…sem vedno govorila.Še malo, pa mi bo uspelo…  :)

Kljub temu, da si resnično želim poučevati, me tu in tam zmedejo komentarji ljudi, ko jim povem, da bi po končanem študiju želela delati v šolstvu. Negativen prizvok vprašanja “Ali si sigurna, da si to želiš?” ali pa ” A res? Poučevala bi rada?” so povod razmišljanja o šolstvu in poslanstvu učiteljev v današnjem času, za katerega je vedno manj navdušenih privržencev.  

V starih časih (mogoče zveni preveč starinsko, ampak razlika v vlogi učitelja od takrat do danes je zelo velika) so bili učitelji zelo spoštovana intelektualna skupina, tako od učencev kot tudi od družbe kot celote. Z leti se je njihova avtoriteta zmanjševala s hkratno liberalizacijo in odprtostjo odnosov v razmerju učenci - učitelji in starši - učitelji. Kar je seveda povsem normalno, saj so se družbeni vzorci vedenja močno spremenili. Družba je postala bolj demokratična, vendar je dandanes demokracija izgubila svoj blišč in slavo prejšnjih dveh stoletij, ko je v ospredju bilo uresničevanje njenih idealov, saj se izgublja pod vedno pomembnejšo birokratsko neusmiljenostjo.

Kaže tako, da so učitelji v šolah danes vse prej kot učitelji. Z nenehnim spreminjanjem šolskega sistema, “izboljševanjem” programov in življenja ter dela na šolah, se učitelji izgubljajo v kopici birokratskih nalog, ki jih morajo izpolnjevati, saj so te naloge primarne narave.  Žalostno je, da lahko med pomen besed “učitelj” in “birokrat” postavimo enačaj. Lahko seštevamo, odštevamo, množimo in delimo možnosti, enačaj med njima ostane, rezultat se pa zrcali na vedno slabšem občem ugledu predstavnikov pedagoških strok v celoti. 

Ne samo, da so se spremenili odnosi v šolstvu, ampak so drugačni tudi družbeni vzorci vedenja. Intenzivna emancipacija žensk je zaradi nespremenjene moške vloge v družini (oziroma le malo spremenjene) povzročila v družini primanjkljaj, ki se kaže v značaju postmoderne družine, katere otroci so zaradi prezaposlenosti staršev večinoma prepuščeni “Drugim”. Med “Druge” bi lahko šteli stare starše, sorodnike, družinske prijatelje in seveda tudi vrstnike, ki imajo najmočnjši medsebojni vpliv. In potem smo zopet pri učiteljih, ki naj bi tu in tam reševali družinske probleme kar v šolskih institucijah, poleg birokracije naj bi z vsem entuziazmom poučevali “izgubljeno” mladino, reševali konflikte med učenci, učenci in učitelji, učitelji in starši in kar je najhuje, med učenci in starši. Poleg svoje birokratske funkcije, ki si je že skoraj prisvojila primat, so učitelji postali neke vrste psihologi, socialni delavci, zagovorniki, organizatorji, na trenutke policisti in nekje tam na koncu vseh funkcij,  še učitelji. V množici nalog, ki zahtevajo veliko truda in energije, so učitelji v trenutni družbi totalno nespoštovana celica, ki predvsem zaradi slabih pogojev in vedno večje zahtevnosti dela, ki navsezadnje ni poplačano zadovoljivo, izgublja svojo moralo in smisel.

Hmm…in kje so rešitve? ;)

Lahko bi pretiravala in položaj učiteljev prikazala v še bolj neznosni podobi, vendar je vsakršno pretiravanje nesmiselno, saj vendar učitelji niso edini, ki se morajo soočati z birokratskimi zahtevami, pa vendar se njihov položaj neverjetno hitro spreminja na slabše, v primerjavi z drugimi poklici. 

1. Sprašujem se, zakaj le peščica rešuje čast večini s svojo ljubeznijo do poučevanja, katerih posledice so priljubljenost med učenci in starši. 

2. Zakaj se toliko maturantov odloči za pedagoški študij, če jih to delo ne veseli?

3.  A je vpliv okolice po izobraževanju potisnilo vso “zdravo pamet” na rob?! 

4. Kdo hoče komu dobro? 

Vsi se sklicujejo na neko “splošno dobro” v izobraževanju in tukaj niso izjema niti vladni predstavniki, niti starši in na koncu celotnega “špeha” pametnjakovičev, so včasih nespametni tudi učitelji, ki zaradi osebnih manjkov  škodujejo učencem. Ah, ta začarani krog. :( Žalostno je opazovati in spremljati ves ta cirkus, vedoč, da bom kaj kmalu sama del njega. No, ja, upam da bom svojo vlogo “klovnese” dobro odigrala, in da bomo  na koncu vsi zadovoljni. :)

Kljub vsem novodobnim “problemom”, ki pestijo to profesijo, še vedno obstajajo “pravi učitelji” - tisti, ki svoje delo opravljajo z srcem. Takšen učitelj je poleg vseh prej naštetih funkcij, ki jih opravlja, tudi učenčev prijatelj in poslušatelj. “Pravi učitelj” ni samo pripovedovalec, ampak tudi poslušalec. Ni pristranski, je pravičen, dovolj strog in ravno prav prijazen. Neverjetna kombinacija, kajne? :) Na žalost šole za pridobitev dejanskih učiteljskih veščin, ki plemenitijo zares dobrega učitelja, nimamo.

Ostane nam samo naša dobra volja, želja po tovrstnem delu in seveda obvezna diploma, ki je po mojem mnenju čisto preveč ali pa premalo cenjena. Preveč v smislu, da si brez nje manjvreden in ne- zadosten kandidat, premalo pa v smislu, da se moraš po končani diplomi ukvarjati z birokratskimi zadevami in iskanjem prve zaposlitve - torej si spet v birokratskem kolesju. Da o plačah ne začnem niti razmišljati. Zgleda, da ni rešitve in edino, kar nam preostane, je v življenju najti pravo poslanstvo. Jaz sem svojega že našla in vsaka ovira bo največji izziv. Poslanstvo bo postalo pustolovščina. O učiteljih vs. birokratih ne bo ne duha ne sluha. :)

Je to utopija? ;)

P.S. Upam, da boste prebrali objavo kljub njeni “širini” in “globini”, ki verjamem, da ni prav nič osvežujoča v teh vročih dneh. So pa zato možnosti komentiranja toliko večje, saj ima vsak kakšno izkušnjo iz šolskih klopi. Prepričana sem, da imate kakšno zanimivo zgodbico ali morda samo mnenje, kritiko…Dokažite, da moje prepričanje ni utopija. :D

 Lep pozdravček vsem ;) 

Mateja

“Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.

Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.

Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.

Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.

In sedaj, ko umiram, sem ugotovil, da sem pozabil živeti !”

Velika večina se v nekem smislu lahko poistoveti z zgoraj napisanimi mislimi, sama pa se v njej najdem tudi v marsikaterem trenutku življenja. Obdobje, v katerem se trenutno nahajam, je polno obveznosti, čeprav jih lahko na eni strani štejemo pod “nujno zlo” našega vsakdana, po drugi strani pa so temelji za bremena, natančneje za misli in cilje, ki jim hitim nasproti, kot da sem v tekmi s časom. 

Včasih se kar zamislim nad tempom, ki nam ga narekuje svet okrog nas, kajti ura teče enako hitro že tisočletja, sla po uspehu ali še natančneje želja po preživetju na način, ki nam nudi tudi neko količino udobja, pa je produkt svetovne ambicije po še in še…večjem standardu in ugodju. Torej se je za “udobno” življenje potrebno potruditi in čim bolje izkoristiti vse svoje adute, ustvarjati si nove priložnosti, velikokrat se tudi odreči užitku in prostemu času, ampak tako pač je. Moja misel o tem je:

“Sanjati o drugačnem svetu je utopično, v dejanskem življenju približati se lastni iluziji, je sanjsko.”

Ste se malo zamislili? :) Jaz se vedno znova in znova. Treba je verjeti vase, v svoje načrte in predvsem sposobnosti, jih čim bolje vnovčiti, poleg tega pa se izredno truditi, da uživamo vsak trenutek svojega življenja, ker je lahko tudi trenutek, ko se počutimo malo izgubljene in neuspešne ali kako drugače negativno nastrojene, lep in če ne drugega, ga imamo priložnost doživeti in ŽIVETI -  a ni to že dovolj samo po sebi? ;) Tudi skromnost je lepa čednost kot pravi slovenski pregovor. Čeprav ima tale misel v sebi tudi kanček grenkobe in žalosti, ima tudi globoko sporočilo:

Užij vsak dan, kot da je zadnji.

P.S. …in ne pozabite se smejati :))))))) Evo, pa me spet preganja…čas namreč… Lep pozdravček! ;) 

Se mogoče kdo sprašuje zakaj takšno zatišje na mojem blogu?

Razlogov je seveda več kot jih bom prikazala, ampak niso ključni pri odgovoru na zgornje vprašanje, zato jih bom kar ignorirala. Sicer pa je vsakršno pričakovanje, da me kdo “pogreša” zelo domišljavo, saj je verjetno v količini blogov in objav, ki jih iz trenutka v trenutek lansirajo različne spletne strani, moj blog le eden izmed mnogih.  Seveda ima ta objava svojo podlago v “raziskovanju” ostalih blogov, njihovega načina komuniciranja, objavljanja, navsezadnje tudi komentiranja.  Zakaj sploh imamo bloge? Kaj je tako privlačno, da je blogerjev vedno več? A je odgovor mogoče skrit v pridobljeni pozornosti, v “pomembnosti”, ki smo jo deležni, ko vidimo, da “smo brani”, v veliki želji po izražanju lastnega mnenja in idej, po večji vključenosti v medijski svet ali morda, ker imamo preveč prostega časa… ali vendarle zato, ker preprosto radi pišemo in “naglas” razmišljamo o različnih stvareh? Si kdo sploh zna iskreno odgovoriti na to vprašanje?

Tematska sestava blogov je zelo raznolika in pestra kot njihovi ustvarjalci. In prav je tako - za vsakega nekaj. Nekateri pisci so zabavni, nam predajajo svoja znanja in izkušnje, spet drugi so energični in pustolovski, spet tretji duhovni, filozofski ali pa so objave prave osebne izpovedi in orisi posameznikovih življenjskih dogodivščin. Vendar pa analiza kategorij blogov ni elementarno vodilo objave. Bistvo tiči drugje…

…v komentarjih oziroma načinu komentiranja ali t.i. “(ne)blogerski etiki komuniciranja”… še prej pa nekaj besed in odgovorov na začetna vprašanja…

 Moj blog je bil ustvarjen predvsem zaradi mojega veselja do pisnega izražanja, da tu in tam strnem svoje misli o različnih tematikah, delim svoje izkušnje z drugimi, dobim širši vpogled v svet okrog sebe… Seveda sem tudi vesela, če  vidim, da kdo prebere moje zapisane besede ali celo odda svoj komentar. Tu pa se vse začne zopet od začetka…

 Tudi na mojem blogu sem doživela “točo” komentarjev, ki niso bili primerni. Predvsem komentarji, ki so “oplemeniteni” s cinizmom, neutemeljeno kritiko, prizvokom škodoželjnosti in nevoščljivosti. Verjetno se bo tudi tokrat našel kdo, ki mi bo očital, da se preveč obremenjujem ali kaj podobnega, vendar poanta ni v tem, če nekdo “prestopi” mejo “okusnega” izražanja lastnega mnenja. Svobodo izražanja nekateri interpretirajo preveč dobesedno in tako pozabijo, da je na drugi strani oseba, ki je niti ne poznajo dovolj dobro, da bi vedno lahko sodili o vsem, in da  je ozadje določenih podatkov neznano. Vedno več je “blatenja” integritete posameznikov, ki se končajo v množici raznoraznih komentarjev, ki zasenčijo osrednjo temo objave in “bijejo bitko”  brez prave osnove. Splet je postal in postaja vedno močnejši medij, biti v središču pozornosti pa pravi bomus, zato si ga nekateri kreirajo kar s pikrimi komentarji.

Tisti, ki se opredeljujete kot anonimni in s svojo škodoželjnostjo dvigujete svoj ego, pa ste v svojem bistvu zelo nesamozavestni posamezniki, ki ste samo željni pozornosti. Izvolite, vzemite si svoj košček slave, ker jaz sem vas končno prerasla ;)

 Vsem ostalim pa čim več zanimivih objav in veselja pri prebiranju komentarjev :)))

P.S. Povod za objavo sem dobila od anonimneža na enem izmed branih blogov - anonimnež, ti že veš kdo si, a ne? ;) 

V življenju si venomer prizadevamo za “nekaj več”, za tisto, kar še ni ni bilo izpolnjeno ali doseženo. Vztrajno se vzpenjamo do svojih ciljev in ob njihovi izpolnitvi smo presrečni, če naše delo opazijo tudi drugi in nas nagradijo - z lepo in vzpodbudno besedo ali pa s prestižnimi nazivi in nagradami. Izredni pomen pri vsem tem je skrit v pravilnosti in predvsem pravičnosti nagrajevanja posameznikov, ki so s svojimi dejanji pri delu prinesli svežo energijo, nove zamisli, dosegli “nekaj več”, mogoče samo s svojo karizmo in šarmom, ki sta se na nek način dotaknila množice ljudi.   

…in kakšen je namen t.i. prestižne nagrade Viktor?…

Glede na nominirance za leto 2007, je povsem logično sklepati, da je Viktor nagrada večinoma (so tudi izjeme) za “prepotentne lisjake in lisičke”, ki se družijo s pravimi osebami in so nominirane zato ker pač “so”, tam nekje, čeprav je njihova poklicna ustvarjalnost v letu 2007 bila predvsem neplodna in usihajoča. Komu je mar? Samo da je dober medijski spektakel in “pomp”, veliko govoric v zakulisju, tu pa tam kakšen škandalček, ki so ga že mesece prej pridno režirali in vsakodnevno vadili v namen, da bo za nas “poneumljene gledalce” za malimi zasloni toliko bolj  pristen in spontan. Ne vem, kako se doslej niso spomnili uveljaviti dodatne kategorije za nominirance, da bi bili posamezniki končno v pravi kategoriji - pogrešam kategorijo za najboljšega igralca/igralko škandalov - bi bilo zelo težko izbrati pravega ali pravo.

Pristranskosti vsekakor ne želim podpirati, predvsem zaradi vsestranskosti tematike, a vendar lahko samozavestno zatrdim, da si marsikateri nominiranec ni zaslužil tega naziva, pa čeprav mi je drugače simpatičen/simpatična in cenim njegovo/njeno delo, vendar nagrade se podeljujejo na podlagi uspehov in doseženih triumfov v letu 2007, kar pa za lepo število nominirancev ne morem trditi. Vedno znova so v ospredju iste oddaje in isti glasbeniki, nekateri bi si že davno zaslužili Viktorja, pa ga verjetno tudi tokrat ne bodo dobili, spet drugi ga dobivajo leto za letom. Rezultat slednjih? Upad kvalitete in motiviranosti za novosti in napredek, navsezadnje razvrednotenje pomena in namena, ki ga ima podeljevanje Viktorjev.

Kam nas vodi realnost? V pogubo? Soočenje? Spopad? Ali morda v noto pasivnega sprejemanja dejanskega stanja tudi v bodoče? Vem, neumna bi bila, če bi verjela v izboljšanje odnosov v družbi in v pravičnost slehernega posameznika in neumna bi bila, če bi verjela, da bo drugo leto na Viktorjih drugače. Medijski svet je vesolje zase, ima svoja nepisana pravila, ki so glasnejša in močnejša od pisanih, slovenski medijski prostor pa zaradi svoje minimalistične podobe kuje železo na svoj način. Odnosi so “skovani” v duhu - “ti meni, jaz tebi”, sicer pa kaj bi bila tako centralno usmerjena - ta moto velja danes na vseh področjih življenja, vendar je to že druga pesem…

Rebeka Dremelj je zmagovalka letošnje Eme.

Presenečeni? Zadovoljni? Nesrečni?  ;) 

Ob imenitnem voditeljskem tandemu, ki sta ga sestavljala Bernarda Žarn in Mario Galunič, se je zbralo posebno za to priložnost še nekaj znanih slovenskih estradnic (Alenka Godec, Nuša Derenda, Darja Švajger, Helena Blagne in Alenka Gotar), ki so s svojim božanskim vokalom dokazale in pokazale, da tudi slovenska glasbena scena premore veliko več kot so nam uspeli ponuditi nekateri letošnji izvajalci Eme. Na žalost niso bile udeleženke tekmovanja.

Eroika ter slovenske dive

Helena Blagne je zares presenetila s svojo opravo in nastopom

 Alenka Gotar 

Kakorkoli, zmagovalna pesem je bila izglasovana, želja ljudstva je bila uslišana, vse diskusije o kvaliteti ponudbe in izbora pa so zaman, saj  zaenkrat še nimamo časovnega stroja, da bi lahko kaj popravili ali spremenili. Sicer pa, če bi na Emi resnično želeli temeljite spremembe, bi morali začeti pri koreninah slovenskega naroda in “nacionalni samozavesti”, ki je domače rečeno - “na psu.”

Glasbena kompeticija je spojina politično-nacionalnih interesov, ki s skritimi cilji in nameni posredno oblikuje končni rezultat. Vendarle gre za nacionalni ponos ter “držo”, katero je potrebno skrbno pokazati svetu, ki nas še vedno zamenjuje s Slovaško in njej podobnimi državami. Ubogi tlačanski narod se še danes ni povsem osamosvojil in osvobodil podrejenega položaja in kompleksa pred svojo skromno geografsko površino. Nima izoblikovanega lastnega jaza, samosvoje podobe in nima unikatnega “ogledala”, ki bi zrcalilo našo slovensko “dušo” v svet. Tega nimamo in to nas dela še manjše kot v resnici smo. Naš glas nikoli ne bo dovolj glasen in naši (ne)uspehi na Evroviziji ne bodo nikoli doseženi ali preseženi, ker nas je strah, da bi nam enkrat res uspelo. Potem ne bi imeli več izgovorov za kakšen spodrsljaj ali neuspeh  izven državnih meja, da smo premajhni ali “premladi”. Ja, lepo je biti nebogljen otrok, ki se skriva za svojo naivnostjo. 

Anksioznost je vodilo, ki nas duši in omejuje. Ksenofobija se je zapečatila v podzavest marsikaterega prebivalca te prelepe “kokošje” države. Mogoče se zopet spominjamo preteklosti in tlačanske relacije s tujimi gospodarji, ki so se polastili naše zemlje. Ponovno gledamo nazaj. Spet smo ubogi reveži. Glede na našo zgodovino bi lahko bili malo bolj uvidevni in prijazni do drugih etničnih manjšin. Neverjetno, kako smo boječi. Strah je gospod - so govorile naše babice in imele so popolnoma prav. Sicer pa nima pomena o tem govoriti, saj se ta kamen sovraštva še dolgo ne bo premaknil, ali pač? (povod na to temo so sprožili komentarji in objave v blogosferi ter drugih spletnih straneh, ki so objavile reportažo o Emi)

Langa in Civili z zelo zanimivim nastopom in skladbo - le za las izgubili 1. mesto… 

Nazaj k Emi…

Kot že rečeno, sta letos sta Emi reševala čast in slavo nadvse sposobna voditelja, ki sta s svojim šarmom, sproščenostjo, zdravo mero humorja in koketnosti, na trenutke celo nasmejala občinstvo in gledalce ter s profesionalo držo popeljala izbor na raven vzdržljivega in zanimivega. Bravo Berni in Mario! 

Simpatična in spretna voditelja, Bernarda Žarn in Mario Galunič

Brigita Šuler in “Samara”

Vendar pa si skozi celotno prireditev nisem znala odgovoriti na sledeča vprašanja: Kje so dobri vokali? Kje so besedila, ki imajo sporočilo in jedro? Kje so glasbeniki z občutkom do glasbe? Kje se konča meja dobrega okusa?  Zakaj je izvajanje skladb postalo podobno amaterskemu cirkusu? Zakaj je vsako leto slabše? Mogoče nam pa Slovencem lahko pomaga le enostavna in kratka molitev  Brigite Šuler boginji Samari:))

“Aaa aaa aaa aaa aaa aaa aaa! Prosi, prosi zame še, vrni, vrni mi upanje! Aaa aaa aaa aaa aaa aaa aaa!!!”

PS. Priporočam še ogled Matjaževega bloga, kjer boste lahko prebrali kakšno zanimivost iz zakulisja in si ogledali še več fotografij ;)

“Zakopana”  pod knjigami se vsak dan znova trudim čim hitreje in čim bolj učinkovito “izkopati” na površje, da lahko vsaj malo zadiham. Potem pa se zgodi, da sem nekaj pozabila preučiti in grem zopet nazaj “med” knjige ;) Vam je to kaj znano? Včasih bi najraje naredila ravno tole:

Zadnji dnevi so obarvani z balastom raznih knjig, ki jih moram preštudirati za izpit (zato tudi malo zatišja na blogu ;)). Moji dnevi so posvečeni večinoma sedenju za kjigami, intenzivnemu pomnjenju in razmišljanju… no, tukaj pa se začne vsebina objave, ko začnem jaz “preveč” razmišljati :)

Kot sem že dejala so moji dnevi večinoma malce monotoni, ure sedenja za knjigami pa na trenutke tako dolgočasne, da mi pade koncentracija in enostavno ne zdržim več. Takrat se v prijetni družbi odpravim na kakšen sprehod v naravo, da si “naberem” sveže in nove energije. Na žalost se nikoli popolnoma ne sprostim, saj imam čez nekaj časa slabo vest, da ne študiram, ampak se veselo sprehajam, medtem ko imam še za predelati kar nekaj strani obsežne in dolgočaaasneee literature :( Hitim nazaj in s težavo začnem naprej brati, izpisovati, pomniti itd. Odločim se, da bom na hitro preletela še eno drugo knjigo, ki je sicer bila obsežnejša in bolj kompleksno zasnovana (na prvi pogled), da vidim, če mi še kaj manjka do popolnega zajetja celotne snovi za izpit. In potem se zgodi nekaj fantastičnega… več drugič ;) Malo se šalim :D

Začela sem brati kar na sredini knjige in sem brala in brala in brala…kar naenkrat pa zagledam stavek, ki me je tako presenetil, da sem ga šla še enkrat prebrati, ker nisem mogla verjeti, da resnično piše:

“… med nekaterimi eksperimenti tudi študentje skoraj zaspijo (čeprav se to zgodi prej med predavanji); ena od koristi tega učbenika bi lahko tudi bila ta, da študentje, če se ga lotijo v nočnih urah, hitreje in trdneje zaspijo kot ponavadi; ko bodo premagali nespečnost, bodo njihove sanje končno postale resničnost…” ali… -malce hudomušno in hkrati nagajivo ter vzpodbudno. 

“…cenjenim bralkam in bralcem se vnaprej opravičujem zaradi nekoliko preveč strokovnega stila pisanja: tekst na omenjenih straneh je namreč nastal leta 1987, ko sem se prebijal skozi labirinte socialne kognicije in socialnega znanja…” - zelo uvidevno in spoštljivo do bralcev ter hkrati pokaže, da je tudi sam samo človek, ki se mora vedno znova učiti.

 (Velko S. Rus - Sociopsihologija kot sodobna paradigma sodobne socialne psihologije; str.121)

 Kako se ne bi zraven takega stavka in sredi zelo kompleksnega branja raznih definicij in grafov, ko že komaj bereš, na glas nasmejala? :) Tako sem nadaljevala branje, ker prvič nisem verjela, da je stavek malce hudomušen in nagajiv. Ob naslednjih nekaj straneh je bilo zopet nekaj v tem stilu, čeprav je bilo vmes še zelo znanstveno in nazorno ter težko berljivo in razumljivo - branje je zahtevalo veliko pozornosti in zanimanja nasplošno. Bila sem tako navdušena, da sem brala res pozno v noč z velikim zanimanjem, saj sem imela občutek neke komunikacije med avtorjem in mano. Takšni nagajivi in malo igrivo oblikovani stavki so bili na pravih mestih, da so popestrili težko branje. Takšne knjige med celim študijem še nisem brala, ker mislim, da jih je zelo malo (če sploh še obstaja katera). Navdušena sem bila nad preprostostjo in predvsem nad “globino” razumevanja bralcev (študentov) ter načinom pisanja, ki je vzbudil toliko pozornosti in pozitivne energije, da je bilo študiranje zelo zabavno in polno smeha (fant me je že na trenutke malo čudno pogledal ;), vendar ko sem mu prebrala kaj piše, se je še sam smejal…). Tako sem bila presenečena, da sploh ne znam opisati kako lepo je bilo študirati - KONČNO :) (kljub temu, da me sociologija zelo zanima, je študij včasih zelo monoton).

Začela sem se spraševati zakaj so takšne knjige redkost, zakaj se avtorji podobnih učbenikov in knjig ne znajo ali nočejo bolj približati bralcu. Predvsem avtorji bi morali vložiti veliko več energije ter truda za popestritev branja ter večjega veselja do preučevanja njihovih del in raziskav. A nikomur ni mar? A se vsi uči(j/m)o samo zato, ker se moramo, ker bi radi v življenju nekaj dosegli? Še bolj žalostno je pa to, da toliko študentov naredi izpit pa sploh ne vedo, kaj govorijo in ne razumejo kaj se učijo, oziroma se ob študiju željene študijske smeri izgubijo v poplavi literature,  ki utruja. Študij  pa postane tekoči trak opravljanja izpitov. Rezultat?

- študent, ki izgublja voljo do študija;

- študent, ki se s težavo “prebija” skozi “študijski špeh”;

- študent, ki naredi vse izpite, vendar nima več pojma o tem, kaj je študiral v prvem letniku;

- študent, ki je samo “napiflan” in znanja ne zna uporabljati;

- študent, ki širi to monotonost na naslednje generacije! (pri mojem študiju je to največja napaka);

itd.

Komu kaj znano? ;) Resnično me zanima, koliko ljudi študira nekaj predvsem zaradi zanimanja določene študijske smeri in koliko je takšnih, ki študirajo predvsem zaradi boljšega položaja v življenju? In kolikokrat ste se med študijem zahtevne literature nasmejali? :) Presenetite me ;)

PS. Meni je študij zanimiv, vendar pogrešam marsikaj, kar bi ga lahko naredilo še zanimivejšega, predvsem me moti protislovnost namena fakultete in samega udejstvovanja profesorjev v tej smeri - (študiram pa na Filozofski fakulteti v Mariboru). Profesorji bi nam morali biti največji vzorniki, ker ne vem po komu naj bi se drugače zgledovala - verjetno se bom morala kar sama po sebi in po vrednotah, ki so nastale v teku življenja ;) 

Lepa si…
Kot cvet ovit v jutranjo roso,
sije svežina iz tvojih lic.
Lasje se igrajo in plešejo v ritmu nežnih sapic,
ustnice so polne miline in čutnosti.

Lepa si…
Oči so kot tolmuni čistega izvira.
Ko se zazrem vanje, vidim v globino tvoje biti,
čutim vsak del tvojega telesa,
sva eno - popolnoma prepletena. Enotna.

Lepa si…
Tvoja podoba je okras narave.
Neskončna energija cveti v vsakem tvojem gibu,
tvoj glas je melodija, ki jo tako radostno posluša moje srce.
Besede so kot spomeniki večnosti - nikoli jih ne pozabim.

Lepa si…
…ljubim te, ker si takšna…
…takšna, kot si…

Misli, zlite v podobo pesmi, so nastale ob razmišljanju o ljubezni. O čustvih, ki jo fant čuti do svojega dekleta - lahko si jo pretvorimo tudi v moški spol (po želji ;)). Govori o popolni, sanjski ljubezni, ki jo ponavadi “srečujemo” v filmih, pravljicah, zgodbicah, a na žalost vedno manj v realnosti. Razlogi? Sledijo…

Ideja in bistvo ljubezenskega odnosa se izgublja v tornadu “modernih” vrednot, ki so vse prej kot kazalec vzajemnosti in iskrenosti. Sprašujem se, kaj je človek? Kdo smo ljudje? Človek je živo bitje, ki lahko preživi le v simbiozi z drugimi ljudmi, saj je predvsem družbeno bitje. Ljubezen in naklonjenost sta dve pomembni čustvi, brez katerih ni simbioze, izjema so le odnosi nasprotne vrste, torej takšni hladni in izkoriščevalski, katerih navidezno sožitje se zelo hitro deformira in vez se pretrga - človek ostane sam. Če bi ljudi povezovali le slednji dve čustvi, bi človeštvu sledil propad. Torej človek obstaja kot individuum, vendar brez povezovanja z drugimi ljudmi je samotar brez prihodnosti.

Nihče pa ne želi ostati sam…Ali pač?

Ne razumem koncepta ljubezni, ki ga “seje” velik odstotek družbe, saj je poleg povezovanja pomemben tudi njegov način in namen. Vse lepo in prav, vendar vseeno ne razumem razmišljanja “svingerskih parov”, še manj pa mnenje dr. Ziherla, ko pravi, da svingerstvo ne povzroča nobena psihološka motnja ali kakršen koli odklon. Mogoče sem preveč konzervativna in tradicionalna, kar se tega tiče, vendar ne razumem, kako je “normalno” biti z več partnerji, hkrati pa “ljubiti” svojo stalno partnerko/partnerja. Potem naj mi nekdo razloži pomen besed kot sta: “ljubiti nekoga” in “zvestoba”. Ob takšni interpretaciji se podre celotno razmišljanje in pomen partnerske zveze. Če je svingerstvo normalno, a potem “tradicionalno” partnerstvo in družina nista?! Verjetno sta, ampak med njima in svingerskim odnosom je velik prepad različnosti, ki ne more vsebovati enačaja. Če ne zadostuje en partner, a jih potem zadostuje več? Ali nikoli ni dovolj? Je seks samo še seks? Zakaj bi si nekdo želel odnos brez čustev? Ja, ljudje pridejo v skušnjavo in morda celo prevarajo svojega partnerja, vendar potem se veza slej ali prej konča in gredo vsak svojo pot. No, nekaj je tudi takšnih, ki to počnejo celo življenje parnerju/partnerki za hrbtom…no, o tem mogoče drugič ;)

Pri svingerstvu je drugače. V bistvu vedno znova “varajo” svojega partnerja, s to razliko, da se “dogovorijo”, da to nič ne spremeni. Čustva so zelo kompleksen del človeka in poenostavljanje ne spremeni ničesar - gre le za “navidezno pogodbo” med partnerjema, ki sta se dobesedno naveličala drug drugega, zato iščeta zadovoljstvo z drugimi…iz mojega vidika je to le sprenevedanje in zatiskanje oči pred resnico. Vendar tudi prav, vsak ima svojo svobodo in vsak odloča po svojih načelih, čeprav se s tem verjetno še dolgo ali nikoli ne bom strinjala (vsaj z interpretacijo, ki jo podajajo svingerji sami).

Ljubezenski odnos med dvema osebama je trdnjava, na kateri sloni celotno človeštvo. Celotna kultura je produkt tega odnosa. Če pretiravam in celotno situacijo pomaknem po časovnem traku kakšnih 50 let naprej, z zadržkom razmišljam o možnih razpletih in podobi takratne družbe, jo vidim le kot skupek posameznikov, ki brez čustev občujejo drug z drugim in otroci so le nujno zlo za nadaljevanje rodu in spolne telovadbe. Ker samo razvijam svoje misli in občutke, seveda ne morem izpustiti še druge možnosti, ki navaja nasprotno stališče v prid svingerjem, torej, da družba postane ena velika družina, kjer si vsak deli svojega partnerja in vse je od vseh.

Ne vem…se vam kaj sanja? ;)

Božično-prednovoletni čas je čas obdarovanj, izrekanja lepih želja vsem sorodnikom, prijateljem, znancem, poslovnim partnerjem itd. Ob kopici lepih voščil in nakupovalni mrzlici, se človek lahko vpraša, kakšen smisel ima vsa evforija, ki jo ustvarjata na eni strani velika pričakovanja, na drugi strani pa vedno tanjša denarnica in zaskrbljenost o izpolnitvi želja obdarjencev. Jutri lahko dopolnimo še zadnje detajle, da bo vse popolno.

Če želimo biti izvirni, moramo vložiti veliko truda za iskanje, nakupovanje, zavijanje (razen, če to delo prepustimo drugim), na koncu se pa lahko zgodi, da ne bo pravega učinka. Kako to preprečiti? Hmm…o tem razmišljam že ves dan ;)

Razvila sem koncept PODARIM - DOBIM. To pomeni, da ob procesu izmenjevanja daril pričakujemo povratno darilo. Lahko se zgodi, da bomo obdarili posameznike, ki nam darila niso kupili ali naredili- ali bo sledilo razočaranje in praznina? Ali bomo čutili pomanjkanje le v denarnici? ;)
Darila, ki smo jih prejeli zgolj zaradi namena ugajanja, nimajo prave vrednosti, pa čeprav se na trgu dobrin ocenjujejo kot dragocene in moderne. Samo tista darila, ki so dana iz srca in z iskrenostjo, vsebujejo pozitivno noto in osrečujejo. Vsa tista voščila, ki jih prejemamo od vsepovsod, so brezpredmetna, če nimajo globine in resnice.

Jutri zvečer ali v torek zjutraj bo vse znano…nekateri srečni, drugi malo manj, tretji razočarani. Sicer pa bistvo božiča ni v samem obdarovanju, ampak vzpostavljanju in ohranjanju še močnejših in trdnejših vezi v krogu družine in med ljudmi, ki jih imamo radi. Koncept podarim-dobim ne temelji le na opredmetenih darilih, saj lahko kot povratno darilo dobimo še veliko več - to je veselje in sreča v očeh ljudi, ki nam v življenju pomenijo največ - tokrat ni prostora za sebičnost. Izjema so le posamezne situacije in posamezniki, ki ne premorejo niti iskrenih in lepih želja, kaj šele podariti darilo…vendar takšnih upam, da je v vaši bližini čim manj;)
Naj bosta predbožični večer in božič pravljična, pričakovanja pa v slogu koncepta podarim-dobim, torej to pomeni:” Če nekaj podarim, potem vedno nekaj nazaj dobim. Če tisto nekaj ne vidimo, vsekakor pa občutimo, je to edino pristno darilo.”

• Zakaj se blondinka, ko je mrzlo, stisne v kot? Zato, ker ima pravi kot 90 stopinj.

• Zakaj se blondinke tako rade zadržujejo okoli semaforjev? Ker semafor oddaja signal: pi, pi, pi, pi …

• Kaj reče mati blondinki, ko odhaja v “life”? “Če ne boš do 1h v postelji, pridi domov spat.”

To so le trije izmed neštetih šal o blondinkah.

Marilyn Monroe-ikona mode in seksapila 20. stoletja

Vedno znova, ko mi kdo nameni opazko “ah, ona je itak blond”, mi dvigne temperaturo do vrelišča. Preprosto zato, ker me moti stereotip, ki se je razvil iz fenomena barvanja in svetlenja las v prejšnjem stoletju. Gre za poenostavljanje kompleksne realnosti in na nek način poniževanje žensk, ki imajo svetle blond lase (naravne ali umetne). Besedna zveza “blond ženska” pomeni: zavrta, neizobražena, nerodna, neinteligentna, počasnega razmišljanja, pokvarjene govorice, izzivalnega oblačenja in vedenja, ženska, ki prodaja svoje spolne usluge (ki hitro “pade”), lutka, s katero se lahko manipulira itd.

Če bi bilo to vse resnično, potem bi morali biti vsi malce zaskrbljeni, saj je velik odstotek žensk blondink, ki so tudi na pomembnih družbenih položajih. Vsi tisti, ki uporabljajo zaznamovanje osebe na tak način, so sami malo “blond”! Predvsem moški, ki si krepijo svoj super ego in sploh ne spoštujejo žensk, in pa ženske, ki se same sebi smilijo, ker niso tako atraktivne kot marsikatera blondinka in so ji “fauš”.

Vendar to je le ena plat medalje. Fenomen o blondinkah seveda ni od danes, ampak traja že pol stoletja. Prve ženske, ki so se pobarvale, so veljale za upornice in feministke. Torej ženske, ki so si drznile biti drugačne. Privlačnost same barve je povzročila občudovanje s strani moških predstavnikov in celotne družbe. Vedno več je bilo pobarvanih žensk in počasi je blond barva postala celo modna. Zaradi všečnosti svetlenja las, so si jih začele svetliti tudi tiste ženske, ki v družbi niso bile najbolj spoštovane (npr. prodajalke ljubezni).

Veliko raziskav je bilo narejenih na to temo, vendar pravega odgovora o fenomenu blondink, niso odkrili nikoli. Verjetno je vse skupaj mešanica več razlogov in okoliščin, ki so zaznamovale svetlolase ženske. Še dandanes, ko so ženske že skoraj popolnoma enakopravne moškim, se pomanjševalni izraz “blondinke” ni izkoreninil. Mogoče je zaradi velike populacije posameznic, ki so v družbenem ospredju, izraz še vedno aktualen, ker je na žalost veliko takšnih žensk, ki svojo integriteto popularnosti rešujejo s svetlenjem las in to je potem njihov edini “okrasek” s katerim se “tržijo” na trgu ponudbe in povpraševanja, zelo in vedno bolj zahtevne družbe (in moških).

Paris Hilton-tipična “blond bejba”21. stoletja?

Ljudi res ne moremo ocenjevati po barvi las, ampak po celotni osebnosti.

Moški - POZOR! Lahko se zgodi, da ste ali boste neki ženski namenili oznako” blond bejba” in kasneje ugotovili, da ste gledali v oči zelo emancipirani in razgledani ženski, ki ima glavo in srce na pravem mestu! Kakšno ponižanje! Pa ne za njo…za VAS! ;)

Ne smete pozabiti, da se v današnjem času svetlijo tudi moški (ok, čeprav to ni več “in”)… a so oni potem tudi malo “blond”? ;)

Verjetno se izraz še ne bo tako hitro “upokojil”, vendar je zato še bolj potrebna previdna uporaba pojma, da ne ponižujemo in kalimo samopodobe in spoštovanja posameznikov.

Se mi kdo pridružuje k razbijanju tega stereotipa? Odpiram debato ;)

PS. Vse to izpod prstov umetne blondinke ;) hehe

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste nekega lepega popoldneva sklenili, da se naročite pri frizerju. Polni pričakovanj po spremembi ali pa samo majhnih popravkih, se tja tudi odpravite. Malce vas je sicer strah, ker ga ne poznate in greste k njemu prvič, pa vendar veselje ni nič manjše. Ob vstopu v salon vas zmede tisoč in en vonj različnih barv, laka za lase, balzama, šampona, različni parfumi itd. Stopite k pultu in sprejme vas simpatična frizerka/frizer. Ob izmenjavi vljudnostnih gest in fraz, se postopek urejanja pričeske začne. Z največjo vnemo razlagamo kakšno pričesko si želimo imeti, poudarjamo česa si nikakor ne predstavljamo in kakšni zagotovo ne bi želeli izgledati.

Sledi sproščen pogovor o vsakdanjih dogodkih, trič-trač novice (pri frizerju se razkrivajo največje skrivnosti slovenskih “zvezdnikov”), pogovori o tisti ženski, ki je bila grozno oblečena in o tistem fantu, ki se že menda drogira…pa o sosedi, katere mož ima ljubico iz sosednjega bloka itd. Tisoč in ena zgodbica gre od ust do ust. Pomembno je povedati, da se to dogaja predvsem v salonih, kjer so pretežno ali pa v večini zaposlene predvsem ženske frizerke (in takšno vzdušje mi ni “pisano na kožo).

Sicer pa…bistvo vsega je, da se po končani seansi s “čvekljivimi” gospodičnami vseh starosti in pogledov, na koncu pogledamo v ogledalo in zagledamo ravno tisto, kar nismo NIKOLI želeli videti. Pričeska je grozna…barva ne ustreza, oblika je površno izpeljana… razočaranje sije iz naših oči, čeprav se še tako trudimo lagati in se prepričevati o nasprotnem. Še največja zanimivost je, ko nas frizer/-ka tolaži z besedami: “...no, saj se boste navadili…trenutno je šok…ko si boste oprali lase, bo barva veliko lepša…frizura vas pomladi…ustreza vaši barvi srajce…” itd. Tako nas vsi tolažijo, da na koncu celo verjamemo, da le ni tako slabo, vendar tolažba se spremeni v obup takoj, ko gremo iz salona. Jeza in razočaranje nastopita ponovno, ko nas vidijo domači ali partner/-ica, ki ostanejo brez besed od razočaranja nad našim novim “imidžem”.

Vse skupaj nekoliko karikiram, saj želim poudariti dejstvo, da je vedno manj dobrih frizerjev, ki znajo ne le prisluhniti željam strank, ampak dejansko uresničiti želje in imajo razvit estetski občutek ter svoje delo obvladajo. Delo frizerja je zelo odgovorno, saj je od njegovega dela odvisno počutje stranke, od počutja je odvisna uspešnost in če zelo pretiravam, celo zdravje. Veliko je takšnih frizerjev, ki resnično nimajo mere okusa in “prave roke” za takšno delo, pa imajo vseeno polne žepe denarja. Zakaj? Ker delajo “na črno” in po zelo ugodnih cenah. Kako je pa dandanes glede denarja, pa vsi vemo…

Tudi sama sem imela vrsto let podobne izkušnje z zgoraj navedenim, zato sem počasi začela izgubljati zaupanje. Pri izbiri frizerja mi je bil zelo pomemben prvi vtis, samozavest, moč znanja, svetovanja, odnos, celo odnos do sodelavcev - zelo pomembno je tudi vzdušje na delovnem prostoru, kako “team” med sabo sodeluje, kako se obnašajo do vseh strank itd. Velikokrat sem bila razočarana, potem pa sem svoj najljubši frizerski salon in najljubšega frizerja končno odkrila… :)

Ste vsi zadovoljni z delom svojih frizerskih mojstric in mojstrov? Ali se samo tolažite, da so v redu? ;)

to be continued…