Rebeka Dremelj je zmagovalka letošnje Eme.

Presenečeni? Zadovoljni? Nesrečni?  ;) 

Ob imenitnem voditeljskem tandemu, ki sta ga sestavljala Bernarda Žarn in Mario Galunič, se je zbralo posebno za to priložnost še nekaj znanih slovenskih estradnic (Alenka Godec, Nuša Derenda, Darja Švajger, Helena Blagne in Alenka Gotar), ki so s svojim božanskim vokalom dokazale in pokazale, da tudi slovenska glasbena scena premore veliko več kot so nam uspeli ponuditi nekateri letošnji izvajalci Eme. Na žalost niso bile udeleženke tekmovanja.

Eroika ter slovenske dive

Helena Blagne je zares presenetila s svojo opravo in nastopom

 Alenka Gotar 

Kakorkoli, zmagovalna pesem je bila izglasovana, želja ljudstva je bila uslišana, vse diskusije o kvaliteti ponudbe in izbora pa so zaman, saj  zaenkrat še nimamo časovnega stroja, da bi lahko kaj popravili ali spremenili. Sicer pa, če bi na Emi resnično želeli temeljite spremembe, bi morali začeti pri koreninah slovenskega naroda in “nacionalni samozavesti”, ki je domače rečeno – “na psu.”

Glasbena kompeticija je spojina politično-nacionalnih interesov, ki s skritimi cilji in nameni posredno oblikuje končni rezultat. Vendarle gre za nacionalni ponos ter “držo”, katero je potrebno skrbno pokazati svetu, ki nas še vedno zamenjuje s Slovaško in njej podobnimi državami. Ubogi tlačanski narod se še danes ni povsem osamosvojil in osvobodil podrejenega položaja in kompleksa pred svojo skromno geografsko površino. Nima izoblikovanega lastnega jaza, samosvoje podobe in nima unikatnega “ogledala”, ki bi zrcalilo našo slovensko “dušo” v svet. Tega nimamo in to nas dela še manjše kot v resnici smo. Naš glas nikoli ne bo dovolj glasen in naši (ne)uspehi na Evroviziji ne bodo nikoli doseženi ali preseženi, ker nas je strah, da bi nam enkrat res uspelo. Potem ne bi imeli več izgovorov za kakšen spodrsljaj ali neuspeh  izven državnih meja, da smo premajhni ali “premladi”. Ja, lepo je biti nebogljen otrok, ki se skriva za svojo naivnostjo. 

Anksioznost je vodilo, ki nas duši in omejuje. Ksenofobija se je zapečatila v podzavest marsikaterega prebivalca te prelepe “kokošje” države. Mogoče se zopet spominjamo preteklosti in tlačanske relacije s tujimi gospodarji, ki so se polastili naše zemlje. Ponovno gledamo nazaj. Spet smo ubogi reveži. Glede na našo zgodovino bi lahko bili malo bolj uvidevni in prijazni do drugih etničnih manjšin. Neverjetno, kako smo boječi. Strah je gospod – so govorile naše babice in imele so popolnoma prav. Sicer pa nima pomena o tem govoriti, saj se ta kamen sovraštva še dolgo ne bo premaknil, ali pač? (povod na to temo so sprožili komentarji in objave v blogosferi ter drugih spletnih straneh, ki so objavile reportažo o Emi)

Langa in Civili z zelo zanimivim nastopom in skladbo – le za las izgubili 1. mesto… 

Nazaj k Emi…

Kot že rečeno, sta letos sta Emi reševala čast in slavo nadvse sposobna voditelja, ki sta s svojim šarmom, sproščenostjo, zdravo mero humorja in koketnosti, na trenutke celo nasmejala občinstvo in gledalce ter s profesionalo držo popeljala izbor na raven vzdržljivega in zanimivega. Bravo Berni in Mario! 

Simpatična in spretna voditelja, Bernarda Žarn in Mario Galunič

Brigita Šuler in “Samara”

Vendar pa si skozi celotno prireditev nisem znala odgovoriti na sledeča vprašanja: Kje so dobri vokali? Kje so besedila, ki imajo sporočilo in jedro? Kje so glasbeniki z občutkom do glasbe? Kje se konča meja dobrega okusa?  Zakaj je izvajanje skladb postalo podobno amaterskemu cirkusu? Zakaj je vsako leto slabše? Mogoče nam pa Slovencem lahko pomaga le enostavna in kratka molitev  Brigite Šuler boginji Samari:))

“Aaa aaa aaa aaa aaa aaa aaa! Prosi, prosi zame še, vrni, vrni mi upanje! Aaa aaa aaa aaa aaa aaa aaa!!!”

PS. Priporočam še ogled Matjaževega bloga, kjer boste lahko prebrali kakšno zanimivost iz zakulisja in si ogledali še več fotografij ;)

“Zakopana”  pod knjigami se vsak dan znova trudim čim hitreje in čim bolj učinkovito “izkopati” na površje, da lahko vsaj malo zadiham. Potem pa se zgodi, da sem nekaj pozabila preučiti in grem zopet nazaj “med” knjige ;) Vam je to kaj znano? Včasih bi najraje naredila ravno tole:

Zadnji dnevi so obarvani z balastom raznih knjig, ki jih moram preštudirati za izpit (zato tudi malo zatišja na blogu ;)). Moji dnevi so posvečeni večinoma sedenju za kjigami, intenzivnemu pomnjenju in razmišljanju… no, tukaj pa se začne vsebina objave, ko začnem jaz “preveč” razmišljati :)

Kot sem že dejala so moji dnevi večinoma malce monotoni, ure sedenja za knjigami pa na trenutke tako dolgočasne, da mi pade koncentracija in enostavno ne zdržim več. Takrat se v prijetni družbi odpravim na kakšen sprehod v naravo, da si “naberem” sveže in nove energije. Na žalost se nikoli popolnoma ne sprostim, saj imam čez nekaj časa slabo vest, da ne študiram, ampak se veselo sprehajam, medtem ko imam še za predelati kar nekaj strani obsežne in dolgočaaasneee literature :( Hitim nazaj in s težavo začnem naprej brati, izpisovati, pomniti itd. Odločim se, da bom na hitro preletela še eno drugo knjigo, ki je sicer bila obsežnejša in bolj kompleksno zasnovana (na prvi pogled), da vidim, če mi še kaj manjka do popolnega zajetja celotne snovi za izpit. In potem se zgodi nekaj fantastičnega… več drugič ;) Malo se šalim :D

Začela sem brati kar na sredini knjige in sem brala in brala in brala…kar naenkrat pa zagledam stavek, ki me je tako presenetil, da sem ga šla še enkrat prebrati, ker nisem mogla verjeti, da resnično piše:

“… med nekaterimi eksperimenti tudi študentje skoraj zaspijo (čeprav se to zgodi prej med predavanji); ena od koristi tega učbenika bi lahko tudi bila ta, da študentje, če se ga lotijo v nočnih urah, hitreje in trdneje zaspijo kot ponavadi; ko bodo premagali nespečnost, bodo njihove sanje končno postale resničnost…” ali… -malce hudomušno in hkrati nagajivo ter vzpodbudno. 

“…cenjenim bralkam in bralcem se vnaprej opravičujem zaradi nekoliko preveč strokovnega stila pisanja: tekst na omenjenih straneh je namreč nastal leta 1987, ko sem se prebijal skozi labirinte socialne kognicije in socialnega znanja…” - zelo uvidevno in spoštljivo do bralcev ter hkrati pokaže, da je tudi sam samo človek, ki se mora vedno znova učiti.

 (Velko S. Rus – Sociopsihologija kot sodobna paradigma sodobne socialne psihologije; str.121)

 Kako se ne bi zraven takega stavka in sredi zelo kompleksnega branja raznih definicij in grafov, ko že komaj bereš, na glas nasmejala? :) Tako sem nadaljevala branje, ker prvič nisem verjela, da je stavek malce hudomušen in nagajiv. Ob naslednjih nekaj straneh je bilo zopet nekaj v tem stilu, čeprav je bilo vmes še zelo znanstveno in nazorno ter težko berljivo in razumljivo – branje je zahtevalo veliko pozornosti in zanimanja nasplošno. Bila sem tako navdušena, da sem brala res pozno v noč z velikim zanimanjem, saj sem imela občutek neke komunikacije med avtorjem in mano. Takšni nagajivi in malo igrivo oblikovani stavki so bili na pravih mestih, da so popestrili težko branje. Takšne knjige med celim študijem še nisem brala, ker mislim, da jih je zelo malo (če sploh še obstaja katera). Navdušena sem bila nad preprostostjo in predvsem nad “globino” razumevanja bralcev (študentov) ter načinom pisanja, ki je vzbudil toliko pozornosti in pozitivne energije, da je bilo študiranje zelo zabavno in polno smeha (fant me je že na trenutke malo čudno pogledal ;), vendar ko sem mu prebrala kaj piše, se je še sam smejal…). Tako sem bila presenečena, da sploh ne znam opisati kako lepo je bilo študirati – KONČNO :) (kljub temu, da me sociologija zelo zanima, je študij včasih zelo monoton).

Začela sem se spraševati zakaj so takšne knjige redkost, zakaj se avtorji podobnih učbenikov in knjig ne znajo ali nočejo bolj približati bralcu. Predvsem avtorji bi morali vložiti veliko več energije ter truda za popestritev branja ter večjega veselja do preučevanja njihovih del in raziskav. A nikomur ni mar? A se vsi uči(j/m)o samo zato, ker se moramo, ker bi radi v življenju nekaj dosegli? Še bolj žalostno je pa to, da toliko študentov naredi izpit pa sploh ne vedo, kaj govorijo in ne razumejo kaj se učijo, oziroma se ob študiju željene študijske smeri izgubijo v poplavi literature,  ki utruja. Študij  pa postane tekoči trak opravljanja izpitov. Rezultat?

- študent, ki izgublja voljo do študija;

- študent, ki se s težavo “prebija” skozi “študijski špeh”;

- študent, ki naredi vse izpite, vendar nima več pojma o tem, kaj je študiral v prvem letniku;

- študent, ki je samo “napiflan” in znanja ne zna uporabljati;

- študent, ki širi to monotonost na naslednje generacije! (pri mojem študiju je to največja napaka);

itd.

Komu kaj znano? ;) Resnično me zanima, koliko ljudi študira nekaj predvsem zaradi zanimanja določene študijske smeri in koliko je takšnih, ki študirajo predvsem zaradi boljšega položaja v življenju? In kolikokrat ste se med študijem zahtevne literature nasmejali? :) Presenetite me ;)

PS. Meni je študij zanimiv, vendar pogrešam marsikaj, kar bi ga lahko naredilo še zanimivejšega, predvsem me moti protislovnost namena fakultete in samega udejstvovanja profesorjev v tej smeri – (študiram pa na Filozofski fakulteti v Mariboru). Profesorji bi nam morali biti največji vzorniki, ker ne vem po komu naj bi se drugače zgledovala – verjetno se bom morala kar sama po sebi in po vrednotah, ki so nastale v teku življenja ;) 

Lepa si…
Kot cvet ovit v jutranjo roso,
sije svežina iz tvojih lic.
Lasje se igrajo in plešejo v ritmu nežnih sapic,
ustnice so polne miline in čutnosti.

Lepa si…
Oči so kot tolmuni čistega izvira.
Ko se zazrem vanje, vidim v globino tvoje biti,
čutim vsak del tvojega telesa,
sva eno – popolnoma prepletena. Enotna.

Lepa si…
Tvoja podoba je okras narave.
Neskončna energija cveti v vsakem tvojem gibu,
tvoj glas je melodija, ki jo tako radostno posluša moje srce.
Besede so kot spomeniki večnosti – nikoli jih ne pozabim.

Lepa si…
…ljubim te, ker si takšna…
…takšna, kot si…

Misli, zlite v podobo pesmi, so nastale ob razmišljanju o ljubezni. O čustvih, ki jo fant čuti do svojega dekleta – lahko si jo pretvorimo tudi v moški spol (po želji ;)). Govori o popolni, sanjski ljubezni, ki jo ponavadi “srečujemo” v filmih, pravljicah, zgodbicah, a na žalost vedno manj v realnosti. Razlogi? Sledijo…

Ideja in bistvo ljubezenskega odnosa se izgublja v tornadu “modernih” vrednot, ki so vse prej kot kazalec vzajemnosti in iskrenosti. Sprašujem se, kaj je človek? Kdo smo ljudje? Človek je živo bitje, ki lahko preživi le v simbiozi z drugimi ljudmi, saj je predvsem družbeno bitje. Ljubezen in naklonjenost sta dve pomembni čustvi, brez katerih ni simbioze, izjema so le odnosi nasprotne vrste, torej takšni hladni in izkoriščevalski, katerih navidezno sožitje se zelo hitro deformira in vez se pretrga – človek ostane sam. Če bi ljudi povezovali le slednji dve čustvi, bi človeštvu sledil propad. Torej človek obstaja kot individuum, vendar brez povezovanja z drugimi ljudmi je samotar brez prihodnosti.

Nihče pa ne želi ostati sam…Ali pač?

Ne razumem koncepta ljubezni, ki ga “seje” velik odstotek družbe, saj je poleg povezovanja pomemben tudi njegov način in namen. Vse lepo in prav, vendar vseeno ne razumem razmišljanja “svingerskih parov”, še manj pa mnenje dr. Ziherla, ko pravi, da svingerstvo ne povzroča nobena psihološka motnja ali kakršen koli odklon. Mogoče sem preveč konzervativna in tradicionalna, kar se tega tiče, vendar ne razumem, kako je “normalno” biti z več partnerji, hkrati pa “ljubiti” svojo stalno partnerko/partnerja. Potem naj mi nekdo razloži pomen besed kot sta: “ljubiti nekoga” in “zvestoba”. Ob takšni interpretaciji se podre celotno razmišljanje in pomen partnerske zveze. Če je svingerstvo normalno, a potem “tradicionalno” partnerstvo in družina nista?! Verjetno sta, ampak med njima in svingerskim odnosom je velik prepad različnosti, ki ne more vsebovati enačaja. Če ne zadostuje en partner, a jih potem zadostuje več? Ali nikoli ni dovolj? Je seks samo še seks? Zakaj bi si nekdo želel odnos brez čustev? Ja, ljudje pridejo v skušnjavo in morda celo prevarajo svojega partnerja, vendar potem se veza slej ali prej konča in gredo vsak svojo pot. No, nekaj je tudi takšnih, ki to počnejo celo življenje parnerju/partnerki za hrbtom…no, o tem mogoče drugič ;)

Pri svingerstvu je drugače. V bistvu vedno znova “varajo” svojega partnerja, s to razliko, da se “dogovorijo”, da to nič ne spremeni. Čustva so zelo kompleksen del človeka in poenostavljanje ne spremeni ničesar – gre le za “navidezno pogodbo” med partnerjema, ki sta se dobesedno naveličala drug drugega, zato iščeta zadovoljstvo z drugimi…iz mojega vidika je to le sprenevedanje in zatiskanje oči pred resnico. Vendar tudi prav, vsak ima svojo svobodo in vsak odloča po svojih načelih, čeprav se s tem verjetno še dolgo ali nikoli ne bom strinjala (vsaj z interpretacijo, ki jo podajajo svingerji sami).

Ljubezenski odnos med dvema osebama je trdnjava, na kateri sloni celotno človeštvo. Celotna kultura je produkt tega odnosa. Če pretiravam in celotno situacijo pomaknem po časovnem traku kakšnih 50 let naprej, z zadržkom razmišljam o možnih razpletih in podobi takratne družbe, jo vidim le kot skupek posameznikov, ki brez čustev občujejo drug z drugim in otroci so le nujno zlo za nadaljevanje rodu in spolne telovadbe. Ker samo razvijam svoje misli in občutke, seveda ne morem izpustiti še druge možnosti, ki navaja nasprotno stališče v prid svingerjem, torej, da družba postane ena velika družina, kjer si vsak deli svojega partnerja in vse je od vseh.

Ne vem…se vam kaj sanja? ;)

Božično-prednovoletni čas je čas obdarovanj, izrekanja lepih želja vsem sorodnikom, prijateljem, znancem, poslovnim partnerjem itd. Ob kopici lepih voščil in nakupovalni mrzlici, se človek lahko vpraša, kakšen smisel ima vsa evforija, ki jo ustvarjata na eni strani velika pričakovanja, na drugi strani pa vedno tanjša denarnica in zaskrbljenost o izpolnitvi želja obdarjencev. Jutri lahko dopolnimo še zadnje detajle, da bo vse popolno.

Če želimo biti izvirni, moramo vložiti veliko truda za iskanje, nakupovanje, zavijanje (razen, če to delo prepustimo drugim), na koncu se pa lahko zgodi, da ne bo pravega učinka. Kako to preprečiti? Hmm…o tem razmišljam že ves dan ;)

Razvila sem koncept PODARIM – DOBIM. To pomeni, da ob procesu izmenjevanja daril pričakujemo povratno darilo. Lahko se zgodi, da bomo obdarili posameznike, ki nam darila niso kupili ali naredili- ali bo sledilo razočaranje in praznina? Ali bomo čutili pomanjkanje le v denarnici? ;)
Darila, ki smo jih prejeli zgolj zaradi namena ugajanja, nimajo prave vrednosti, pa čeprav se na trgu dobrin ocenjujejo kot dragocene in moderne. Samo tista darila, ki so dana iz srca in z iskrenostjo, vsebujejo pozitivno noto in osrečujejo. Vsa tista voščila, ki jih prejemamo od vsepovsod, so brezpredmetna, če nimajo globine in resnice.

Jutri zvečer ali v torek zjutraj bo vse znano…nekateri srečni, drugi malo manj, tretji razočarani. Sicer pa bistvo božiča ni v samem obdarovanju, ampak vzpostavljanju in ohranjanju še močnejših in trdnejših vezi v krogu družine in med ljudmi, ki jih imamo radi. Koncept podarim-dobim ne temelji le na opredmetenih darilih, saj lahko kot povratno darilo dobimo še veliko več – to je veselje in sreča v očeh ljudi, ki nam v življenju pomenijo največ – tokrat ni prostora za sebičnost. Izjema so le posamezne situacije in posamezniki, ki ne premorejo niti iskrenih in lepih želja, kaj šele podariti darilo…vendar takšnih upam, da je v vaši bližini čim manj;)
Naj bosta predbožični večer in božič pravljična, pričakovanja pa v slogu koncepta podarim-dobim, torej to pomeni:” Če nekaj podarim, potem vedno nekaj nazaj dobim. Če tisto nekaj ne vidimo, vsekakor pa občutimo, je to edino pristno darilo.”

• Zakaj se blondinka, ko je mrzlo, stisne v kot? Zato, ker ima pravi kot 90 stopinj.

• Zakaj se blondinke tako rade zadržujejo okoli semaforjev? Ker semafor oddaja signal: pi, pi, pi, pi …

• Kaj reče mati blondinki, ko odhaja v “life”? “Če ne boš do 1h v postelji, pridi domov spat.”

To so le trije izmed neštetih šal o blondinkah.

Marilyn Monroe-ikona mode in seksapila 20. stoletja

Vedno znova, ko mi kdo nameni opazko “ah, ona je itak blond”, mi dvigne temperaturo do vrelišča. Preprosto zato, ker me moti stereotip, ki se je razvil iz fenomena barvanja in svetlenja las v prejšnjem stoletju. Gre za poenostavljanje kompleksne realnosti in na nek način poniževanje žensk, ki imajo svetle blond lase (naravne ali umetne). Besedna zveza “blond ženska” pomeni: zavrta, neizobražena, nerodna, neinteligentna, počasnega razmišljanja, pokvarjene govorice, izzivalnega oblačenja in vedenja, ženska, ki prodaja svoje spolne usluge (ki hitro “pade”), lutka, s katero se lahko manipulira itd.

Če bi bilo to vse resnično, potem bi morali biti vsi malce zaskrbljeni, saj je velik odstotek žensk blondink, ki so tudi na pomembnih družbenih položajih. Vsi tisti, ki uporabljajo zaznamovanje osebe na tak način, so sami malo “blond”! Predvsem moški, ki si krepijo svoj super ego in sploh ne spoštujejo žensk, in pa ženske, ki se same sebi smilijo, ker niso tako atraktivne kot marsikatera blondinka in so ji “fauš”.

Vendar to je le ena plat medalje. Fenomen o blondinkah seveda ni od danes, ampak traja že pol stoletja. Prve ženske, ki so se pobarvale, so veljale za upornice in feministke. Torej ženske, ki so si drznile biti drugačne. Privlačnost same barve je povzročila občudovanje s strani moških predstavnikov in celotne družbe. Vedno več je bilo pobarvanih žensk in počasi je blond barva postala celo modna. Zaradi všečnosti svetlenja las, so si jih začele svetliti tudi tiste ženske, ki v družbi niso bile najbolj spoštovane (npr. prodajalke ljubezni).

Veliko raziskav je bilo narejenih na to temo, vendar pravega odgovora o fenomenu blondink, niso odkrili nikoli. Verjetno je vse skupaj mešanica več razlogov in okoliščin, ki so zaznamovale svetlolase ženske. Še dandanes, ko so ženske že skoraj popolnoma enakopravne moškim, se pomanjševalni izraz “blondinke” ni izkoreninil. Mogoče je zaradi velike populacije posameznic, ki so v družbenem ospredju, izraz še vedno aktualen, ker je na žalost veliko takšnih žensk, ki svojo integriteto popularnosti rešujejo s svetlenjem las in to je potem njihov edini “okrasek” s katerim se “tržijo” na trgu ponudbe in povpraševanja, zelo in vedno bolj zahtevne družbe (in moških).

Paris Hilton-tipična “blond bejba”21. stoletja?

Ljudi res ne moremo ocenjevati po barvi las, ampak po celotni osebnosti.

Moški – POZOR! Lahko se zgodi, da ste ali boste neki ženski namenili oznako” blond bejba” in kasneje ugotovili, da ste gledali v oči zelo emancipirani in razgledani ženski, ki ima glavo in srce na pravem mestu! Kakšno ponižanje! Pa ne za njo…za VAS! ;)

Ne smete pozabiti, da se v današnjem času svetlijo tudi moški (ok, čeprav to ni več “in”)… a so oni potem tudi malo “blond”? ;)

Verjetno se izraz še ne bo tako hitro “upokojil”, vendar je zato še bolj potrebna previdna uporaba pojma, da ne ponižujemo in kalimo samopodobe in spoštovanja posameznikov.

Se mi kdo pridružuje k razbijanju tega stereotipa? Odpiram debato ;)

PS. Vse to izpod prstov umetne blondinke ;) hehe

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste nekega lepega popoldneva sklenili, da se naročite pri frizerju. Polni pričakovanj po spremembi ali pa samo majhnih popravkih, se tja tudi odpravite. Malce vas je sicer strah, ker ga ne poznate in greste k njemu prvič, pa vendar veselje ni nič manjše. Ob vstopu v salon vas zmede tisoč in en vonj različnih barv, laka za lase, balzama, šampona, različni parfumi itd. Stopite k pultu in sprejme vas simpatična frizerka/frizer. Ob izmenjavi vljudnostnih gest in fraz, se postopek urejanja pričeske začne. Z največjo vnemo razlagamo kakšno pričesko si želimo imeti, poudarjamo česa si nikakor ne predstavljamo in kakšni zagotovo ne bi želeli izgledati.

Sledi sproščen pogovor o vsakdanjih dogodkih, trič-trač novice (pri frizerju se razkrivajo največje skrivnosti slovenskih “zvezdnikov”), pogovori o tisti ženski, ki je bila grozno oblečena in o tistem fantu, ki se že menda drogira…pa o sosedi, katere mož ima ljubico iz sosednjega bloka itd. Tisoč in ena zgodbica gre od ust do ust. Pomembno je povedati, da se to dogaja predvsem v salonih, kjer so pretežno ali pa v večini zaposlene predvsem ženske frizerke (in takšno vzdušje mi ni “pisano na kožo).

Sicer pa…bistvo vsega je, da se po končani seansi s “čvekljivimi” gospodičnami vseh starosti in pogledov, na koncu pogledamo v ogledalo in zagledamo ravno tisto, kar nismo NIKOLI želeli videti. Pričeska je grozna…barva ne ustreza, oblika je površno izpeljana… razočaranje sije iz naših oči, čeprav se še tako trudimo lagati in se prepričevati o nasprotnem. Še največja zanimivost je, ko nas frizer/-ka tolaži z besedami: “...no, saj se boste navadili…trenutno je šok…ko si boste oprali lase, bo barva veliko lepša…frizura vas pomladi…ustreza vaši barvi srajce…” itd. Tako nas vsi tolažijo, da na koncu celo verjamemo, da le ni tako slabo, vendar tolažba se spremeni v obup takoj, ko gremo iz salona. Jeza in razočaranje nastopita ponovno, ko nas vidijo domači ali partner/-ica, ki ostanejo brez besed od razočaranja nad našim novim “imidžem”.

Vse skupaj nekoliko karikiram, saj želim poudariti dejstvo, da je vedno manj dobrih frizerjev, ki znajo ne le prisluhniti željam strank, ampak dejansko uresničiti želje in imajo razvit estetski občutek ter svoje delo obvladajo. Delo frizerja je zelo odgovorno, saj je od njegovega dela odvisno počutje stranke, od počutja je odvisna uspešnost in če zelo pretiravam, celo zdravje. Veliko je takšnih frizerjev, ki resnično nimajo mere okusa in “prave roke” za takšno delo, pa imajo vseeno polne žepe denarja. Zakaj? Ker delajo “na črno” in po zelo ugodnih cenah. Kako je pa dandanes glede denarja, pa vsi vemo…

Tudi sama sem imela vrsto let podobne izkušnje z zgoraj navedenim, zato sem počasi začela izgubljati zaupanje. Pri izbiri frizerja mi je bil zelo pomemben prvi vtis, samozavest, moč znanja, svetovanja, odnos, celo odnos do sodelavcev – zelo pomembno je tudi vzdušje na delovnem prostoru, kako “team” med sabo sodeluje, kako se obnašajo do vseh strank itd. Velikokrat sem bila razočarana, potem pa sem svoj najljubši frizerski salon in najljubšega frizerja končno odkrila… :)

Ste vsi zadovoljni z delom svojih frizerskih mojstric in mojstrov? Ali se samo tolažite, da so v redu? ;)

to be continued…

Ooooh, kako me včasih jezi, da sem ženska!

Zakaj, se sprašujete? Vam postrežem z odgovorom :

Vedno znova nam nekaj manjka…mogoče imamo v torbici samo še kapljico pudra in rdečila…lasje nam rastejo vedno prehitro in treba bo k frizerju… ko nam končno le uspe kupiti vse mogoče kombinacije oblačil različnih modnih oblik, vzorcev in barv, se moda spremeni in gremo spet lepo od začetka… moda je tudi vedno bolj kompleksna in je za dober “styling” potrebno veliko dobrih živcev in velika mera dobrega, izbranega okusa, saj drugače lahko izpademo kot novoletne jelke iz 17. stoletja (zlata baročna doba)…tega si pa vsekakor ne želimo, a ne? ;)…potrebujemo veliko več stvari kot moški npr. hlačne nogavice, torbice, nedrčke, depilacijska sredstva (ooo, to boli) itd. Po drugi strani pa…smo vsaj lepše od moških :D (fantje, pa brez zamere)

Družba v celoti hrepeni po lepoti, idealu, estetiki, popolnosti, perfekcionizmu telesa. Vse to spada v košarico osnovnih značilnosti družbenega in družabnega življenja 21.stoletja. Dandanes (na žalost) ni več dovolj, da smo pametni in izobraženi, ampak moramo biti urejeni in simpatični, všečni-bi bila morda boljša beseda. Predvsem ženske moramo biti zapeljivke, v pomenu, ki pomeni uglajene, urejene, moderne, “stylish”, napredne, inteligentne…naštete lastnosti moramo aktivirati ne glede na kraj in čas dogajanja-lahko smo doma, v trgovini, na delovnem mestu, na razstavi, prireditvi, kinu, na sprehodu…

Od žensk se pričakuje veliko-največ! Največji pritisk ni, da nas ocenjujejo le predstavniki moškega spola, ampak se ženske največkrat ocenjujejo med sabo…kakšna ironija! V eri velike konkurence in napredka, je tudi med ženskami veliko rivalstvo…katera bo lepša…katera bo večja “zapeljivka” v očeh občinstva (beri: družbe). Takšni odnosi in pogledi vodijo seveda do naloge, ohranjati svojo podobo zapeljivke ves čas. Za uresničevanje tega pogoja, je pa potrebno veliko truda in predvsem denarja. O tem bi lahko razpravljala cel dan, zato pustimo finance. :)

Zahteva po lepoti je ustvarila hladnejše odnose in ocenjevanje ljudi po izgledu. Verjetno ste že slišali kdaj koga (ali pa ste sami tako presodili), ki je zagledal npr. žensko, oblečeno v staromodna oblačila, nesimpatičnega videza, in je dejal:”…tale je pa sigurno kmetica, verjetno še do deset ne zna šteti…” . Potem pa se je izkazalo, da je vodja oddelka trgovine, v kateri tako rad nakupuje zelo draga in precenjena oblačila priznane blagovne znamke. Skrajšano: Obleka naredi človeka. – pa če se še tako trudimo, da bi verjeli drugače.

Včasih me resnično jezi, da sem ženska, ker potrebujem toliko različnih pripomočkov in stvari, s pomočjo katerih se trudim biti “zapeljivka” (v zgoraj navedeni definiciji, se razume:) ). Bilo bi zelo prijetno in lepo, če bi se včasih malo zamislili nad našimi ideali lepote, ki so nas povsem zasužnjili in modo spremenili iz eliksirja umetnosti v ironični videz “zapeljivke”, ki je v svojem bistvu zelo preprosta – bilo bi lepo videti ljudi s “pravimi” obrazi brez maske idealov. A kaj, ko smo zabredli tako daleč…

PS: Če je že tako…bodimo “zapeljivci”, vendar nikoli ne pozabimo, da je to le igra v maskah v treh dejanih: v prvem dejanju smo zapeljivci…v drugem dejanju smo zapravljivci…v tretjem dejanju smo le vsi navadni ljudje… :)

Kljub vsemu – lepo je biti ženska ;)

A je to “zahod” naših čustev?

V vsakdanjem življenju nas na vseh področjih delovanja in ekspresiji svojih osebnostnih lastnosti ocenjujejo večinoma “drugi”, saj smo venomer izpostavljeni pod žaromete “ocenjevalne steze”. Naša zunanja podoba in stališča so izkaznica uspeha in družbenega vpliva. Kamorkoli nas ponese pot, nam radovedni posamezniki, željni ocenjevanja, nikoli ne prizanesejo…naš videz podrobno analizirajo, dejanja natančno preučijo, ne preslišijo niti sleherne besedice o tem in onem – vsi želijo vedeti vse! Kdo smo, od kod prihajamo, zakaj smo tam, kam smo namenjeni, kako živimo, koliko smo premožni, kje obiskujemo frizerja, kje kupujemo oblačila, kakšne znamke avtomobila vozimo, itd.

V dobi hitrega razvoja živimo življenje zelo hitro. Čas je postal tako zelo dragocen, da nihče skoraj ne vidi globlje- pa je res, da ni dovolj časa? Glede na to, da se veliko posameznikov dobesedno ukvarja z zunanjo podobo in materialnimi rečmi drugih, potem še upanje ni zgubljeno, ali pač? Časa je dovolj….žalostno je, da ni več interesa. Vedno manj je iskrenega prijateljstva, dobrih sodelavcev, prijaznih uslužbencev, razumevajočih nadrejenih, spoštljivih “drugih”. Vzroki so verjetno le posledica vedno večjih razlik med ljudmi, predvsem materialnih razlik. Ni več razumevanja, ker je prepad med tistimi, ki imajo veliko (mogoče celo preveč) in tistimi, ki se vsak dan borijo za preživetje, vedno več.

Sla po uspehu je prestopila vse meje in povozila srčne vezi, ki so nekoč bile trdno stkane. Neizbežno dejstvo, da brez ljubezni in naklonjenosti drugih ne moremo živeti in preživeti, se vedno znova izkaže za resnično, kajti ne glede na to, kakšno izobrazbo imamo, kakšen avto vozimo, kakšno hišo imamo…še vedno smo samo ljudje in brez podpore in naklonjenosti drugih, ne moremo biti srečni. Seveda tukaj apeliram na “prave” prijatelje in “prave” ljubezni, kajti od neiskrenih in hinavsko nastrojenih posameznikov, ki sami iščejo interese, ne bomo dobili podpore, ko bomo imeli težave (npr. finančne, čustvene, zdravstvene itd.). Kot pravi star, a še vedno aktualen rek : ” V nesreči spoznaš prave prijatelje.” Vendar, a ni nesmiselno čakati na nesrečo, da pridemo do osnovnega spoznanja, ki bi ga lahko bili deležni že veliko prej, če bi si le dovolili videti globlje…če bi si le dovolili…zares ljubiti…

Tole vsekakor ni hvalnica razvpiti in popolnoma psihično izgubljeni pop “divi” (tak naziv bi podarila raje komu drugemu, pa vendar…) Britney Spears, ki je pred dobrimi štirimi leti navduševala velike množice oboževalcev po celem svetu s svojo nedolžnim obrazom in mnogimi uspešnicami, ampak je le videnje neizbežno opaznega. No, tole sem pa zdaj fantastično zavozlala :)

Zakaj videnje neizbežno opaznega, se verjetno sprašujete? Že samo, če obiščete 24ur.com lahko vsakodnevno in večkrat dnevno preberete “sveže” novice o življenju tako rekoč, izgubljene Britney, ki je že skoraj popolnoma izgubila svojo nekdanjo nedolžno podobo (oziroma jo JE izgubila!). Hočem – nočem, vidim! In potem preberem…Uff, naporno tole branje, res…

In potem se ob masi raznih fotografij in trič-trač novic o njej, pošteno zamislim…Nisem njena oboževalka, niti nimam nič proti njej in njenim zvestim oboževalcem, vendar sem se zamislila in poskušala razumeti način njenega življenja.

Z mediji imam osebno nekaj mikro izkušenj, ki so skoraj zanemarljive, vendar občutek, ki se je aktiviral v meni ob teh izkušnjah, ne bom pozabila nikoli-v tistih nekaj trenutkih in odsekih, se mi je zavrtelo pred očmi kaj pomeni biti “v soju luči”. Škljoc tu, škljoc tam, nikoli ne veš kje te kdo opazuje, gleda…ko daš izjavo, jo novinarji stokrat obrnejo in oblikujejo po svoje…si kot popolnoma vdana lutka, ki počasi izgublja identiteto in svoj jaz.

Življenjske zgodbe Britney ne poznam, niti nisem nikoli spremljala njene pevske kariere, a kljub temu sem se ob kopici praznih besed in takšnega in drugačnega natolcevanja “novinarskih mrhovinarjev” o tem in onem, začutila v sebi občutek sočutja do nje. Navsezadnje, tudi ona je le človek in tudi ona ima srce. Zadela jo je puščica osebnih težav, ki so se pomnožile ob stalnem “nadziranju” novinarske srenje. Izhod iz tega položaja je pač iskala na trenutno in sebi najboljši možni način (alkohol, droge, perverzno vedenje…). Ampak to je davek bogatih in slavnih, ali ne?

Odpiram debato, saj me zanima, kaj mislite VI!

• Ali so slavni in bogati sami krivi za medijsko izpostavljenost?
• Ali so mediji “transformerji” preprostih ljudi v mega zvezde?
• Kdo je kriv za tragične usode hollywoodskih zveznikov?

PS. Kaj če bi čez noč postal slaven tudi ti? :)