*WILHELMA (official site)

Lepota narave zbrana na obsežnem območju, vzame vsakemu pridevniku in opisovanju občutkov smisel in pomen, saj je vse tako neverjetno urejeno, čisto, napolnjeno s tisoč in eno rastlinsko in živalsko vrsto. Vsekakor priporočam ogled enega največjih živalskih vrtov v Evropi. Zgodbo pa naj pripovedujejo fotografije…

Po tem pogledu sodeč, bo fotografij zaenkrat dovolj… :))

Hehe… Opice so bile prave “pozerke”… ;)

Fotografij imava malo morje…veliko srčkanih živali sva ujela v objektiv, ampak vseh na žalost ne morem dodati v objavo … ;) Bo treba v živo videti prekrasno Wilhelmo. ;)

Po napornem mesecu študija in opravljanja izpitov, ki sem jih tudi uspešno opravila (jeeeeej :)), sem se neskončno veselila mini potovanja v Stuttgart, predvsem Wilhelme, ki je največji evropski živalski in botanični vrt  ter ogleda enega najveličastnejših gradov, Neuschwansteina.

*Zaradi prevelike količin informacij in fotografij, bom Wilhelmo podrobneje predstavila v naslednji objavi.

Osnovni podatki:
Start: 26.9. 2009 ob 2.oo
Prevoženi kilometri: 1600 km
Čas trajanja: 2 dni in 2 noči
Število potnikov: 4
Večja mesta na poti: Graz, Villach, Salzburg, München, Stuttgart
Glavna pijača: Redbull in voda + sveže stisnjeni pomarančni sok :)))
Število fotografij (skupaj): 600
Prihod domov: 28.9.2009 ob 2.00

Po ogledu Wilhelme smo se napotili v hotel, uredili vse formalnosti in se vrnili v mesto. Kljub bolečinam, ki niso prizanesle skoraj nobenemu delu telesa, sva se z Matjažem z veseljem napotila k novim dogodivščinam nasproti. Stuttgart sem nazadnje obiskala v zimskem času in bila zelo navdušena nad utripom in ponudbo v mestu v času božično-novoletnih praznikov (Weinachtsmarkt). Tudi tokrat me mesto ni pustilo ravnodušne. Prijetna temperatura zraka, romantične sapice, prijazna osvetlitev, pisana množica ljudi, ki je napolnila ulice in vsak se je  v svojem slogu izgubljal v čaru večera. Zelo zanimiv dodatek pisanemu mestnemu vrvežu, če temu lahko tako rečem, so doprinesli posamezniki oblečeni v narodne noše. Občutek sproščenosti med sprehajanjem po mestu je dopolnjeval še občutek svobode, ki ga nudijo le večja mesta. Ta občutek pri nas zelo pogrešam, saj povprečje opredeljujejo v velikem številu “zaplankani” posamezniki, ki svoje baterije polnijo z ogovarjanjem drugih ljudi okrog sebe in ocenjevanjem njihovega izgleda. V tujini do sedaj nisem nikoli imela tega občutka – svoboda je neskončna in telo je preplavljeno z občutkom neskončnih možnosti.

Ko sva napolnila prazna želodčka z dobro hrano in pijačo, smo se skupaj odpravili na železniško postajo, nabavili karte, se malo fotografirali, kljub temu, da so naše obraze krasili veeeeliki podočnjaki, saj nismo spali že približno 38 ur!! :)) Redbull ti da kriiiilaaaa!! ;D

Odpravili smo se na tradicionalno zabavo t.i. Volksfest, ki je nekaj podobnega kot Oktoberfest v München-u, le v malo manjšem obsegu. Zabaviščni prostor je žarel od milijon lučk, ki so razsvetljevale nebo daleč naokrog. Zabava na vrhuncu, igral tudi ni manjkalo, tudi za adrenalinske avanturiste je bilo super poskrbljeno – tako je potrdil drugi del odprave. Ker z Matjažem nisva ravno navdušena nad podobnimi adrenalinskimi dogodivščinami, sva se zato “vkrcala” na “kolo” (pozabila, kako se mu reče) ;) in uživala v razgledu in romantičnem vzdušju. ;) Aaaaaaah…. :D.

Nekaj fotografij…

“Veliko kolo” :))) hehe

Mmmm :))

Na trenutke se mi je zdelo, da je december… :)))

Tisoč in ena lučka… ;)

Pogled na “mini mesto v mestu”… ;) (z velikega kolesa) ;)

Za malo bolj pogumne “Shaker” :D

V nedeljo smo si ogledali še Fernsehturm in se poslovili od Stuttgarta.

Fernsehturm

Pot nas je vodila do Füssen-a, natančneje do Hochenschwangau-a, kjer smo si ogledali grad Neuschwanstein. Grad je privabil pogled že iz daljave, saj je kot iz pravljice. Z besedami težko opisljiva kulturna dediščina Bavarske, ki se lahko pohvali s svojo imenitnostjo ter edinstvenim slogom, ki je nastal v “norih” mislih  njegovega primarnega lastnika kralja Ludvika II. Bavarskega, ki je zaslovel predvsem zaradi tega gradu. Označevali so ga kot “norega” Ludvika. Glede na izgled gradu, ki je nastal v 19. stoletju, so njegove ideje bile res nekoliko časovno neumestne. Kakorkoli že, njegove sanje danes občudujemo vsi tisti posamezniki, ki se navdušujemo nad zgodovino in njeno arhitekturo. Za lažjo predstavo sledijo fotografije…

Neuschwanstein

Zgornja fotografija (grad)  je nastala na mostičku, ki je viden na tej fotografiji.

Vhod v grad…

Notranje dvorišče gradu

Matjažu so se pa roke podaljšale…hehe :))) Kakšne posebne energije??? Mah, ne, tehnologija! :D hehe

Labodje jezero

Pot, ki je vodila do gradu in nazaj do avtobusa…

Navdušena sem bila tudi nad perfektno organizacijo glede prevozov na grad (avtobus, kočija), obstajajo pa tudi različne peš poti, vendar tako utrujena kot sva bila, predvsem Matjaž s svojo 15 kg težko torbo, se za takšen vzpon nisva odločila. Sva pa sklenila, da na Bavarsko še prideva. Naslednji cilj je t.i. Romantična cesta in Srednjeveška cesta, ki vodi proti severu Nemčije.

Prijetno presenečena nad urejenostjo okolja, prelepo pokrajino in enkratno preživetim vikendom, sem se izgubila v sanjah na poti nazaj v Slovenijo. A vendar sem vmes (beri: cca vsako uro) preverjala če še Matjaž bedi, saj je vozil. Spraševala sem ga:” A spiš, a spiš?!” Ves nasmejan in buden mi je odgovoril:” Kar spančkaj.” :)) In tako sem zaspala… ;)

Tople julijske noči objete v  nežni sapici svežega vetra…

…sva preživela v Vrsarju…opazovala sva prelepe sončne zahode, nebo obarvano v romantično svetlobo…

…objeta sva zrla v čarobno nebo, poslušala valovanje morja in se veselila vsake sekunde…

…bila malo nagajiva… ;)

…hehehehehehe…

…potem sva se odpravila še na malo daljši izlet v Pariz…J’adore Paris! :)))

…caipirinhe je pa hitro zmanjkalo…  :P…Bila dobra, Matjaž? ;) hihi

….Mmmmmmm, kako je dober!! :P – Tropical Dream :) btw. v centru Vrsarja imajo najboljše cocktaile ever!! ;)

…prelepa pot naju je vodila od hotela Diamant v Poreču do samega centra mesta…

…za zabavo sva se peljala z vodnim taxijem …spremljala sta naju  prijetna glasba in nežen vetrič v laseh…

…brez Rovinja tudi letos ni šlo, saj sva ga obiskala skoraj vsak dan…benečanski duh je premočan, da bi se mu lahko uprla ;)…

…hlad ozkih ulic in zanimivi artikli so me prepričali, da si jih ogledam…tudi sivka ni manjkala… ;)

…detajl, ki me je očaral…

…zanimive slike…

…jutranji obisk Rovinja je kar vabil na tržnico in med drugim tudi v ribarnico… ;)

…prelepo in zeeelo okusno sadje! :P…

…proti koncu dopusta sva se še zadnjič odpravila v večerni Rovinj…

…sprehodila sva se po mestu in “odkrila” ulico,  ki sva jo prej nekako vedno spregledala, kljub temu, da sva prehodila že ogromno ulic  :)…

…vabljiv je bil pogled na ta lokal…

…tako zelo, da sem se kmalu “utapljala” v hladnih požirkih Blue Whale-a…v glavi je pa potem malo bliskalo.. :D

Bilo je prekrasno novo doživetje mest in krajev, ki sva jih že nekajkrat obiskala, ampak vsakič znova ponovno odkrila. Vedno je lepo, če si v dobri družbi, kjer so smeh, zabava in  ljubezen komglomerat trdne sedanjosti in cvetoče ter optimistične prihodnosti! :***

Naporni študijski in delovni dnevi zahtevajo tudi svoj davek, zato se z Matjažem vsaj vsak drugi dan odpraviva na sprehod in napolniva “baterije” z gibanjem. Ker pa seveda brez fotografiranja ne gre, zraven vzameva še fotoaparat  in preprosto uživava v naravi, smehu, pogovarjanju, drug ob drugem :).

V Celju sta nama najljubši dve sprehajalni potki – ena ob Savinji, nasproti mestnega parka, kjer ponavadi hodiva v smeri hotela Evrope in se posladkava s kakšno izmed njihovih odličnih tortic in ostalih dobrot. Pot nadaljujeva po starem mestnem jedru čez center.  Druga pot, ki je mogoče malo daljša, pa vodi do t.i. visečega mostu in mi je simpatična zaradi reke Savinje, ki teče ob njej in narave.

No, tako izgledajo najini sprehodi – pestro in malo drugače ;).

WE ARE CRAZY!!!

Ko sem bila še majhna punčka sem se vedno z veseljem našemila – največkrat v Indijanko. Všeč mi je bil temen puder na obrazu in poudarjene oči ter trak s perjem v dolgih rjavih laseh. V celotni “pustni karieri” sem se preobrazila  tudi v Sonce, vampirko, klovna, damo (no, v tistem obdobju, ko sem bila stara približno 12 let je bila to prav super maska  - imela sem eleganten klobuk s pentljo in žensko obleko ter make-up…hehe) in največkrat Indijanko (verjetno kar 6 – krat). Zadnjih 10 let pa se mi pust ni  zdel več izziv in zabava, ampak sem ga kar “prešpricala”. Vzroki so verjetno pomanjkanje želje, tovrstnega veselja in navdušenja ter navsezadnje tudi somišljenikov, ki bi se našemili skupaj z mano. 
 

Danes je torej pustni torek in glej ga zlomka, v meni se prebudi otroška nagajivost – takoj ko si “zbašem” krof v usta se mi porodi ideja in v roke vzamem temen svinčnik ter začnem risati na svoj obraz. Najprej smrček, nato brke, poudarim ustnice in narišem trepalnice, lase spnem v figo, nadanem črn obroč za lase, izrežem dva bela uhlja in sem….kaj že? :) Emm…kaj sem pa hotela postati? Najprej mačka, ampak sem ušesa naredila bolj mišja, zato sem bila miška :))). Tako malo čudna miška namreč, ker sem na trenutke oponašala mačko. Verjetno sem bila malo shizofrenična…Torej, bila sem shizofrenična miška. Originalno, a ne? :D In to v pičlih petih minutah. Seveda ni šlo brez fotografiranja in poziranja… ;)

Divja mačka :)

Miška :) hehehe

Ja, takšna sem tudi po naravi – včasih plašna kot miška, spet drugič prebrisana in zapeljiva kot mačka… 

Silvestrovanje v eni izmed svetovnih prestolnic kozmopolitanskega značaja kot je London, je zares nepozabno in enkratno doživetje. V obilju možnosti, ki jih mesto ponuja, nisem niti za trenutek pogrešala tradicionalnega pričakovanja novega leta, ampak sem se prepustila čarom večmilijonskega velikana med mesti, spoznavala način življenja meščanov, njihovega komuniciranja, kulturne znamenitosti, ki s svojo velikostjo še dodatno poudarjajo zgodovinsko moč in slavo, občudovala sem prelepe zelene površine v parkih ter njihove prisrčne prebivalce – golobčke, rečne galebe, račke, najbolj simpatične pa so bile veveričke, ki so se pogumno približale in si kar same postregle z lešniki ;). 

Kljub temu, da je na ogled ogromno prelepih znamenitosti, me je kljub vsemu najbolj prevzel način življenja in vedenja Londončanov. Toliko prijaznosti, bontona in vljudnosti pri nas na žalost še nisem doživela kot med tem časom v Londonu. Na podzemni imajo v ta namen tudi nekaj zaposlenih ljudi, ki skrbijo za red in pomagajo turistom z nasveti. Še preden jih sami utegnete ogovoriti, vas  razveselijo z vprašanjem: “Excuse me, may I help you?”

Ker sva se z Matjažem  zelo veliko vozila s podzemno železnico, sem imela možnost ugotoviti, kako drugačne navade imajo glede na moje domače izkušnje. Namreč, zdi se, da so vsi samozadostni oziroma se ne ukvarjajo z drugimi ljudmi, ne opazujejo in ocenjujejo ljudi po zunanjem izgledu – kot je pri nas navada, da se vsakega mimoidočega “počekira”.  Žalostna priznam, da me je ob vrnitvi domov najbolj jezila kultura Slovenceljnov, ki se v svojem prostem času ukvarjajo z ogledovanjem in ocenjevanjem mimoidočih. Grrrr…

Tako hitro sva se z Matjažem znašla v “novem” svetu, da sva že naslednji dan popolnoma samozavestno korakala po podzemni in  ulicah, kjer so se zlivale različne kulture, rase in narodnosti v pisan konglomerat simbioze. Napisi “keep left” so naju le še spomnili, da bova doma morala spet hoditi po desni :), turisti pa so nama bili včasih celo v napoto, ker so hodili kot “kure brez glave” ;). Boste rekli, da se pametno delam, kajne? :) No, glede na to, da je vse lepo označeno in napisano, vse skupaj ni bilo tako težko naštudirati. :) Ker pa ljudje ne berejo,  nastane zmeda…

Ker je nastalo ogromno fotografij, sem se odločila, da  v tokratni objavi prikažem nekaj znamenitosti, mestni vrvež in dva vesela turista, ki uživata :). Objava, ki bo sledila, bo pa malo bolj fotografsko obarvana in bo prikazovala malo drugačne motive. Več takrat :).

Ena izmed glavnih atrakcij je vsekakor London Eye, ki je bil tudi zvezda silvestrskega večera, saj je bil center dogajanja z veličastnim ognjemetom.

Tale taksi mi je še posebej “padel v oko” :D. Mesto vsekakor ne bi bilo enako brez takšnih in podobnih taksijev…polno jih je in skoraj nobena barva ni izključena, čeprav je največ črnih.

Zanimivo se mi je zdelo, da je bilo mestno jedro praznično okrašeno le tu in tam, samo v določenih ulicah, medtem ko stanovanjske stavbe niso bile praznične. Sprva malo presenečena, vendar mi je bilo potem to zelo všeč, ker je bilo ravno dovolj vsega, da še ni bilo kičasto.

Najin stalni in najzvestejši spremljevalec je bil RedBull. Joj, kaj bi brez njega! :). Dal nama je krila, da sva poletela do subway-a in odletela novim izzivom nasproti. Yeeeeeeaaaaaaaaaaaah! :D:D:D

Ne, ne, ni privid, res je  ”Angel” :). To je bila najina prva vstopna postaja od stanovanja do centra, kjer sva postala anglečka in se odpeljala dve postaji naprej, da sva prišla do centra dogajanja – direktno na Oxford Street, kjer mi je pogled nehote uhajal na veeelike napise na trgovinah, obarvane z močno pink in rdečo barvo: “SALE, SALE, SALE“ – v tistem trenutku si je Matjaž verjetno zaželel, da ne bi znala brati ali vsaj, da ne bi razumela angleščine. :). Hehe. Hec :). Sem bila preveč očarana nad drugimi stvarmi ,vendar je tudi shopping prišel na vrsto (zadnji dan) :).

Kako zelo sem bil navdušena prikazuje tudi fotoaparat, ki je bil celih pet dni “prilepljen” na mojo roko ne glede na mraz in že skoraj zmrznjene prste. ;).

Trafalgar Square

Westminster Abbey

Vsa utrujena od prehojenih kilometrov, sva pozno zvečer odšla še na ogled Westminster Abbey. Zame, ki sem fotografirala s kompaktekom je bilo ustvariti kakšno “ne-streseno” fotografijo pravi podvig. Ampak sem vztrajala tako dolgo, da jih je nekaj nastalo. Celo dihala nisem :D Ha-ha-ha. Celo sekundo zaklopa :). Sem bila prav ponosna nase :D:D:D. 

Soho – v znamenju kitajske kulture in vsega, kar je kitajsko  您複製了此在譯碼器.  :D

Namesto obiska in fotografiranja poleg voščenih lutk zvezdnikov Madame Tussaud, sem se raje fotografirala z Willom Smithom na plakatu, ker je veliko lepši kot voščene lutke :).

Khm… :) Pa da ne bo samo ena fotka… ;)

Jonski steber  (British Museum)

V tem muzeju bi lahko bila tri dni in tri noči – končno bi si lahko ogledala (ker v dveh urah to ni mogoče) na tisoče materialnih virov svetovne zgodovine in na milijone zgodb, ki jih pripovedujejo…no, ja, glede noči bi morala še malo premisliti, ker se  zraven egipčanskih mumij ne bi počutila preveč  varno :). Spooky…

…raje spim zraven njega :))))))))) hihihihihihi 

University College London

Sem bi pa vsekakor šla z veseljem študirati, če bi bila nekaj let mlajša :). 

Brez poziranja tudi ni šlo :).

Lahko bi pisala in pisala in pisala…ampak vsega je enkrat konec in tudi ta objava ga bo počasi dočakala :). 

Še zadnji nasmehi s priokusom grenkobe in žalosti  na toplem sončku v St. James Parku pred odhodom nazaj domov…

London, we shall come back some day :). 

Očarana in začarana… 

P.S. V naslednji objavi pa še nekaj fotografij…

Veseli december je potrkal na naša vrata, z njim pa praznično vzdušje, ki se je pri naju začelo že konec novembra z izdelavo adventnega venčka. V zadnjem hipu sem se odločila, da si bom tudi letos vzela nekaj uric in pustila domšljiji in ustvarjalnosti svojo pot. Tako kot lansko leto, sem tudi tokrat ustvarjala v tandemu s Špelo, vendar za razliko od lanskega leta, se je v skoraj popolnoma neprehodno, spremenila Špelina in Aleševa dnevna soba :). 

Priprave, nakupi, izbiranje in kopičenje idej, je bilo v mravljišču množice ljudi željnih nakupov na koncu že skoraj nočna mora. S Špelo sva navsezadnje našli vse, kar sva potrebovali (zahvala gre Špeli za veliko znanja in informacij glede izbire trgovin ;)), nato pa sva se v družbi najinih boljših polovic prepustili ustvarjalnim sivim celicam in pridnim rokam ter pričeli z delom. Špelin adventni venček je pri izdelavi zahteval predvsem veliko vztrajnosti in dobre volje – mogoče bo kaj več napisala na svojem blogu :). 

Tudi sama sem si letos nekoliko otežila delo, saj sem se odločila, da ne želim tradicionalnega adventnega venčka, ampak nekaj novega, svežega- in res, model iz stiropora sem obogatila z lepljenjem malih makarončkov. 

Ko mi je končno uspelo prilepiti zadnji makaronček, so se posledice dvournega sedenja na tleh izražale predvsem v bolečinah v hrbtenici in mravljinčenju v nogah. Ja, tako je to, ko jaz “not padem” :). 

No, tukaj nisem lepila makarončkov, ampak sem se “učila” delati pentljo ;).

Sledilo je barvanje (uporabila sem kar barvo za pleskanje sten), dodajanje bleščic in ostalih okraskov (pisani potpuri, kamenčki, školjkice in svečke). 

Po skoraj štiriurnem “mučenju” je venček bil končan :). Pozna ura je pripomogla k vedno hitrejši utrujenosti, zato sva pozabili fotografirati etape izdelovanja ;). Hja, se zgodi – med drugim je to tudi dokaz, da sta se fanta “predramila” iz moških pogovorov o telefonih in ostalih sodobnih “čudesih” nekoliko prepozno :D. No, ja, sta pa potem opravila nalogo in pofotografirala najina izčrpana obraza ;).

In še škljoc končnega izdelka :)

Malo bolj dramatična obdelava…

Brez igranja spet ni šlo…ojoj, koliko je ura! :) Spet sem “not padla” :D:D:D

Za ogled lanskega adventnega venčka kliknite TUKAJ.

Upam, da sem komu pomagala z idejo in izvedbo ustvarjanja adventnega venčka! Bom pa zelo vesela, če boste svoje ideje in izkušnje delili tudi z mano ;).

Odvrtela se je še ena, s sončnimi žarki obsijana nedelja, a tokrat sva se z Matjažem grela pod soncem v Rušah skupaj z ostalimi (foto)blogerji (v večini so bili fotoblogerji, nekaj pa nas je bilo blogerjev, ki med  drugim ljubi(m/j)o fotografijo…ali pa tudi ne ;)).

…že skoraj prazna posoda, tako pridno smo jedli ;)…

Uživala sva v prelepi pokrajini odeti v barvit jesenski plašč, medtem ko so prstki pridno luščili pečen kostanj. Večino časa smo se izgubljali v t.i. fotografskih pogovorih, tu in tam naredili kakšen škljoc, suha usta pa zadovoljili z moštom in jabolčnim sokom. Polno energije, smeha in dobre volje je pričarala Lara, katere ati je ustvarjalec bloga Foto Olki. Imeli sva mini photoshooting, katerega nekaj fotografij sledi spodaj. Kramljali smo do poznih popoldanskih  ur, nato pa se, prijetno siti in polni vtisov prelepega dneva, odpeljali proti domu.  Za organizacijo piknika je poskrbel Gregor Harih.

Gregor Harih

Jure-Olki

Simon Koležnik

Uroš in Matjaž občudujeta “čudo” tehnologije :D

Z Laro sva imeli kratek shooting – punca obvlada poziranje že pri svojih rosnih šestih letih ;)

Pogled z veliko vsebine – le kaj razmišlja? ;)

 Včasih je tudi malo nagajiva ;)

Lara je pravi cukrček :)

Sončna svetloba je opominjala na prihod večera, a se je poslovila zelo romantično.

 Vsak se je v svojem “čolničku” odpeljal proti domu (seveda metaforično) in odplul v svet spominov na lep dan.

P.S. Vsi prisotni: Denis in Ela, Uroš in Tanja, Gregor in Špela, Aleš in Špela,  Aleš-bockor, Simon K., Jure in Lara in najina malenkost.

Ime: Mateja.
 Rojena: 22. 9. 1983.
Kraj rojstva: Celje.
Astrološko znamenje: devica. 
Barve: zelena, rjava, modra (barve jeseni).
Vrednote: poštenost, iskrenost, zaupanje, marljivost, vztrajnost, družina, ljubezen, prijateljstvo…
Izobrazba: I. gimnazija Celje, FF MB (smer sociologija-zgodovina) 4. letnik.

Kaj me osrečuje? 

Veselje do dela pred in za objektivom fotoaparata; poučevanje, sprehajanje v naravi v partnerjevi družbi ali družbi prijateljev; uspešno opravljeni izpiti;  drobne pozornosti v vsakdanjem življenju kot so pohvala, nasmeh, dobra družba, že pripravljen zajtrk ;)…Osrečujejo me predvsem razumevanje, podpora ter ljubezen in tiste majhni detajli, ki življenju dajejo globlji smisel. Njihov čar je predvsem v nepredvidljivosti. ;) 

Kaj me spravlja v slabo voljo? 

Predvsem ljudje s premalo empatije, nevoščljivost, zahrbtnost in hinavščina.

Kakšni so občutki ob 25. rojstnem dnevu?

Če se danes zazrem v preteklost, lahko vidim lepe in manj lepe trenutke, ki so me sproti oblikovali, me spreminjali in dopolnjevali. Svoje pretekle odločitve včasih obsojam, včasih sprejemam, a vendarle jih spoštujem, ker so me pripeljale naprej, v boljši dan. Kljub temu, da življenje ni cvetoči vrt brezskrbnosti, sem bila v določenih življenjskih okoliščinah zelo pogumna in še danes se čudim, kako mi je to uspelo. Priznam, da sem si pet let nazaj svojo “petindvajsteletko” predstavljala malce drugače, ampak tu sem zdaj in danes. Marsikaj bi lahko bilo bolje, spet marsikaj slabše. Pomembna je moja volja in odločenost, da dosežem svoje cilje in začnem živeti svoje sanje ne le v ljubezni, ampak tudi drugje. Vem, da moj čas šele prihaja. Vsa dogajanja so bila le predpriprave, da bom odločnejša, pogumnejša in močnejša ter boljša oseba. ;)

In kaj si najbolj želim?

Letos bi želela najti takšno študentsko delo, ki ni le manipulativno, ampak ustvarjalno in pisano meni na kožo. Torej družboslovne smeri, sociološko in pedagoško obarvano ali kaj v smislu koordiniranja, organiziranja, sestavljanja, pisanja itd. Želela bi imeti dovolj časa za študij, da opravim vse obveznosti in čimrej diplomiram na obeh smereh (čeprav bo sociologija verjetno prej doživela svoj vrhunec) ;). Poleg tega si želim veliko zdravja in sreče v osebnem življenju. 

Imam kar konkretne želje, a ne? So neprecenljive vrednosti, zato jih nikakor ni mogoče kupiti. :)))

Mogoče je smešno ali absurdno, ampak tole objavo sem namenila kar sebi – ker danes je MOJ dan! ;) 

…še malo pa prideva na Pag…

Po tednu dni “priklapljanja” na vsakodnevno življenje, so fotografije in spomini na dogodivščine s potepanja po Pagu zelo moteč element, ki kar vabi nazaj v svet kontrastov in nasprotij. Turistka na tem delu Jadranskega morja sem bila že nekajkrat, vendar navdušenje nikakor ne izgublja svoje energije, marveč jo multiplicira. 

 S svojo zanimivo pokrajino me je Pag prevzel že prvič – všeč so mi razigrani, le z nekaj grmički poraščeni hribčki ali le s kamenjem obdani vrhovi. Mešani občutki, ki se rodijo ob pogledu na prelepo barvo morja in zalivov, na pokrajino pokrito le s kamenjem na eni strani, na drugi strani pa se oko kar ne more nagledati ravnine, ki se počasi dviguje v hrib, ki ga krasi rastje in tu pa tam kakšna malo večja skala. Ambient spominja na visokogorje, na naše planine. Nasprotja se s svojo nepreklicno lepoto dopolnjujejo v prekrasno sožitje biserov narave.

Pot proti Metajni postreže s prelepimi barvami morja..

 Z Matjažem sva  Pag odkrivala z velikim veseljem, predvsem pa z odklopom od vsakodnevnih obveznosti in se podala pustolovščini na pot. ;) Obvezna oprema so bili: kopalke, nekaj kun in fotoaparat, ki končno počiva po napornem delu, saj je miroval le ponoči, čeprav je tudi noč bila bolj kratka. ;) 

Plaža Čista…

Tisti dan je na tem delu zaliva pihal tako močan veter, da sva morala brisače obtežiti z velikimi kamni – tudi moji crocsi so se “dušili” pod njihovo težo. Dokaz spodaj… :)

Popoldan sva se podala na izlet do mesta Pag, ki sicer nima toliko animacijskih vsebin, ampak sloni na svojem zgodovinskem pečatu s starim mestnim jedrom, ampak sva (no, večinoma jaz) ;) imela težave z močnim vetrom tudi na razgledni točki na mesto Pag, saj sem nehote uprizorila pravcati show – že malce obarvana zadnjica in noge so zagledale luč sveta sredi belega dneva v množici fotografiranja željnih turistov. :P :) Emm, frizura je pa trenutno top hit na modni sceni. Bi radi videli? Frizuro, seveda. :D 

…in potem sem morala svojo oblekco takole grdo držati še kar nekaj ur…uf, je bilo naporno… ;)

…ko sem že skoraj obupala, se je veter le umiril…ampak po Matjaževem pogledu sodeč, je tukaj imel zle namene z mojim krilom…še dobro, da sem bila ves čas na preži…hehe

Nastalo je tudi nekaj posnetkov z obale in namakanja v vodi…

…poskočno in razigrano…

…sanjavo in romantično…

…hmm…??? :)

Še nekaj nočnih utrinkov…

…my natural look… ;) Koliko sem stara? :))))

…sončni zahod ujet v zadnji sekundi…kraj: Lun…

…moj najboljši fant in dva super cocktaila iz Kalypsa…mnjami :P ;)

Bilo je pestro…ampak na trenutke predvsem in samo romantično…meni ena izmed najljubših fotografij s Paga…

…še ena mokra in slana… :D fotografija…

 Počitnic je konec, spomini pa ostajajo. Čudovito poletje se počasi izteka, hkrati pa se začenja novo obdobje, ki bo prineslo veliko izzivov. S polno mero pridobljene energije bodo vsakodnevni izzivi mala malica ;). 

Naj tudi vaše zgodbice in dogodivščine ne bodo le del vašega spomina, ampak tudi del blogerske scene, zato napišite kaj o svojem poletju in doživetjih. ;) Pa lep pozdravček vsem! :)

P.S. Vse fotografije so produkt navadnega kompakta ;) “Markec” je bil na dopustu :D