminjam svojo nesrečno usodo tako, da se potrudim in maturantkam nudim maksimalno varianto make upa, ki jim najbolj pristoji!!!  :)

…in takšen je tudi bil…nežen, naraven…make up, se razume!! :P

Že nekaj časa se vrtim v svetu mode, če pa dobro pomislim, pa sem bila ustvarjalna že od malih nog, ko sem se želela kljub mamičinim priporočilom obleči kar po svojem okusu. In veste kako je to zgledalo? :)) Poleti sem želela nositi škornje zraven kratkih hlač, pozimi pa poletne čeveljčke. :))) Spominjam se dni, ko sem malo na skrivaj “sposodila” mamino šminko, pa kakšen lak za nohte in še kaj bi se našlo. ;) Verjetno je večina punčk moje starosti (v tistem času) storila kakšno podobno vragolijo, vendar so se moje ambicije nadaljevale v nadaljnjih izzivih, ki mi jih je ponudilo življenje.

Z nekaj priložnostmi sem se rahlo dotaknila sveta, ki ga ustvarjajo modeli, manekenke, kreatorji, stilisti…in ja, tudi fotografi. ;) Dokaj hitro sem ugotovila, da delo na modni pisti ni zame ter da je poziranje le hobi in veselje, ki ga ne želim početi profesionalno, saj me je bolj kot vse pritegnilo drugačno ustvarjanje – fotografija, ličenje, stiliranje, shootingi itd. Torej dejavnosti, ki ustvarjajo končni izdelek – fotografijo, ki jo potem občudujejo morebitni kupci, stranke, oboževalci, če jo tudi naročnik, toliko boljše. ;) :p

Z veseljem sem se udeležila vsakega shootinga, na katerega me je Matjaž povabil in z velikim navdušenjem opazovala delo vsakega snovalca končnega produkta. A če priznam, sta me najbolj pritegnila delo vizažista/vizažistke in fotografa.  ;) Kot lahko v prejšnjih objavah zasledite tudi nekaj mojih fotografskih izdelkov, bodo v nadaljevanju objavljeni tudi moji make up izdelki. Veselje do fotografiranje še zdaleč ni poniknilo in veselim se dne, ko si bom kupila svoj zrcalno refleksni fotoaparat. ;)

Pa da se vrnem k tematiki, torej k ličenju ;)…Ko sem se odločila, da grem opravljati tečaj za profesionalnega vizažista k Tini V. Cavazza, se mi niti sanjalo ni, da me bo to tako zelo prevzelo. Iz tedna v teden se je želja poglabljala, dopolnjevala, vedno bolj sem ugotavljala, da v tem neznansko uživam, da lahko na nek način izrazim sebe na obrazu drugega. Uau, zame je to fascinantno! ;) Igra z barvami, oblikami, strukturami, idejam in nenavsezadnje  bujno domišljijo me je pritegnila do te mere, da sem se zelo poglobila v to delo.

Uživam pri delu z ljudmi, še bolj pa mi je lepo, ko vidim nasmejane obraze deklet in žena, sploh če sem delno za to “kriva” tudi jaz in moji čopiči, ki so se vrteli po obrazu.

Predvsem se veselim sodelovanja s svojim fantom fotografom ( www.matjazocko.com), saj se najini kreativni žilici dopolnjujeta. M2O pa je tisto ime, ki naju povezuje v neločljiv tandem.  Z veliko predanostjo želiva skupaj pisati, risati, barvati, šminkati, fotografirati in ustvarjati najino pravljico kot fotograf in vizažistka, kot fant in punca, kot par, ki svojo medsebojno ljubezen preliva tudi v delo. ;) Čutim, da se je začelo novo, še lepše obdobje – čas, ko izzivi postajajo hrana za dušo!! :)