• Zakaj se blondinka, ko je mrzlo, stisne v kot? Zato, ker ima pravi kot 90 stopinj.

• Zakaj se blondinke tako rade zadržujejo okoli semaforjev? Ker semafor oddaja signal: pi, pi, pi, pi …

• Kaj reče mati blondinki, ko odhaja v “life”? “Če ne boš do 1h v postelji, pridi domov spat.”

To so le trije izmed neštetih šal o blondinkah.

Marilyn Monroe-ikona mode in seksapila 20. stoletja

Vedno znova, ko mi kdo nameni opazko “ah, ona je itak blond”, mi dvigne temperaturo do vrelišča. Preprosto zato, ker me moti stereotip, ki se je razvil iz fenomena barvanja in svetlenja las v prejšnjem stoletju. Gre za poenostavljanje kompleksne realnosti in na nek način poniževanje žensk, ki imajo svetle blond lase (naravne ali umetne). Besedna zveza “blond ženska” pomeni: zavrta, neizobražena, nerodna, neinteligentna, počasnega razmišljanja, pokvarjene govorice, izzivalnega oblačenja in vedenja, ženska, ki prodaja svoje spolne usluge (ki hitro “pade”), lutka, s katero se lahko manipulira itd.

Če bi bilo to vse resnično, potem bi morali biti vsi malce zaskrbljeni, saj je velik odstotek žensk blondink, ki so tudi na pomembnih družbenih položajih. Vsi tisti, ki uporabljajo zaznamovanje osebe na tak način, so sami malo “blond”! Predvsem moški, ki si krepijo svoj super ego in sploh ne spoštujejo žensk, in pa ženske, ki se same sebi smilijo, ker niso tako atraktivne kot marsikatera blondinka in so ji “fauš”.

Vendar to je le ena plat medalje. Fenomen o blondinkah seveda ni od danes, ampak traja že pol stoletja. Prve ženske, ki so se pobarvale, so veljale za upornice in feministke. Torej ženske, ki so si drznile biti drugačne. Privlačnost same barve je povzročila občudovanje s strani moških predstavnikov in celotne družbe. Vedno več je bilo pobarvanih žensk in počasi je blond barva postala celo modna. Zaradi všečnosti svetlenja las, so si jih začele svetliti tudi tiste ženske, ki v družbi niso bile najbolj spoštovane (npr. prodajalke ljubezni).

Veliko raziskav je bilo narejenih na to temo, vendar pravega odgovora o fenomenu blondink, niso odkrili nikoli. Verjetno je vse skupaj mešanica več razlogov in okoliščin, ki so zaznamovale svetlolase ženske. Še dandanes, ko so ženske že skoraj popolnoma enakopravne moškim, se pomanjševalni izraz “blondinke” ni izkoreninil. Mogoče je zaradi velike populacije posameznic, ki so v družbenem ospredju, izraz še vedno aktualen, ker je na žalost veliko takšnih žensk, ki svojo integriteto popularnosti rešujejo s svetlenjem las in to je potem njihov edini “okrasek” s katerim se “tržijo” na trgu ponudbe in povpraševanja, zelo in vedno bolj zahtevne družbe (in moških).

Paris Hilton-tipična “blond bejba”21. stoletja?

Ljudi res ne moremo ocenjevati po barvi las, ampak po celotni osebnosti.

Moški - POZOR! Lahko se zgodi, da ste ali boste neki ženski namenili oznako” blond bejba” in kasneje ugotovili, da ste gledali v oči zelo emancipirani in razgledani ženski, ki ima glavo in srce na pravem mestu! Kakšno ponižanje! Pa ne za njo…za VAS! ;)

Ne smete pozabiti, da se v današnjem času svetlijo tudi moški (ok, čeprav to ni več “in”)… a so oni potem tudi malo “blond”? ;)

Verjetno se izraz še ne bo tako hitro “upokojil”, vendar je zato še bolj potrebna previdna uporaba pojma, da ne ponižujemo in kalimo samopodobe in spoštovanja posameznikov.

Se mi kdo pridružuje k razbijanju tega stereotipa? Odpiram debato ;)

PS. Vse to izpod prstov umetne blondinke ;) hehe

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste nekega lepega popoldneva sklenili, da se naročite pri frizerju. Polni pričakovanj po spremembi ali pa samo majhnih popravkih, se tja tudi odpravite. Malce vas je sicer strah, ker ga ne poznate in greste k njemu prvič, pa vendar veselje ni nič manjše. Ob vstopu v salon vas zmede tisoč in en vonj različnih barv, laka za lase, balzama, šampona, različni parfumi itd. Stopite k pultu in sprejme vas simpatična frizerka/frizer. Ob izmenjavi vljudnostnih gest in fraz, se postopek urejanja pričeske začne. Z največjo vnemo razlagamo kakšno pričesko si želimo imeti, poudarjamo česa si nikakor ne predstavljamo in kakšni zagotovo ne bi želeli izgledati.

Sledi sproščen pogovor o vsakdanjih dogodkih, trič-trač novice (pri frizerju se razkrivajo največje skrivnosti slovenskih “zvezdnikov”), pogovori o tisti ženski, ki je bila grozno oblečena in o tistem fantu, ki se že menda drogira…pa o sosedi, katere mož ima ljubico iz sosednjega bloka itd. Tisoč in ena zgodbica gre od ust do ust. Pomembno je povedati, da se to dogaja predvsem v salonih, kjer so pretežno ali pa v večini zaposlene predvsem ženske frizerke (in takšno vzdušje mi ni “pisano na kožo).

Sicer pa…bistvo vsega je, da se po končani seansi s “čvekljivimi” gospodičnami vseh starosti in pogledov, na koncu pogledamo v ogledalo in zagledamo ravno tisto, kar nismo NIKOLI želeli videti. Pričeska je grozna…barva ne ustreza, oblika je površno izpeljana… razočaranje sije iz naših oči, čeprav se še tako trudimo lagati in se prepričevati o nasprotnem. Še največja zanimivost je, ko nas frizer/-ka tolaži z besedami: “...no, saj se boste navadili…trenutno je šok…ko si boste oprali lase, bo barva veliko lepša…frizura vas pomladi…ustreza vaši barvi srajce…” itd. Tako nas vsi tolažijo, da na koncu celo verjamemo, da le ni tako slabo, vendar tolažba se spremeni v obup takoj, ko gremo iz salona. Jeza in razočaranje nastopita ponovno, ko nas vidijo domači ali partner/-ica, ki ostanejo brez besed od razočaranja nad našim novim “imidžem”.

Vse skupaj nekoliko karikiram, saj želim poudariti dejstvo, da je vedno manj dobrih frizerjev, ki znajo ne le prisluhniti željam strank, ampak dejansko uresničiti želje in imajo razvit estetski občutek ter svoje delo obvladajo. Delo frizerja je zelo odgovorno, saj je od njegovega dela odvisno počutje stranke, od počutja je odvisna uspešnost in če zelo pretiravam, celo zdravje. Veliko je takšnih frizerjev, ki resnično nimajo mere okusa in “prave roke” za takšno delo, pa imajo vseeno polne žepe denarja. Zakaj? Ker delajo “na črno” in po zelo ugodnih cenah. Kako je pa dandanes glede denarja, pa vsi vemo…

Tudi sama sem imela vrsto let podobne izkušnje z zgoraj navedenim, zato sem počasi začela izgubljati zaupanje. Pri izbiri frizerja mi je bil zelo pomemben prvi vtis, samozavest, moč znanja, svetovanja, odnos, celo odnos do sodelavcev - zelo pomembno je tudi vzdušje na delovnem prostoru, kako “team” med sabo sodeluje, kako se obnašajo do vseh strank itd. Velikokrat sem bila razočarana, potem pa sem svoj najljubši frizerski salon in najljubšega frizerja končno odkrila… :)

Ste vsi zadovoljni z delom svojih frizerskih mojstric in mojstrov? Ali se samo tolažite, da so v redu? ;)

to be continued…

Ooooh, kako me včasih jezi, da sem ženska!

Zakaj, se sprašujete? Vam postrežem z odgovorom :

Vedno znova nam nekaj manjka…mogoče imamo v torbici samo še kapljico pudra in rdečila…lasje nam rastejo vedno prehitro in treba bo k frizerju… ko nam končno le uspe kupiti vse mogoče kombinacije oblačil različnih modnih oblik, vzorcev in barv, se moda spremeni in gremo spet lepo od začetka… moda je tudi vedno bolj kompleksna in je za dober “styling” potrebno veliko dobrih živcev in velika mera dobrega, izbranega okusa, saj drugače lahko izpademo kot novoletne jelke iz 17. stoletja (zlata baročna doba)…tega si pa vsekakor ne želimo, a ne? ;)…potrebujemo veliko več stvari kot moški npr. hlačne nogavice, torbice, nedrčke, depilacijska sredstva (ooo, to boli) itd. Po drugi strani pa…smo vsaj lepše od moških :D (fantje, pa brez zamere)

Družba v celoti hrepeni po lepoti, idealu, estetiki, popolnosti, perfekcionizmu telesa. Vse to spada v košarico osnovnih značilnosti družbenega in družabnega življenja 21.stoletja. Dandanes (na žalost) ni več dovolj, da smo pametni in izobraženi, ampak moramo biti urejeni in simpatični, všečni-bi bila morda boljša beseda. Predvsem ženske moramo biti zapeljivke, v pomenu, ki pomeni uglajene, urejene, moderne, “stylish”, napredne, inteligentne…naštete lastnosti moramo aktivirati ne glede na kraj in čas dogajanja-lahko smo doma, v trgovini, na delovnem mestu, na razstavi, prireditvi, kinu, na sprehodu…

Od žensk se pričakuje veliko-največ! Največji pritisk ni, da nas ocenjujejo le predstavniki moškega spola, ampak se ženske največkrat ocenjujejo med sabo…kakšna ironija! V eri velike konkurence in napredka, je tudi med ženskami veliko rivalstvo…katera bo lepša…katera bo večja “zapeljivka” v očeh občinstva (beri: družbe). Takšni odnosi in pogledi vodijo seveda do naloge, ohranjati svojo podobo zapeljivke ves čas. Za uresničevanje tega pogoja, je pa potrebno veliko truda in predvsem denarja. O tem bi lahko razpravljala cel dan, zato pustimo finance. :)

Zahteva po lepoti je ustvarila hladnejše odnose in ocenjevanje ljudi po izgledu. Verjetno ste že slišali kdaj koga (ali pa ste sami tako presodili), ki je zagledal npr. žensko, oblečeno v staromodna oblačila, nesimpatičnega videza, in je dejal:”…tale je pa sigurno kmetica, verjetno še do deset ne zna šteti…” . Potem pa se je izkazalo, da je vodja oddelka trgovine, v kateri tako rad nakupuje zelo draga in precenjena oblačila priznane blagovne znamke. Skrajšano: Obleka naredi človeka. - pa če se še tako trudimo, da bi verjeli drugače.

Včasih me resnično jezi, da sem ženska, ker potrebujem toliko različnih pripomočkov in stvari, s pomočjo katerih se trudim biti “zapeljivka” (v zgoraj navedeni definiciji, se razume:) ). Bilo bi zelo prijetno in lepo, če bi se včasih malo zamislili nad našimi ideali lepote, ki so nas povsem zasužnjili in modo spremenili iz eliksirja umetnosti v ironični videz “zapeljivke”, ki je v svojem bistvu zelo preprosta - bilo bi lepo videti ljudi s “pravimi” obrazi brez maske idealov. A kaj, ko smo zabredli tako daleč…

PS: Če je že tako…bodimo “zapeljivci”, vendar nikoli ne pozabimo, da je to le igra v maskah v treh dejanih: v prvem dejanju smo zapeljivci…v drugem dejanju smo zapravljivci…v tretjem dejanju smo le vsi navadni ljudje… :)

Kljub vsemu - lepo je biti ženska ;)

A je to “zahod” naših čustev?

V vsakdanjem življenju nas na vseh področjih delovanja in ekspresiji svojih osebnostnih lastnosti ocenjujejo večinoma “drugi”, saj smo venomer izpostavljeni pod žaromete “ocenjevalne steze”. Naša zunanja podoba in stališča so izkaznica uspeha in družbenega vpliva. Kamorkoli nas ponese pot, nam radovedni posamezniki, željni ocenjevanja, nikoli ne prizanesejo…naš videz podrobno analizirajo, dejanja natančno preučijo, ne preslišijo niti sleherne besedice o tem in onem - vsi želijo vedeti vse! Kdo smo, od kod prihajamo, zakaj smo tam, kam smo namenjeni, kako živimo, koliko smo premožni, kje obiskujemo frizerja, kje kupujemo oblačila, kakšne znamke avtomobila vozimo, itd.

V dobi hitrega razvoja živimo življenje zelo hitro. Čas je postal tako zelo dragocen, da nihče skoraj ne vidi globlje- pa je res, da ni dovolj časa? Glede na to, da se veliko posameznikov dobesedno ukvarja z zunanjo podobo in materialnimi rečmi drugih, potem še upanje ni zgubljeno, ali pač? Časa je dovolj….žalostno je, da ni več interesa. Vedno manj je iskrenega prijateljstva, dobrih sodelavcev, prijaznih uslužbencev, razumevajočih nadrejenih, spoštljivih “drugih”. Vzroki so verjetno le posledica vedno večjih razlik med ljudmi, predvsem materialnih razlik. Ni več razumevanja, ker je prepad med tistimi, ki imajo veliko (mogoče celo preveč) in tistimi, ki se vsak dan borijo za preživetje, vedno več.

Sla po uspehu je prestopila vse meje in povozila srčne vezi, ki so nekoč bile trdno stkane. Neizbežno dejstvo, da brez ljubezni in naklonjenosti drugih ne moremo živeti in preživeti, se vedno znova izkaže za resnično, kajti ne glede na to, kakšno izobrazbo imamo, kakšen avto vozimo, kakšno hišo imamo…še vedno smo samo ljudje in brez podpore in naklonjenosti drugih, ne moremo biti srečni. Seveda tukaj apeliram na “prave” prijatelje in “prave” ljubezni, kajti od neiskrenih in hinavsko nastrojenih posameznikov, ki sami iščejo interese, ne bomo dobili podpore, ko bomo imeli težave (npr. finančne, čustvene, zdravstvene itd.). Kot pravi star, a še vedno aktualen rek : ” V nesreči spoznaš prave prijatelje.” Vendar, a ni nesmiselno čakati na nesrečo, da pridemo do osnovnega spoznanja, ki bi ga lahko bili deležni že veliko prej, če bi si le dovolili videti globlje…če bi si le dovolili…zares ljubiti…

Tole vsekakor ni hvalnica razvpiti in popolnoma psihično izgubljeni pop “divi” (tak naziv bi podarila raje komu drugemu, pa vendar…) Britney Spears, ki je pred dobrimi štirimi leti navduševala velike množice oboževalcev po celem svetu s svojo nedolžnim obrazom in mnogimi uspešnicami, ampak je le videnje neizbežno opaznega. No, tole sem pa zdaj fantastično zavozlala :)

Zakaj videnje neizbežno opaznega, se verjetno sprašujete? Že samo, če obiščete 24ur.com lahko vsakodnevno in večkrat dnevno preberete “sveže” novice o življenju tako rekoč, izgubljene Britney, ki je že skoraj popolnoma izgubila svojo nekdanjo nedolžno podobo (oziroma jo JE izgubila!). Hočem - nočem, vidim! In potem preberem…Uff, naporno tole branje, res…

In potem se ob masi raznih fotografij in trič-trač novic o njej, pošteno zamislim…Nisem njena oboževalka, niti nimam nič proti njej in njenim zvestim oboževalcem, vendar sem se zamislila in poskušala razumeti način njenega življenja.

Z mediji imam osebno nekaj mikro izkušenj, ki so skoraj zanemarljive, vendar občutek, ki se je aktiviral v meni ob teh izkušnjah, ne bom pozabila nikoli-v tistih nekaj trenutkih in odsekih, se mi je zavrtelo pred očmi kaj pomeni biti “v soju luči”. Škljoc tu, škljoc tam, nikoli ne veš kje te kdo opazuje, gleda…ko daš izjavo, jo novinarji stokrat obrnejo in oblikujejo po svoje…si kot popolnoma vdana lutka, ki počasi izgublja identiteto in svoj jaz.

Življenjske zgodbe Britney ne poznam, niti nisem nikoli spremljala njene pevske kariere, a kljub temu sem se ob kopici praznih besed in takšnega in drugačnega natolcevanja “novinarskih mrhovinarjev” o tem in onem, začutila v sebi občutek sočutja do nje. Navsezadnje, tudi ona je le človek in tudi ona ima srce. Zadela jo je puščica osebnih težav, ki so se pomnožile ob stalnem “nadziranju” novinarske srenje. Izhod iz tega položaja je pač iskala na trenutno in sebi najboljši možni način (alkohol, droge, perverzno vedenje…). Ampak to je davek bogatih in slavnih, ali ne?

Odpiram debato, saj me zanima, kaj mislite VI!

• Ali so slavni in bogati sami krivi za medijsko izpostavljenost?
• Ali so mediji “transformerji” preprostih ljudi v mega zvezde?
• Kdo je kriv za tragične usode hollywoodskih zveznikov?

PS. Kaj če bi čez noč postal slaven tudi ti? :)