…je bil trenutek, ko sem podvomila, da  humanost ljudi še sploh obstaja…

…glasno lajanje in tuljenje je odmevalo po dolini…

…zvok, ki ti trga srce…grozota, ki te ohromi…

…nemoč, ki jo čutiš, boli…

Takšne in podobne emocije so preplavile moje misli in telo je onemelo, ko smo se pripeljali na cilj – v zavetišče Zonzani (pri Dramljah). Zaradi lastne bolečine ob prihodu, sem se skoraj prepustila egoističnim občutkom in opravičevala svojo nemoč s premočnimi občutki žalosti in grenkobe, ki so se ob glasovih kužkov zarezala naravnost v srce. Tisti trenutek sem želela oditi…tako mi je bilo hudo. Ampak ne! Zelo sramotno in nesramno je razmišljanje o lastni bolečini v nasprotju z žalostjo in bolečino vseh kužkov brez doma, brez prave ljubezni skrbnika in brez prave sobode. Z željo polepšati dan vsaj nekaj kužkom, sem se odločno podala proti vhodu. Ob pogledu na veselje, zmedenost, sramežljivost, prikupnost in očarljivost kužkov, ki so prihajali s sprehoda ali pa so bili tja namenjeni, sem se malo pomirila, hkrati pa razveselila, da za kužke v zavetišču lepo skrbijo. 

V družbi Špele, Aleša, Katarine (Matjaževe sestre) in Matjaža ter štirih kužkov sem se napotila na sprehod, ki je bil prepleten z občutki veselja, zaskrbljenosti ter na koncu grenkobe, ko sem kužka morala vrniti v zavetišče – v kletko, kjer ni nikogar, ki bi ga božal, razvajal ali se z njim igral. Bilo mi je hudo. Tolažila sem se, da so vsaj za dve uri tisti dan uživali svobodo in ljubezen, ki smo jim jo namenili.

Prvi kuža, s katerim sem se srečala je bil tako preplašen, da se ni upal niti hoditi, saj je legel na bok ali hrbet in čakal, kaj bo. Njegov pogled…ne znam ga opisati…v njegovih očeh so se pomešali sreča, veselje, žalost, strah, podložnost, trpljenje, bolečina…Strese me misel na njegovo žalostno preteklost. 

Ne razumem ljudi, ki imajo doma živali in ne skrbijo za njih na human način. Zame je mučenje živali že prekratka ali predebela veriga (ali raje veriga sploh!), pomanjkanje hrane in vode, izostanek ljubezni in komunikacije z ljudmi, večno suženjstvo v  t.i. pesjaku ali na verigi, da fizičnega nasilja nad živalmi niti ne omenjam! Kakšni ljudje so to? Ali jih lahko sploh imenujemo “ljudje”?! 

Vsak izmed kužkov, ki smo jih sprehajali, je imel zelo izrazite osebnostne poteze, ki so se pokazale v njegovem načinu komuniciranja z nami. Vsak je bil drugačen in v očeh vsakega izmed njih sem iskala zgodbo, ki ga je pripeljala do zavetišča. Nekateri jo verjetno niso želeli deliti z nami, saj so bili hladni in odsotni, v njihovih očeh je bila tema. So samo “bili”. Pretresljivo… 

Vedno znova, ko se spomnim nanje, se mi naberejo solze v očeh. Edina tolažba je upanje, da bodo čim prej našli prijazen in topel dom, poln ljubezni in veselja. Ampak misel, da je v tem trenutku mučenih in zlorabljenih na tisoče živali v Sloveniji in na milijone ostalih po celem svetu, me zmrazi in okameni. Takšna razmišljanja imajo pregloboke korenine bolečin, da bi se lahko potolažila. Toda stari rek pravi, da upanje umre zadnje – pa naj bo to pozitivna popotnica in uteha v krutem svetu ljudi, ki to včasih niso…

P.S. Upam, da so koga izmed vas ganile in prepričale fotografije kužkov, ter da ste si morda zaželeli katerega od njih tudi posvojiti. Če ne drugega, jih lahko peljete na sprehod vsak vikend. Vse informacije lahko dobite v zavetišču Zonzani.  (KLIK)

*** Fotografije so rezultat potepanja po Rogli v družbi prijateljev Špele & Aleša in brata Matjaža & Maje. Fotografiral in urejal fotke: Matjaž Očko.***

Najlepši so trenutki veselja, ki ga dopolnjujejo nasmejani obrazi, polni upanja in energije, medsebojni odnosi topline in iskrenega prijateljstva. V decembrskem živžavu je sprostitev na snegu in v naravi prava poslastica za telo in duha, ki sta ga utrudila nakupovalna mrzlica v trgovskih centrih in neizprosni vsakdanjiki. 

Velikokrat slišimo in tudi sami izjavimo, da ne čutimo pravega božičnega/prazničnega vzdušja – le zakaj? Ker smo preveč obremenjeni z realnostjo? Ker mogoče ne znamo več sanjati in verjeti? Kaj pa ljubezen in iskrenost do soljudi? Vse te vrednote so pokopane pod obiljem skrbi in masovnega nakupovanja daril, ki ljudem ponavadi povzročajo preglavice in luknjo v denarnici. Premalo je osebnega druženja, preveč virtualnih stikov. Preveč je ljudi po trgovskih centrih, premalo jih je v družinskih in prijateljskih krogih. Vse preveč je podarjenih materialnih daril in vse premalo prijazno izgovorjenih besed in poklonov. Preveč govorimo, premalo poslušamo druge. Prevelikokrat glasbo poslušamo, premalokrat jo zapojemo in zaigramo. Čas pa beži, beži, beži…in nikoli se ne vrnejo izgubljeni trenutki. Vendar nikoli ni prepozno začeti drugače misliti in živeti – tudi v decembrskem času – v božičnem času.

In kaj sploh je božično vzdušje? Ko si znamo odgovoriti na to vprašanje, potem lahko iščemo naprej. Zame je božično vzdušje stanje našega notranjega razpoloženja oziroma naša sreča. Če smo zadovoljni in srečni sami s sabo in v odnosih do ljudi, ki jih imamo in nas imajo radi ali pa smo z njimi v kakršnih koli družinskih/sorodstvenih odnosih, potem do pravega vzdušja ni daleč. Za končno veselje pa ne smemo skopariti z nasmehom, dobro voljo, prijaznimi besedami in drobnimi pozornostmi. Dandanes se preveč govori o t.i. “christmas spirit-u, ki ga ni” in ni. A se je mogoče kdo vprašal, če je to zanikanje sprožilo dejansko stanje? Torej, da ljudje ne občutijo vzdušja? Ja, tudi meni se je na trenutke tako zdelo, da ni pravega vzdušja, ker vsi preveč pričakujemo, ampak sem se zamislila in se odločila, da ne bom dovolila zunanjim dejavnikom in pompoznemu debatiranju o “christmas spiritu, ki ga ni”, da mi pokvari veselje, saj sem presrečna s tem, kar imam. :)

Izražanje pozitivne energije in veselja do življenja – to je sreča!

Nasmeh na obrazu in sproščeno druženje – to je sreča!

Ko si lahko takšen kot si – to je sreča!

Ženski “fight” s Špelo ;)

Prijateljstvo – to je sreča!

Ko smo sposobni začeti zares uživati v drobnih trenutkih, ki nam jih ponuja življenje, v  decembrskem vzdušju z lučkami in vsemi dobrotami, pod katerimi se šibi miza, ko nam prijazen pogled prodajalke v trgovini polepša trenutek, ko ob gnečah na cestah ne izgubimo živcev, ampak se veselimo doživljanja v skupnosti – pot smo na dobri poti, da začutimo božično vzdušje. Bo šlo? ;) No, glede gneč na cestah in v trgovinah, bo bolj težko pričarati čutenje z množico, ampak če bomo vsaj ohranili mirne živce in situacijo znali ovrednotiti z njihovega stališča, potem bomo tudi to preživeli brez slabe volje, kajne? :) Navsezadnje, smo tudi sami morali v trgovino. :)

Ker se rada fotografiram in tudi sama ujamem kakšen  motiv v objektiv, zgornja fotografija prikazuje mojo srečo, moje veselje in moj nasmeh. Uživajte v stvareh, ki vas osrečujejo in ne bojte se jih deliti z drugimi – bodite to, kar ste, vedno in povsod! 

Moj bratec Matjaž (ja, tudi on je Matjaž :)) in moi.

Družina je povezovalni faktor in celica ljubezni. Vsak trenutek v družinskem krogu pomeni več kot tisoč daril. Družinske vezi je potrebno ohranjati, jih negovati in ceniti. Četudi je naš čas za druženje vedno krajši, so skupni tenutki toliko bolj pomembni in intenzivni. In še dve skupinski fotografiji…

Matjaž&Moi, Maja&Matjaž (bratec)

Aleš & Špela, Moi & Matjaž

Moja največja sreča :***

Ustvarite si božično vzdušje po svojih najboljših močeh in pozabite ohraniti ključnega elementa-otroka, ki ga skrivate v sebi. Za nekaj časa pozabite na skrbi in tegobe, uživajte v družbi najbljižjih in ne skoparite z nasmehom – boste videli, da dela čudeže ;).

Vesel božič!

P.S. Če boste pridni, vam bo Božiček prinesel kaj lepega. Ne verjamete? ;)

Hladna in meglena jutra že napovedujejo prihod jeseni.

Prihajajoče zime z mrazom pa ne more omiliti niti “vroča juha”, ki so jo “skuhali” naši politiki v svoji predvolilni kampaniji. V zmešnjavi afer, obsojanj, pomanjkanja dokazov, predvolilnih koalicij so se porazgubile želje državljanov, KONKRETNI predlogi strank, vizije… Ah, to je še najmanjša težava v primerjavi z izgubljanjem moralno-etičnih vrednot naših politikov, čeprav sami vedno poudarjajo njihovo pomembnost. 

Ker se zavedam pomembnosti glasovanja, bom svoj glas tudi oddala, vendar žalostno je, da še danes nisem povsem prepričana katera stranka si ga najbolj zasluži. Razlogi za težko odločitev so posledica letošnje zares umazane kampanije, ko preprost državljan ne ve več, kdo komu meče polena pod noge. V izjavah politikov je prevečkrat slišati kontradiktorne izjave, ki vodijo v zmešnjavo. Veliko govorijo o svobodi posameznikov, o svobodi medijev, o svobodni izbiri itd. Kaj nam državljanom pomeni svoboda, če politiki s svojo svobodo prepričevanja spreminjajo in prirejajo resnico sebi v prid? Kaj nam pomeni svoboda medijev, če veliko novinarjev krši kodeks objektivnosti in nepristranskosti in če se dovolijo “prodati”? Kaj nam volivcem pomeni možnost svobodne izbire, če ne vemo, koga bi volili in kdo si dejansko najbolj zasluži biti izvoljen in naslednja štiri leta krojiti usodo naših življenj?! Demokracija je dobila zares nove razsežnosti in hudo je opazovati, kako se izkoriščajo njeni  glavni atributi, ki zagotavljajo ljudem svobodo.

Ne glede na to, katera politična stranka bo dobila največ zaupanja državljanov, bo zagotovo imela veliko dela z uresničevanjem svoje vizije in obljub. O rezultatu njihovega dela se bomo pa lahko pogovarjali čez štiri leta in vsekakor upam, da  v naslednjih parlamentarnih volitvah ne bo kuhanja “vročih juhic”, in da bo svoboda v vsej svoji veličini in pomenu dobila nazaj svojo slavo in  posledično tudi zaupanje ljudi – ker sem že pošteno sita te juhe!

V nedeljo pa le na volitve, ker drugače bodo drugi odločili namesto nas! ;)  

Prvi september že trka na vrata, prav tako pa tudi spomini in občutki, ki so zaznamovali moje obdobje osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Spominjam se navdušenja ob čisto prvem vstopu čez šolski prag, ko sem se ob očetovem spremstvu pogumno podala v  (še takrat) popolnoma neznan in nov svet. Sedela sem v vrsti nasproti katedra, čisto ob oknu, ampak okolica me ni zanimala, saj sem se ob toplem sprejemu učiteljice, popolnoma posvetila njenim besedam in mislim, ki so me na trenutke obdale celo s strahom. Vse je bilo drugače – okolje, ljudje, pravila. Kljub temu mi je prvi šolski dan ostal v prelepem spominu.

Ob vsakem končanem šolskem letu sem se veselila novega začetka, novih učiteljev, novih znanj in predvsem novih izzivov. Razlogi za moje veselje do učenja so mi še danes neznani, verjetno so pač del mene, mojega karakterja. Že v prvih letih šolanja sem razvila čut za razumevanje koncepta šole in vloge učiteljev, saj je njihov nastop bil vedno pod budnim očesom moje presoje in ocene o kvaliteti podajanja snovi in načinu komuniciranja med učenci. Vem, vem – to se sliši zelo samovšečno in v presežkih zmogljivosti tako mladega bitja, ampak dejansko sem bila zelo jezna na kakšno učiteljico, ki ni znala kontrolirati svoje jeze, in ki je sošolca ali sošolko užalila s terminom, kot je “neumen/neumna”. Takšno vedenje se mi ni zdelo sprejemljivo, čeprav sem skozi leta le opazovala in shranjevala različne koncepte poučevanja. Na koncu sem zaključila z mnenjem, da je delo učiteljev zelo zahtevno, in da je za kvalitetno poučevanje potrebno veliko več kot le primerna izobrazba – potreben je čut za delo z ljudmi in sposobnost empatije, ki bi marsikomu marsikdaj pripomogla k lepšemu šolskemu življenju. In prav zato sem srečna, da sem se odločila za pedagoški študij, ker želim svoj “čut” razviti, izpopolniti, predajati…poleg tega pa pohoditi kakšen stereotip o sodobnih učiteljih. ;)  (Optimizma mi pa te dni res ne zmanjka ;)). 

Piše se leto 2008 in stvari so se v teh letih krepko spremenile. Poučevanje je vedno zahtevnejše, otroci so pod vedno večjim pritiskom družbe (v prvi vrsti svojih staršev, ki preveč pričakujejo, sorodnikov, vrstnikov, učiteljev, šole itd.). Učenje je postalo nuja pomembnosti in uspeha v nadaljnem življenju. Brez formalne izobrazbe ni dobrih služb, ni denarja, ni uspeha. Merilo pomembnosti  in sposobnosti je višina posameznikove izobrazbe. Pritisk starejših generacij se neusmiljeno generira na podmladku, na zafrustrirani mladini in prestrašenih otrocih, ki se v večini trudijo izbrisati strahove svojih staršev z dobrimi ocenami in odličji z raznoraznih tekmovanj in nastopov. Seveda govorim na splošno, da ne bi kdo bil užaljen, ker so tudi pridni in inteligentni otroci, ki se sami želijo udejstvovati na različnih področjih in prav je, da jih starši in učitelji podpirajo in jim nudijo pomoč. Govorim predvsem o negativnem motiviranju že v osnovi zelo nemotiviranih otrok, vendar naj bo zaenkrat o tem dovolj.

Vsem prvošolčkom naj se prvi šolski dan zapečati v srce kot poseben dan, na katerega se bodo z veseljem spomnili. Naloga staršev je, da skupaj s svojim otrokom raziščejo lepe stvari, ki jih bo prineslo učenje. Zelo pomembno je na pravilen način predstaviti otroku pomen učenja in obiskovanje pouka.

Šola naj ne bo karikirana kot starodavna utrdba in učitelji naj ne bodo  njeni prebivalci, orisani kot zlobni čarovniki in čarovnice. Šola naj bo najlepši peskovnik, učitelji in učiteljice pa otrokovi pomočniki pri gradnji peščenih gradov in utrdb. Samo s pozitivnimi prispodobami lahko otroku pričaramo šolo in učenje kot igro, pri kateri mu boste vsi stali ob strani in mu z leti dodajali delčke v strukturo peščenega gradu, ki bo za vedno del njegove življenjske pravljice. Lepe stvari se lahko dogajajo tudi če nimate čarobne paličice – čarobnost ustvarjamo s svojimi mislimi, dobro voljo in s srcem.  

Srečen začetek vsem prvošolčkom in njihovim staršem! ;)

Priloga: Kot pomoč v času šolanja pa so zanimive naslednje knjige. Če morda sami katero priporočate, na dan z informacijami. Jih bom zelo vesela :).  

P.S. Vse misli in ideje niso zagledale luč sveta v objavi z namenom pametovanja, ampak so plod mojih razmišljanj in čutenj skozi vsa leta šolanja. Verjamem v srčnost in pomen, ki ga nosi prvi šolski dan v celotnem izobraževalnem obdobju ter vlogo, ki jo pri tem nosijo starši ter učitelji. Pa lep preostanek počitnic ;). 

Ali ste vedeli, da…

… ime Božiček (ang. Santa Claus) najverjetneje izvira iz besede »Sinterklass«, holandske besede za Sv. Nikolaja (Saint Nicholas). Nekatera druga poimenovanja pa so tudi »Sanct Herr ‘Cholas«, »Christ kindlein« in »Kris Kringle«.

…naj bi po legendi Sv. Nikolaj ali Miklavž, kot ga poznamo pri nas, (najprej znan kot škof iz Myre, mesta, ki je v 4. stol. Ležalo v Mali Aziji, danes Turčiji) nekoč na skrivaj podaril tri vrečke zlatnikov trem revnim sestram, ker jim njihov oče ni mogel zagotoviti dote. Sv. Nikolaj je vrečke zlata spustil po dimniku, zlatniki pa so pristali v nogavičkah, ki so jih nad ognjiščem sušile deklice. Od tod izvira običaj obešanja božičnih nogavic nad kamin.

… je podoba Božička, kakršnega poznamo danes, nastala pred komaj 75 leti, ko je belobradega dobrodušnega strička v rdečem plaščku in velikih škornjih naslikal ameriški ilustrator švedskega rodu Haddon Sundblom za potrebe Coca-Coline oglaševalske kampanje, v kateri so želeli spodbuditi pitje te pijače tudi v zimskih mesecih, še posebej pa med decembrskimi prazniki.

…Coca-Cola je imela velike težave pojasnjevati ljudem, zakaj ima Božiček zaponko na pasu obrnjeno v napačno smer. Razlog je bil namreč preprost: Sundblom je sliko naslikal tako, da se je gledal v ogledalo in pri tem narisal tudi zrcalno sliko zaponke. Cel plaz pisem pa se je na Coca-Colo vsul tistega leta, ko se je Božiček v oglasu pojavil s poročnim prstanom. Vsi so namreč spraševali, kje je gospa Božičkova ;)

Haddon Sundblom – dejanski “oče” ikone Božička

To je le nekaj izmed najdenih podatkov na spletu. Po vsem prebranem sem začela razmišljati o tem, kako se ljudje vizualno “hranimo” z vsem, kar nam vzbudi pozornost in predstavlja ideale npr. ideal lepote, preprostosti, topline, imaginarnosti, iluzij, sanj itd. Lik Božička, ki je nastal izpod rok Haddona Sundbloma, je zaznamoval celotno obdobje od njegovega nastanka do danes.

S čim nas je očarala ikona Božička? Kaj je na njem tako posebnega, da je postal tako razširjen po celem svetu? Je to zaradi sponzoriranja Coca-Cole? Zaradi preprostosti in rahle skrivnostnosti, ki pri otrocih (pa tudi pri odraslih) prebuja domišljijo?

Vprašanj je toliko kot odgovorov, a ko bi mi uspelo najti vsaj enega pravega ;)

Dejstvo je, da današnja družba temelji na idealih ustvarjenih s strani velikih korporacij, ki si ustvarjajo veliko medijsko podporo in tako prepričujejo svetovne množice naivnih potrošnikov v svojo “kvaliteto” in priljubljenost. Vendar je verjetnost, da bi določeno reklamno sporočilo pustilo takšen vpliv in pečat v svetovnem merilu, enostavno redkost in edinstvenost.

Zanimivo je, da vizualna podoba Božička ni nič kaj preveč sodobna oziroma vzporedna z dejanskimi modnimi smernicami vizualne podobe, ki je trenutno “in”… torej vitko, mišičasto, zdravo telo, zdrav način življenja, ohranjanje mladostnosti tudi v pozni starosti, modno oblačenje itd. Hmm…to spoznanje je malo ironično, saj se Božičkove lastnosti in podoba popolnoma izključujejo z dejanskimi sodobnimi merili priljubljenosti. Predstavljajte si opevane hollywoodske igralce takole debele kot je Božiček :) Še za kakšen dodaten kilogramček jim mediji in javnost neusmiljeno sodijo. Torej, po t.i. sodobni razlagi, ni pravega odgovora. Mogoče pa se ta skriva čisto drugje… ;)

…na severnem polu, kjer sta zima in mraz, v svojem toplem domu živi Božiček skupaj s svojimi jelenčki. Vsak dan pridno spremlja na milijarde otrok po celem svetu in si beleži, kaj kdo počne. Ob koncu leta pridno zbira želje in hiti s pripravljanjem daril za vse. Za malega Tineta, ki se je pridno učil vse leto, za ubogega fantka iz Nigerije, ki je celo leto stradal, za delavne otroke iz Kitajske, torej, za vse tiste, ki so bili pridni, in ki so trpeli pomanjkanje. Pri izdelovanju daril mu pomagajo palčki. Ko le napoči ura za odhod, gre zares. Božiček sede na sani, ki jih vlečejo jelenčki, in oddrvi delu na proti. Vsakemu izmed nas prinese poleg daril še nekaj upanja in predvsem nekaj otroške naivnosti, da mogoče za trenutek zopet začnemo verjeti in v svojem srcu spet prebudimo otroško veselje … :)

Odgovor je torej na dlani… če ne zaradi drugega, ga imamo radi zaradi občutka, ki ga prebudi v nas…to je občutek otroške brezskrbnosti in neskončno verovanje v boljši dan…

Zato močno upam, da bo ikona Božička ostala venomer ista, ne glede na trende in spreminjanje družbe, saj predstavlja enega izmed pobegov iz krute in hladne realnosti vedno hitrejšega in odtujenega načina življenja…

Dovolite si za kakšen dan v letu zopet biti otroci in verjemite…verjemite… ker Božiček res živi… v naših srcih ;)

PS. Pa pridni bodite, ker vas vedno opazuje! ;) hehe

Kaj se dogaja z institucijami po naši prelepi državici?

Ob gledanju oddaje Trenja na POP TV, nisem mogla verjeti, s kakšnimi argumenti in stališči osebe, pristojne za določena področja ukrepanja, upravičujejo dejanja drug drugega. Tako pomembno in delikatno dejanje, kot je odvzem otrok od rejniške družine z razlogom, da gredo v novi dom, da dobijo nove “starše” (posvojitelje), mora biti izvedeno korektno in predvsem v korist otrok.

Zgodba ima takšen epilog:

V navedenem primeru so po otroke prišli predstavniki s Centra za socialno delo Grosuplje v spremstvu uniformiranih policistov in otroke odpeljali v času pouka. Dejanje je povzročilo veliko vprašanj in nemira, ne samo na šoli, ampak tudi v vasi, kjer sta otroka živela.

Izvajanje ukrepov s strani Centra za socialno delo Grosuplje je “dvignilo veliko prahu”, predvsem zaradi načina odvzema otrok skrbnikoma, kjer sta otroka živela (naj povem, da je pravni skrbnik seveda bil CSD Grosuplje, čeprav se niso nikoli preveč zanimali za otroka, niti njihov napredek v šoli ni bilo v sklopu njihovega zanimanja in skrbi). Glavno vprašanje je bilo ali so na CSD Grosuplje ravnali v skladu z zakonom, ko so prišli po otroka v spremstvu uniformiranih policistov v času pouka in ali so kršili pravila izvajanja postopka premeščanja otrok v novo posvojiteljsko družino (glede na to, da se prej z otrokoma o tem niso nič pogovarjali, da bi jih psihično pripravili na novo spremembo)?

Marjeta Cotman- Ministrica za delo, družino in socialne zadeve

Replike in argumenti, ki to sploh niso bili, so skoraj popolnoma zasenčili bistvo celotne zgodbe, saj se je razvnela burna razprava o samih pristojnostih določenih pravnih in socialnih služb, za nameček, pa so nekateri svoja dejanja upravičevali s stopnjo izobrazbe in raznoraznimi strokovnimi izpiti, ki naj bi jih sedaj “varovali” pred obtožbami, ki so jim jih nalagali drugi (predvsem razburjeni vaščani). Uroš Slak, je v svojem zelo razpoznavnem stilu spraševanja, ministrico za delo, družino in socialne zadeve go. Cotman, dobesedno oklestil pravih argumentov, saj ni bila sposobna niti enega konkretnega argumenta. V konstantnem ponavljanju podobnih stavkov in besed, je v mojih očeh izpadla kot zelo neverodostojna in nekompetentna oseba za tako odgovorno in pomembno delovno mesto.

Uroš Slak

Najbolj žalostno je bilo spoznanje in videnje realnosti, ki kaže, da je komunikacija med raznimi strokovnimi službami zelo slaba, in da določeni opravičujejo slabo delo drugih, ker se ne želijo izpostavljati. Kot bodočo sociologinjo me takšne stvari pošteno zaskrbijo in vzbudijo mojo pozornost. Nikakor ne morem dojeti, da tako izobraženi in strokovno podkovani ljudje (kot sami trdijo, da so), ne uvidijo in ne priznajo nepravilnosti v samem postopku v tem primeru (in po vsem tem verjamem, da je takšnih primerov v Sloveniji preveč).

Preprosti, manj izobražen, ti.”mali človek” v naši državici ne dobi niti toliko spoštovanja, da bi ga nagovorili vljudno z “Gospod Blatnik”, ker on je samo Blatnik, nekdo, ki nima titule prof., mag., dr. direktor, vodja… in dokler bodo na odgovornih in pomembnih položajih sedeli “slovenčki in slovenceljni”, se bodo “malim ljudem” godile krivice, katerih usoda navsezadnje “prizadane” tudi vso družbo v celoti, tudi vse ti. pomembneže in izobražence. Družba je sklop, je celota. Vse, kar se v njej dogaja, ima svoj dolgoročni učinek. Ni čudno, da vsak dan preberemo v časopisu vedno več in vedno bolj zastrašujočo črno kroniko. Le od kod toliko kaznivih dejanj in obupa? Nekaj vsekakor zaradi slabega funkcioniranja družbe.

Zato bi toliko bolj morali omogočiti našim naslednikom, našim otrokom, lepšo in bolj trdno prihodnost, ki pa bo v okoliščinah, ki že od rane mladosti in otroštva uničujejo samopodobo in psihično stanje otrok, že v kali zatrta…Napovedujem črno prihodnost? Odločite se sami.

Najbolj pomembno od vsega pa je, da znamo prisluhniti in tudi upoštevati mnenja in želje otrok, ker ni bolj iskrenih in neodvisnih “razsodnikov”, kot so otroci sami…

Oglejte si še:http://24ur.com/bin/etconf.php?conf_id=472&page=3&start_page=1#posts

…but we don’t see the same horizon…”

Človeštvo ima “skupni dom” – planet Zemljo. V enem samem “domu” je na milijone različnih pokrajin, velemest, veletokov, gora, mest, naselij, stolpnic, blokov, hiš…torej na milijone različnih podob v geografskem, geološkem, meteorološkem, podnebnem, agrokulturnem, urbanem smislu itd. Prav toliko je na milijone in milijone različnih kultur, norm, vrednot, različnih obrazov, različnih duš, osebnosti…vendar je VSAK del Zemlje in VSAKO živo bitje edinstveno, unikatno in neponovljivo. Zakaj o tem sploh razmišljati in govoriti?

Najprej nekaj slikovnega gradiva (za boljšo predstavo)…fotografije nam povedo veliko, vendar ne smemo le gledati, moramo videti! (klikni na sliko)

Moč narave v vsej svoji lepoti…

Antarktika in ledeniki, ki jih bomo kmalu gledali le še na fotografijah…

Sahara…. puščava kapitalizma…oaza kultur in zgodovine

Prevod iz špan.: Mesto angelov. Pa je še vedno? Hm, takole zavit v smog, verjetno ne.

Muslimanska ženska…jo obsojamo?

Brez besed…

Čiščenje cest v Indiji…A se mogoče kdaj pritožujemo čez naše delo?

Revščina in beda…se tega zavedajo?

Pogled, ki pove več kot tisoč besed…

Pariz in razposajeni poslovnež

Nazaj k naslovu…

Lahko ga razumemo dobesedno, vendar se globlji pomen skriva prav v njegovem prenesenem pomenu. Najbolj zanimiva interpretacija je, da gledamo iste stvari, vidimo jih pa čisto drugače. Prav gotovo ob gledanju zgornjih fotografij nismo vsi čutili in mislili isto… prav v tem je tudi čar vsega…tako bogatimo sebe in svoje poglede, bogatimo druge in razširjamo nova obzorja. Nekdo je mogoče začutil srečo, ker živi v drugačnem okolju, kot je prikazan…nekdo drug si je zaželel obiskati in spoznati druge kulture, ljudi…spet tretjemu je bilo hudo ob gledanju “trpljenja” (relativna zadeva) posameznikov…spet nekdo je premišljeval o globalnem segrevanju in globalnem spreminjanju sveta…Možnosti je toliko, kot je posameznikov :), zato si svobodno ustvarite svoje mnenje ;)

Vendar pa…

Nikoli ne smemo pozabiti na vpliv različnih kultur in različnih vplivov kontrastnih okoliščin, ki zelo vplivajo na življenje in navade ljudi iz drugačnega okolja kot izviramo mi sami. Prav tako moramo spoštovati mnenje sogovornika(ov), saj nas drugačnost bogati in nas naredi posebne, edinstvene…

Na žalost smo še vedno preveč zaprti vase in vidimo le tisto, kar poznamo, kar nam je znano, vse ostalo vrednotimo negativno, z odporom in predsodki, ki so virusi naše kulture in mentalitete. Namesto, da bi jim preprečili nastanek in razmnoževanje, jim ustvarjamo ugodno klimo in raje “morimo” sebi podobne – ljudi različnih veroizpovedi in prepričanj, različnih ras. Smo kot otroci, ki se igrajo z barvami in ugotavljajo, katera jim je lepša. Absurd 21. stoletja!

Zamislimo se nad rekom, ki pravi:“Make no judgements, where you have no compassion.” ( Ne sodi, kjer nimaš sočutja.)

PS. Misel bloga torej ni sama sebi namenjena, ampak vsem tistim, ki boste v prihodnosti obiskali moj blog (iz takšnih ali drugačnih razlogov). Želim si vaših mnenj in različnih pogledov, ker si želim razširiti obzorja in videti in vedeti več kot sedaj… Kaj pa vi? ;)

Vir fotografij: National Geographic