Že nekaj časa nazaj sem začela razmišljati o pomenu maturantskega plesa za maturantke in maturante, za starše in sorodnike. Kako doživljajo ta dogodek, dan vsi od naštetih posameznikov? Kaj jim pomeni? Zakaj je tako pomemben, če sploh je? Navsezadnje sem se spraševala, kaj je takrat pomenil meni in kaj mi pomeni še danes.

Verjetno je občutkov od različnih posameznikov vpletenih v dogodek veliko, vendar se mi zdi, da so maturantke še pod posebnim pritiskom. Poleg tega, da že njihov spol determinira večjo stopnjo angažiranosti in truda v končni izgled, so verjetno maturantke tisti faktor celotnega dogodka, ki najbolj očarajo, začarajo, v prostor vnesejo določeno mero elegance in ženstvenosti predvsem pa zrelosti. Maturantski ples je skorajda prvi tovrsten dogodek v življenju, da se dekleta in fantje lahko s svojo pojavo nekako “približajo” svetu odraslih. Če se izrazim drugače, končno imajo možnost pokazati svojo odraslost tudi z izgedom. Maturantke v prelepih večernih oblekah zasijejo v soju luči, maturantje so kot pravi kavaliriji v možatih suknjičih in oblekah – skupaj jemljejo dih prisotnim, vzbujajo občutke ponosa in veselja.

Vsako dekle si primarno želi izgledati najboljše – zamislijo si pričesko, obleko, make up, modne dodatke, čevlje…vse mora biti usklajeno, predvsem pa želijo, da bodo najlepše med najlepšimi. Verjetno se takrat nisem zavedala, kako pomemben dan je pred menoj, se pa tega toliko bolj zavedam danes. Če se bi še lahko vsaj enkrat vrnila…Aaaaaaaaaah…

…moje sanje so se razblinile v trenutku, ko sem se pogledala v ogledalo v kozmetičnem salonu,  katerega imena raje niti ne omenjam. Podoba, o kateri sem sanjala, je izginila v sapici realnega spoznanja, da si sploh nisem podobna!!!!! Moja lepa in malo porjavela barva  kože se je spremenila v svetlejšo, že dovolj temne in močne obrvi so postale črni gozdiček :((, ustnice so se namesto v nežni barvi breskve “kopale” v krvavo rdeči. Povsem nemočna in obupana sem stekla iz salona, komaj sem uspela še plačati. Nisem mogla verjeti, da se kaj takega dogaja meni!!! Še domov nisem imela časa iti…prav grda sem se zdela sama sebi…hitro sem šla na WC in si zbrisala večino ometa in se na hitro sama naličila. V tistem trenutku sem začutila rahlo olajšanje, ampak v spominu je zavedno ostala grenka izkušnja…

Ja, če bi se lahko še enkrat vrnila, bi bilo drugače. Obraz, oči, pogled – vse to so sestavni elementi komunikacije, so knjiga našega počutja, ogledalo naše duše in orodje, s katerim se predstavljamo svetu. Star slovenski pregovor pravi :” Obleka naredi človeka.” Mogoče bi lahko malo obrnili pregovor in rekli: “Človek naredi obleko.” Zakaj? :))

Maja&Jure na maturantskem plesu (31.1. 2010)…

Človek dejansko naredi obleko, potem jo nosi, in če se v svoji koži, kot radi rečemo, ne počuti dobro, potem tudi obleka ne bo oddajala pravega pečata in energije. Najprej moramo poskrbeti zase, za dober izgled našega telesa, da lahko vse, kar oblečemo nase zasije v pravi luči. Pogled in nasmeh pa sta glavna faktorja, s katerim pozdravljamo, kontaktiramo, ohranjamo stike, se spogledujemo, zahvaljujemo…sta prvi stik s svetom!! Naš obraz je dejansko neformalna osebna izkaznica, ki na prikrit način predstavlja naša čustva, naše misli, počutje, namene…je ogledalo nas samih!! Zato si želimo, da bi izražal čim lepše lastnosti in počutja, mar ne? :)

Ne glede na to, kolikokrat se v življenju ženska naliči, se mi zdi, da se ob posebnih priložnostih kot so npr. že omenjeni maturantski ples, poroka, večja praznovanja in slavja, prireditve, poslovni sestanki itd. make up zelo lepo poda, če se ženska predstavi v vsem svoje sijaju. Make up je v tem primeru osnova, s katero se lahko polepšamo, poudarimo svoje adute, izkažemo svoj odnos do sebe in drugih in se spoznavamo v svoji drugačnosti.

Maja mi je že pri poskusnem make upu izrazila željo, da bi rada imela bolj naraven, nežen make up…

Zaradi slabega make upa sem imela skoraj uničen najlepši večer v življenju…in ja, maturantskega plesa ne bom imela nikoli, nikoli več!!! Šele zdaj se zavedam, kako zelo so pomembni določeni trenutki v življenju, koliko ti lahko podarijo, te obogatijo!! Saj ne, da se potem nisem imela lepo, ampak še vedno sem žalostna in razočarana, če se spomnim, da se nisem počutila  tako zelo dobro kot bi se lahko.

Predvsem zaradi vseh zgoraj naštetih in na (pre)dolgo opisanih razlogih, sem se že na samem začetku svojega ustvarjanja  kot vizažistka odločila delati na kvaliteti in NE na kvantiteti. Ličenje maturantk je zame prijetna izkušnja, nekakšno podoživljanje lastnih občutkov, hkrati pa lahko  v mislih vedno znova in znova spreminjam svojo nesrečno usodo tako, da se potrudim in maturantkam nudim maksimalno varianto make upa, ki jim najbolj pristoji!!!  :)

…in takšen je tudi bil…nežen, naraven…make up, se razume!! :P

]]> http://br4instorm.com/2010/02/09/maturantski-make-up/feed/ 9 http://br4instorm.com/2010/02/05/in-the-make-up-world/ http://br4instorm.com/2010/02/05/in-the-make-up-world/#comments Fri, 05 Feb 2010 22:32:42 +0000 mateja http://br4instorm.com/?p=1553 Že nekaj časa se vrtim v svetu mode, če pa dobro pomislim, pa sem bila ustvarjalna že od malih nog, ko sem se želela kljub mamičinim priporočilom obleči kar po svojem okusu. In veste kako je to zgledalo? :)) Poleti sem želela nositi škornje zraven kratkih hlač, pozimi pa poletne čeveljčke. :))) Spominjam se dni, ko sem malo na skrivaj “sposodila” mamino šminko, pa kakšen lak za nohte in še kaj bi se našlo. ;) Verjetno je večina punčk moje starosti (v tistem času) storila kakšno podobno vragolijo, vendar so se moje ambicije nadaljevale v nadaljnjih izzivih, ki mi jih je ponudilo življenje.

Z nekaj priložnostmi sem se rahlo dotaknila sveta, ki ga ustvarjajo modeli, manekenke, kreatorji, stilisti…in ja, tudi fotografi. ;) Dokaj hitro sem ugotovila, da delo na modni pisti ni zame ter da je poziranje le hobi in veselje, ki ga ne želim početi profesionalno, saj me je bolj kot vse pritegnilo drugačno ustvarjanje – fotografija, ličenje, stiliranje, shootingi itd. Torej dejavnosti, ki ustvarjajo končni izdelek – fotografijo, ki jo potem občudujejo morebitni kupci, stranke, oboževalci, če jo tudi naročnik, toliko boljše. ;) :p

Z veseljem sem se udeležila vsakega shootinga, na katerega me je Matjaž povabil in z velikim navdušenjem opazovala delo vsakega snovalca končnega produkta. A če priznam, sta me najbolj pritegnila delo vizažista/vizažistke in fotografa.  ;) Kot lahko v prejšnjih objavah zasledite tudi nekaj mojih fotografskih izdelkov, bodo v nadaljevanju objavljeni tudi moji make up izdelki. Veselje do fotografiranje še zdaleč ni poniknilo in veselim se dne, ko si bom kupila svoj zrcalno refleksni fotoaparat. ;)

Pa da se vrnem k tematiki, torej k ličenju ;)…Ko sem se odločila, da grem opravljati tečaj za profesionalnega vizažista k Tini V. Cavazza, se mi niti sanjalo ni, da me bo to tako zelo prevzelo. Iz tedna v teden se je želja poglabljala, dopolnjevala, vedno bolj sem ugotavljala, da v tem neznansko uživam, da lahko na nek način izrazim sebe na obrazu drugega. Uau, zame je to fascinantno! ;) Igra z barvami, oblikami, strukturami, idejam in nenavsezadnje  bujno domišljijo me je pritegnila do te mere, da sem se zelo poglobila v to delo.

Uživam pri delu z ljudmi, še bolj pa mi je lepo, ko vidim nasmejane obraze deklet in žena, sploh če sem delno za to “kriva” tudi jaz in moji čopiči, ki so se vrteli po obrazu.

Predvsem se veselim sodelovanja s svojim fantom fotografom ( www.matjazocko.com), saj se najini kreativni žilici dopolnjujeta. M2O pa je tisto ime, ki naju povezuje v neločljiv tandem.  Z veliko predanostjo želiva skupaj pisati, risati, barvati, šminkati, fotografirati in ustvarjati najino pravljico kot fotograf in vizažistka, kot fant in punca, kot par, ki svojo medsebojno ljubezen preliva tudi v delo. ;) Čutim, da se je začelo novo, še lepše obdobje – čas, ko izzivi postajajo hrana za dušo!! :)

Morala ali etika sta del vsake družbe, ki se  spreminjata glede na čas in  prostor.  Brez etike bi v naši družbi prevladoval kaos, ki bi ga zaznamoval predvsem egoizem. In zakaj tako sklepam?

Med sprehajanjem po ulicah in trgovinah ter nujnemu obisku kakšnega urada ali druge institucije se ni mogoče izogniti ne-videnju izstopajočih dejavnikov, ki potrjujejo, da ljudem primanjkuje etike. Med sprehajanjem po ulici ali trgovini je skoraj nemogoče, da ne bi naletela na kakšno gnečo posameznikov, ki kot “slepe kure” hodijo malo levo, malo desno, se opotekajo, saj ne vedo točno kam so sploh odpravljeni. Ne znajo se umakniti! Še večji absurd je, da večina ljudi ne ve po kateri strani se hodi, saj eni hodijo po levi, spet drugi po desni. Potemtakem se sploh ne čudim, da vsake toliko časa nekdo zamenja vozni pas na cesti. Nezaslišano in neopravičljivo! Takšna pravila morale smo se učili že v mali šoli, ko so nam vzgojiteljice prikazovale pravilno hojo ob cesti in drugje. Zakaj za večino ta pravila ne veljajo več?!

Med iskanjem odgovorov in vzrokov za takšno vedenje se nikakor ne morem naslanjati na izgovore, ki opravičujejo tovrstno početje in ignoriranje moralnih norm in vrednot. Kapitalizem in rekla kot je na primer “čas je denar” tukaj nimajo vpliva. Samo en pogled v sosednje države, predvsem države Severne in Zahodne Evrope, nam jasno skicira odgovor, da v naši družbi resnično primanjkuje ljudem nekaj zdrave pameti in etike. Dokaz: ne glede na množico ljudi v centru Londona je pretok tekoč, ljudje na tekočih stopnicah stojijo na desni, da lahko po levi v naglici drugi mimoidoči hitro napredujejo do cilja, kjerkoli že, ljudje stojijo lepo  v vrstah in se ne prerivajo itd. A je to pri nas mogoče??

Včasih se počutim kot v otroškem vrtcu, kjer so ljudje okrog mene kot majhni otroci, še malo nevedni in v ritmu otroške razigranosti egoistično in brez manir hodijo po svetu in nekaj iščejo, verjetno še sami ne vedo kaj. ;)

Joj, druga zadeva, ki me jezi (ja, res me jezi! ) je neverjetna ignoranca do stvari, ki so na ogled v trgovinah in se jih ti nadobudni in nedorasli “otroci” nepremišljeno dotikajo. Mah, to je še vse v najlepšem redu do točke, ko začnejo stvari zavestno uničevati. Najbolj očitna nemorala se dogaja predvsem v trgovinah z oblačili, kjer gre za masovno prodajo in veliko število artiklov (npr. H&M, Zara, Stradivarius, Bershka itd.). Kot kupci si seveda vsi želimo, da je všečno blago, za katerega nameravamo odšteti nekaj denarcev lepo ohranjeno  in v stanju, ki potrjuje naš nakup  NOVEGA oblačila.

Zatorej ne razumem vseh tistih posameznikov, ki se v vlogi kupca obnašajo kot uničevalci  za nekoga drugega morebitne dobrine!! Halo?! Kje je tukaj logika? Ni logike, ni etike. Je kaos, je ignoranca, je egoizem.

Primeri uničevanja in nemoralnega vedenja v trgovinah z oblačili:

- v garderobah je možno na tleh videti pohojena oblačila, ki so izgubila svoj sijaj in tudi možnost, da bodo “našle” svojega kupca;
-  na obešalnikih so cunjice – ja, cunjice, ker tako “nesrečno visijo”;
- kljub trudu prodajalk, ki se v polni trgovini strank morajo ukvarjati z zlaganjem in urejanjem trgovine, se na koncu veliko stvari poškoduje ali celo uniči in čisto mogoče je tudi, da si jih je nekdo kar prilastil – nelegalno, seveda;

Vir slike klik

Lahko bi naštevala in naštevala…ampak kaj ko tako nič ne rešim. No, saj verjetno s celotno objavo in razmišljanjem tudi ne. Nemoralnost ljudi je danes, vsaj v naši deželici, žalostna lastnost, ki ne samo, da uničuje materialne stvari, ampak UBIJA!

Ko se sprašujemo, kako so nekateri objestni in nespoštljivi do drugih, tudi v prometu, lahko odgovore iščemo ne le v večjih stvareh, kot je na primer prekomerno uživanje alkohola in drugih drog, ampak se moramo zazreti v tiste vsakdanje nepravilnosti, ki rušijo moralnost slehernega posameznika v družbenem prostoru, saj kot pravijo “iz malega raste veliko” ali pa “kar se Janezek nauči, to Janezek zna.” Če ljudje ne bodo osvojili osnovnih moralnih odtenkov družbenega kalupa, potem si bodo na koncu sami “skopali jamo” in vanjo potegnili kopico nedolžnih ljudi.

A je res tako težko biti vljuden in že vnaprej pomisliti na druge ljudi? A je tako nelogično ne-uničevati tistega, kar ni tvoje? A ni logično, da se tudi “njemu/njej”, ki je nemoralna, zgodi kaj neprijetnega od nekega drugega nemoralneža?

Ustavimo kaos, bodimo spoštljivi in se obnašajmo do drugih enako kot sami želimo, da se  drugi obnašajo do nas.

Je logično. Je spoštljivo. Je ETIČNO.

]]> http://br4instorm.com/2009/10/10/morala-kar-se-janezek-nauci/feed/ 9 http://br4instorm.com/2009/04/25/srcna-recesija/ http://br4instorm.com/2009/04/25/srcna-recesija/#comments Sat, 25 Apr 2009 22:45:43 +0000 mateja http://br4instorm.com/?p=1233 V jutranjo zarjo objeta narava se prebuja, žvrgolenje ptic in nežni sončni žarki prodirajo med štiri stene ter naju božajo po obrazu… Objeta z nasmehom se tesno privijeva drug drugemu in preprosto “lebdiva” v prelepem trenutku. Srečna sem. Koliko ljubezni, topline, nežnosti, lepote življenja je v preprostih danostih, ki nam jih ponuja dan!  

                                                                                                                                                                                                             se nadaljuje…

V iztekajočem mesecu, ki slovi po svoji nepredvidljivosti, izrazitih vremenskih kontrastih in prebujanju narave, sem doživela in preživela marsikaj lepega, novega in nepozabnega. Uspešno sem opravila pedagoško prakso in skozi vedoželjne poglede učencev in učenk spoznavala prave bisere tega poklica.  Vedno sem verjela v pregovor, ki pravi, da bodi do drugih vedno takšen kot bi želel, da bi drugi bili do tebe. Če boš pošten, prijazen, dober, prijateljski, bodo tudi drugi do tebe takšni. Čeprav se redko pripeti, da sem ponosna nase (ker sem zelo samokritična), sem v tem primeru resnično vesela, da sem verjela v svoja načela in jih uspešno vgradila v učno uro. Predvsem sem zadovoljna, ker so mi učenci povrnili vse v tisočkratni obliki z veselimi pozdravi na šolskem hodniku, šolskem dvorišču in igrišču ter nasmehi in iskrivimi pogledi, ki so mi izkazovali naklonjenost in spoštovanje. Enkraten občutek in lepa popotnica pri ustvarjanju kariere.  Zame so medsebojni odnosi primarnega pomena v življenju, saj na njih gradimo svoj vsakdan, svojo kariero, družino, prihodnost. Pogled, pozdrav, spoštovanje, prijaznost, uvidevnost, sočutje, empatija, itd. so glavne začimbe kvalitetnega in predvsem iskrenega odnosa. Kljub mladosti in otroški razigranosti so otroci spoštovali naš odnos. Kako jezna sem na trditve o nevednosti otrok, češ, saj ne razumejo. Otrok mogoče razume drugače, ampak za razliko od odraslih bolj kot razum, uporablja ČUTILA!  

Poleg vseh lepih stvari in spoznanj, pa sem ta mesec preživela tudi s solzami v očeh ob smrti stare mame, ki je v meni pustila neizbrisen pečat. Bila je prava “korenina”. Ženska, ki je v sebi združevala neizmerno močno voljo, izrazito samoiniciativnost, samosvojost, odločno dobro voljo in  židanost. Bila je prava Belorusinja z železnim značajem. Znova in znova  je pripovedovala prigode in zgodbe iz mladosti, tako da sem si jih večino zapomnila. Verjetno sem jo razumela najbolje od vseh, ker sem se vedno poskušala vživeti v njeno vlogo. A  hkrati mogoče zato, ker sem v njej velikokrat videla sebe. Med drugim je tudi ona bila “modna navdušenka” ;). Oboževala je rdečo.

Počivaj v miru…

Življenje se začne in življenje se konča. Kaj bomo počeli v času, ki nam je podarjen, je odvisno od nas samih. Bomo večinoma uporabljali razum ali čutila? Kakor želite, ampak jaz sem si izbrala srednjo pot, ki se glasi:  

“Ko ljubiš uporabljaj čutila, ko sovražiš razum.”

Današnja družba je vedno bolj družba razuma. Vrednote, ki krepijo medsebojne odnose so v povojih, a hkrati prave dobrine. Ceniti je potrebno vsak prijazen pogled ali nasmeh sočloveka, vsako lepo besedo in pohvalo, ki  nista samoumevni ter  srčno iskrenost, ki se je pretvorila v mikroskopske razsežnosti. 

Ne gospodarska, ampak “srčna recesija” je zaskrbljujoča!

Svoje srčno bogastvo sem oplemenitila s spoznanjem, da imam samo eno življenje, ki ga želim živeti skladno s svojimi prepričanji, občutki in željami.  Samo v tem življenju sem lahko jaz JAZ! In jaz čutim…razumem…čutim…

nadaljevanje…

…ob pritajeni svetlobi sobne svetilke in nežnih zvokih glasbene spremljave se utapljava v pogledih. Srečna, ker sem s tabo lahko jaz JAZ in srečen, ker si z mano ti TI. To je življenje! Izmenjujeva mnenja o dnevu, ki se je prevesil v noč – zadovoljna s spoznanji, da sva obkrožena z veliko družinske ljubezni, se izgubiva v stihih lastnih čutov v temno noč… 

P.S.  Ljubim te :***.

Enostavno rečeno recepta ni. Pri odločanju si lahko pomagamo s sledečimi t.i. pomagali:

- temeljitim razmislekom;

- “tehtanjem” plusov in minusov, ki jih lahko prinese odločitev;

- vplivom na naše življenje in na našo okolico;

-  predvidevanje nekaterih posledic in njihovega efekta na našo srečo;

- učinek, ki bi ga odločitev utegnila povzročiti na ljudi, ki jih imamo radi;  

Na žalost pa rezultate naših odločitev žanjemo kasneje v prihodnosti. Včasih se izkažejo “napačne” odločitve preteklosti, “prave” odločitve v sedanjosti in obratno. Prava pot pa je navsezadnje le ena in to  je tista, po kateri se sprehajamo skozi življenje. Prava ali napačna, pomembno je le, da znamo iz vsake situacije in odločitve absorbirati pozitivno, vse negativno in slabo pa vzeti v poduk za naslednjič. 

 Odločitve so odsev našega trenutnega psihofizičnega stanja ( ambicij, želja, idealov, samozavesti,  zdravja, odločnosti itd.). Odbvisne so tudi od okoliščin in okolice, ki nas obkroža. Kljub vsem zunanjim dejavnikom sta za naše dobro počutje temeljnega pomena naše želje in osebna sreča, vendar se v sodobni družbi takšni ideali izgubijo zaradi gonje po  uspehu in družbeni moči. 

 Kakorkoli se že odločamo, nikoli ne pozabimo, da imamo vedno več možnosti, in da tisto možnost, ki si jo izberemo za “pravo”, naredimo “pravo”. Obžalovanje naj ne zasenči moralnega nauka, ki mu sledi, ker samo z novimi spoznanji se lahko danes, tukaj in zdaj pravilneje odločamo za jutri, pojutrišnjem in dan za tem.

 Odločila sem se, da ne bom več obžalovala preteklih “napačnih” odločitev, ker sem se zelo veliko iz njih naučila in brez njih danes ne bi bila takšna kot sem. In takšna kot sem, sem srečna. :) Kaj pa vi?    

Vir

Njihova spletna stran je iz dneva v dan zasuta z vedno manj primernimi vsebinami in članki, ki nimajo ne repa ne glave. Predvsem tematike o erotiki in spolnosti ne sodijo na informativni portal, čeprav nimam nič proti tovrstnim objavam, vendar mislim, da bi bilo primerneje takšne vsebine objavljati ločeno. Ne razumem, kako se pod kopico pripomb gledalcev in bralcev njihove spletne strani ne predramijo in korenito spremenijo svoj koncept.  

 Tudi raznoraznih vložkov po koncu informativnega programa 24 ur ne razumem najbolje, saj so subjektivni in večkrat tudi moralno vprašljivi. Izražanje svojih mnenj po koncu oddaje in brezvezen “chit-chat” samo kvari podobo celotne oddaje. Verjetno imajo z določenimi vložki namen nasmejati gledalce in oddajo približati ljudem, vendar to izvajajo v napačni smeri, saj na koncu izgledajo kot klovni, ki se zapletajo v lastnih mislih. Joj, joj, joj…

Predlagam, da si ustvarjalci oddaje 24 ur ogledajo svoje stvaritve in malo premislijo o meji dobrega okusa in nepomembnem komentiranju določenih novic (predvsem Pop in-a). Oddaje se razlikujejo po vsebini in namenu, zato preveliko mešanje konceptov med sabo nima pravega učinka. Informativne oddaje naj obveščajo publiko z novimi informacijami, zabavne oddaje naj zabavajo itd., novinarji pa lahko lastna mnenja o tematikah podajajo v zasebnih krogih.

Vsi lahko delamo napake in okolica jih nekaj časa tudi tolerira, ampak vse ima svojo limito. Mediji morajo zaradi svoje funkcije ohranjati razsodnost, profesionalnost, konstruktivnost in kar je najbolj bistveno, etičnost. Status jim ne dovoljuje določanja mnenja publiki, ampak le podajanje informacij na način samopresoje slehernega gledalca/bralca, saj nam je v prejšnjem primeru odvzeta osnovna človeška pravica do samopresoje.  Seveda je tudi svoboda govora pravica, vendar v novinarski etiki omejena na objektivno poročanje.

Upam, da se bodo “poptv-jevci” kmalu predramili in odpravili nakopičene napake, saj je konkurenca na medijskem polju enako pomembna kot na drugih področjih življenja, ampak za uspešno konkuriranje nacionalni televiziji bo potrebno veliko “svežega vetra”.  ;) 

Za razmislek pa dva citata Winstona Churchilla:

” Attitude is a little thing that makes a big difference.”

“It is no use saying ‘We are doing our best’. You have got to succeed in doing what is necessary.” 

Kljub temu, da si resnično želim poučevati, me tu in tam zmedejo komentarji ljudi, ko jim povem, da bi po končanem študiju želela delati v šolstvu. Negativen prizvok vprašanja “Ali si sigurna, da si to želiš?” ali pa ” A res? Poučevala bi rada?” so povod razmišljanja o šolstvu in poslanstvu učiteljev v današnjem času, za katerega je vedno manj navdušenih privržencev.  

V starih časih (mogoče zveni preveč starinsko, ampak razlika v vlogi učitelja od takrat do danes je zelo velika) so bili učitelji zelo spoštovana intelektualna skupina, tako od učencev kot tudi od družbe kot celote. Z leti se je njihova avtoriteta zmanjševala s hkratno liberalizacijo in odprtostjo odnosov v razmerju učenci – učitelji in starši – učitelji. Kar je seveda povsem normalno, saj so se družbeni vzorci vedenja močno spremenili. Družba je postala bolj demokratična, vendar je dandanes demokracija izgubila svoj blišč in slavo prejšnjih dveh stoletij, ko je v ospredju bilo uresničevanje njenih idealov, saj se izgublja pod vedno pomembnejšo birokratsko neusmiljenostjo.

Kaže tako, da so učitelji v šolah danes vse prej kot učitelji. Z nenehnim spreminjanjem šolskega sistema, “izboljševanjem” programov in življenja ter dela na šolah, se učitelji izgubljajo v kopici birokratskih nalog, ki jih morajo izpolnjevati, saj so te naloge primarne narave.  Žalostno je, da lahko med pomen besed “učitelj” in “birokrat” postavimo enačaj. Lahko seštevamo, odštevamo, množimo in delimo možnosti, enačaj med njima ostane, rezultat se pa zrcali na vedno slabšem občem ugledu predstavnikov pedagoških strok v celoti. 

Ne samo, da so se spremenili odnosi v šolstvu, ampak so drugačni tudi družbeni vzorci vedenja. Intenzivna emancipacija žensk je zaradi nespremenjene moške vloge v družini (oziroma le malo spremenjene) povzročila v družini primanjkljaj, ki se kaže v značaju postmoderne družine, katere otroci so zaradi prezaposlenosti staršev večinoma prepuščeni “Drugim”. Med “Druge” bi lahko šteli stare starše, sorodnike, družinske prijatelje in seveda tudi vrstnike, ki imajo najmočnjši medsebojni vpliv. In potem smo zopet pri učiteljih, ki naj bi tu in tam reševali družinske probleme kar v šolskih institucijah, poleg birokracije naj bi z vsem entuziazmom poučevali “izgubljeno” mladino, reševali konflikte med učenci, učenci in učitelji, učitelji in starši in kar je najhuje, med učenci in starši. Poleg svoje birokratske funkcije, ki si je že skoraj prisvojila primat, so učitelji postali neke vrste psihologi, socialni delavci, zagovorniki, organizatorji, na trenutke policisti in nekje tam na koncu vseh funkcij,  še učitelji. V množici nalog, ki zahtevajo veliko truda in energije, so učitelji v trenutni družbi totalno nespoštovana celica, ki predvsem zaradi slabih pogojev in vedno večje zahtevnosti dela, ki navsezadnje ni poplačano zadovoljivo, izgublja svojo moralo in smisel.

Hmm…in kje so rešitve? ;)

Lahko bi pretiravala in položaj učiteljev prikazala v še bolj neznosni podobi, vendar je vsakršno pretiravanje nesmiselno, saj vendar učitelji niso edini, ki se morajo soočati z birokratskimi zahtevami, pa vendar se njihov položaj neverjetno hitro spreminja na slabše, v primerjavi z drugimi poklici. 

1. Sprašujem se, zakaj le peščica rešuje čast večini s svojo ljubeznijo do poučevanja, katerih posledice so priljubljenost med učenci in starši. 

2. Zakaj se toliko maturantov odloči za pedagoški študij, če jih to delo ne veseli?

3.  A je vpliv okolice po izobraževanju potisnilo vso “zdravo pamet” na rob?! 

4. Kdo hoče komu dobro? 

Vsi se sklicujejo na neko “splošno dobro” v izobraževanju in tukaj niso izjema niti vladni predstavniki, niti starši in na koncu celotnega “špeha” pametnjakovičev, so včasih nespametni tudi učitelji, ki zaradi osebnih manjkov  škodujejo učencem. Ah, ta začarani krog. :( Žalostno je opazovati in spremljati ves ta cirkus, vedoč, da bom kaj kmalu sama del njega. No, ja, upam da bom svojo vlogo “klovnese” dobro odigrala, in da bomo  na koncu vsi zadovoljni. :)

Kljub vsem novodobnim “problemom”, ki pestijo to profesijo, še vedno obstajajo “pravi učitelji” – tisti, ki svoje delo opravljajo z srcem. Takšen učitelj je poleg vseh prej naštetih funkcij, ki jih opravlja, tudi učenčev prijatelj in poslušatelj. “Pravi učitelj” ni samo pripovedovalec, ampak tudi poslušalec. Ni pristranski, je pravičen, dovolj strog in ravno prav prijazen. Neverjetna kombinacija, kajne? :) Na žalost šole za pridobitev dejanskih učiteljskih veščin, ki plemenitijo zares dobrega učitelja, nimamo.

Ostane nam samo naša dobra volja, želja po tovrstnem delu in seveda obvezna diploma, ki je po mojem mnenju čisto preveč ali pa premalo cenjena. Preveč v smislu, da si brez nje manjvreden in ne- zadosten kandidat, premalo pa v smislu, da se moraš po končani diplomi ukvarjati z birokratskimi zadevami in iskanjem prve zaposlitve – torej si spet v birokratskem kolesju. Da o plačah ne začnem niti razmišljati. Zgleda, da ni rešitve in edino, kar nam preostane, je v življenju najti pravo poslanstvo. Jaz sem svojega že našla in vsaka ovira bo največji izziv. Poslanstvo bo postalo pustolovščina. O učiteljih vs. birokratih ne bo ne duha ne sluha. :)

Je to utopija? ;)

P.S. Upam, da boste prebrali objavo kljub njeni “širini” in “globini”, ki verjamem, da ni prav nič osvežujoča v teh vročih dneh. So pa zato možnosti komentiranja toliko večje, saj ima vsak kakšno izkušnjo iz šolskih klopi. Prepričana sem, da imate kakšno zanimivo zgodbico ali morda samo mnenje, kritiko…Dokažite, da moje prepričanje ni utopija. :D

 Lep pozdravček vsem ;) 

Mateja

“Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.

Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.

Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.

Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.

In sedaj, ko umiram, sem ugotovil, da sem pozabil živeti !”

Velika večina se v nekem smislu lahko poistoveti z zgoraj napisanimi mislimi, sama pa se v njej najdem tudi v marsikaterem trenutku življenja. Obdobje, v katerem se trenutno nahajam, je polno obveznosti, čeprav jih lahko na eni strani štejemo pod “nujno zlo” našega vsakdana, po drugi strani pa so temelji za bremena, natančneje za misli in cilje, ki jim hitim nasproti, kot da sem v tekmi s časom. 

Včasih se kar zamislim nad tempom, ki nam ga narekuje svet okrog nas, kajti ura teče enako hitro že tisočletja, sla po uspehu ali še natančneje želja po preživetju na način, ki nam nudi tudi neko količino udobja, pa je produkt svetovne ambicije po še in še…večjem standardu in ugodju. Torej se je za “udobno” življenje potrebno potruditi in čim bolje izkoristiti vse svoje adute, ustvarjati si nove priložnosti, velikokrat se tudi odreči užitku in prostemu času, ampak tako pač je. Moja misel o tem je:

“Sanjati o drugačnem svetu je utopično, v dejanskem življenju približati se lastni iluziji, je sanjsko.”

Ste se malo zamislili? :) Jaz se vedno znova in znova. Treba je verjeti vase, v svoje načrte in predvsem sposobnosti, jih čim bolje vnovčiti, poleg tega pa se izredno truditi, da uživamo vsak trenutek svojega življenja, ker je lahko tudi trenutek, ko se počutimo malo izgubljene in neuspešne ali kako drugače negativno nastrojene, lep in če ne drugega, ga imamo priložnost doživeti in ŽIVETI –  a ni to že dovolj samo po sebi? ;) Tudi skromnost je lepa čednost kot pravi slovenski pregovor. Čeprav ima tale misel v sebi tudi kanček grenkobe in žalosti, ima tudi globoko sporočilo:

Užij vsak dan, kot da je zadnji.

P.S. …in ne pozabite se smejati :))))))) Evo, pa me spet preganja…čas namreč… Lep pozdravček! ;) 

Razlogov je seveda več kot jih bom prikazala, ampak niso ključni pri odgovoru na zgornje vprašanje, zato jih bom kar ignorirala. Sicer pa je vsakršno pričakovanje, da me kdo “pogreša” zelo domišljavo, saj je verjetno v količini blogov in objav, ki jih iz trenutka v trenutek lansirajo različne spletne strani, moj blog le eden izmed mnogih.  Seveda ima ta objava svojo podlago v “raziskovanju” ostalih blogov, njihovega načina komuniciranja, objavljanja, navsezadnje tudi komentiranja.  Zakaj sploh imamo bloge? Kaj je tako privlačno, da je blogerjev vedno več? A je odgovor mogoče skrit v pridobljeni pozornosti, v “pomembnosti”, ki smo jo deležni, ko vidimo, da “smo brani”, v veliki želji po izražanju lastnega mnenja in idej, po večji vključenosti v medijski svet ali morda, ker imamo preveč prostega časa… ali vendarle zato, ker preprosto radi pišemo in “naglas” razmišljamo o različnih stvareh? Si kdo sploh zna iskreno odgovoriti na to vprašanje?

Tematska sestava blogov je zelo raznolika in pestra kot njihovi ustvarjalci. In prav je tako – za vsakega nekaj. Nekateri pisci so zabavni, nam predajajo svoja znanja in izkušnje, spet drugi so energični in pustolovski, spet tretji duhovni, filozofski ali pa so objave prave osebne izpovedi in orisi posameznikovih življenjskih dogodivščin. Vendar pa analiza kategorij blogov ni elementarno vodilo objave. Bistvo tiči drugje…

…v komentarjih oziroma načinu komentiranja ali t.i. “(ne)blogerski etiki komuniciranja”… še prej pa nekaj besed in odgovorov na začetna vprašanja…

 Moj blog je bil ustvarjen predvsem zaradi mojega veselja do pisnega izražanja, da tu in tam strnem svoje misli o različnih tematikah, delim svoje izkušnje z drugimi, dobim širši vpogled v svet okrog sebe… Seveda sem tudi vesela, če  vidim, da kdo prebere moje zapisane besede ali celo odda svoj komentar. Tu pa se vse začne zopet od začetka…

 Tudi na mojem blogu sem doživela “točo” komentarjev, ki niso bili primerni. Predvsem komentarji, ki so “oplemeniteni” s cinizmom, neutemeljeno kritiko, prizvokom škodoželjnosti in nevoščljivosti. Verjetno se bo tudi tokrat našel kdo, ki mi bo očital, da se preveč obremenjujem ali kaj podobnega, vendar poanta ni v tem, če nekdo “prestopi” mejo “okusnega” izražanja lastnega mnenja. Svobodo izražanja nekateri interpretirajo preveč dobesedno in tako pozabijo, da je na drugi strani oseba, ki je niti ne poznajo dovolj dobro, da bi vedno lahko sodili o vsem, in da  je ozadje določenih podatkov neznano. Vedno več je “blatenja” integritete posameznikov, ki se končajo v množici raznoraznih komentarjev, ki zasenčijo osrednjo temo objave in “bijejo bitko”  brez prave osnove. Splet je postal in postaja vedno močnejši medij, biti v središču pozornosti pa pravi bomus, zato si ga nekateri kreirajo kar s pikrimi komentarji.

Tisti, ki se opredeljujete kot anonimni in s svojo škodoželjnostjo dvigujete svoj ego, pa ste v svojem bistvu zelo nesamozavestni posamezniki, ki ste samo željni pozornosti. Izvolite, vzemite si svoj košček slave, ker jaz sem vas končno prerasla ;)

 Vsem ostalim pa čim več zanimivih objav in veselja pri prebiranju komentarjev :)))

P.S. Povod za objavo sem dobila od anonimneža na enem izmed branih blogov – anonimnež, ti že veš kdo si, a ne? ;) 

…in kakšen je namen t.i. prestižne nagrade Viktor?…

Glede na nominirance za leto 2007, je povsem logično sklepati, da je Viktor nagrada večinoma (so tudi izjeme) za “prepotentne lisjake in lisičke”, ki se družijo s pravimi osebami in so nominirane zato ker pač “so”, tam nekje, čeprav je njihova poklicna ustvarjalnost v letu 2007 bila predvsem neplodna in usihajoča. Komu je mar? Samo da je dober medijski spektakel in “pomp”, veliko govoric v zakulisju, tu pa tam kakšen škandalček, ki so ga že mesece prej pridno režirali in vsakodnevno vadili v namen, da bo za nas “poneumljene gledalce” za malimi zasloni toliko bolj  pristen in spontan. Ne vem, kako se doslej niso spomnili uveljaviti dodatne kategorije za nominirance, da bi bili posamezniki končno v pravi kategoriji – pogrešam kategorijo za najboljšega igralca/igralko škandalov – bi bilo zelo težko izbrati pravega ali pravo.

Pristranskosti vsekakor ne želim podpirati, predvsem zaradi vsestranskosti tematike, a vendar lahko samozavestno zatrdim, da si marsikateri nominiranec ni zaslužil tega naziva, pa čeprav mi je drugače simpatičen/simpatična in cenim njegovo/njeno delo, vendar nagrade se podeljujejo na podlagi uspehov in doseženih triumfov v letu 2007, kar pa za lepo število nominirancev ne morem trditi. Vedno znova so v ospredju iste oddaje in isti glasbeniki, nekateri bi si že davno zaslužili Viktorja, pa ga verjetno tudi tokrat ne bodo dobili, spet drugi ga dobivajo leto za letom. Rezultat slednjih? Upad kvalitete in motiviranosti za novosti in napredek, navsezadnje razvrednotenje pomena in namena, ki ga ima podeljevanje Viktorjev.

Kam nas vodi realnost? V pogubo? Soočenje? Spopad? Ali morda v noto pasivnega sprejemanja dejanskega stanja tudi v bodoče? Vem, neumna bi bila, če bi verjela v izboljšanje odnosov v družbi in v pravičnost slehernega posameznika in neumna bi bila, če bi verjela, da bo drugo leto na Viktorjih drugače. Medijski svet je vesolje zase, ima svoja nepisana pravila, ki so glasnejša in močnejša od pisanih, slovenski medijski prostor pa zaradi svoje minimalistične podobe kuje železo na svoj način. Odnosi so “skovani” v duhu – “ti meni, jaz tebi”, sicer pa kaj bi bila tako centralno usmerjena – ta moto velja danes na vseh področjih življenja, vendar je to že druga pesem…