…you are so special, so unique and there is nobody like you…

 

When I first saw you, I knew we are ment to be.

 

Your eyes tell a story of a loving, gentle and kind person

 

with generous and special heart.

 

I feel you touching me - just to look deep in your eyes,

 

I hear you whispering to me beautiful words - just by thinking of your soft lipps

 

and I see your soul - just by hearing your voice.

 

We are like twins, the same and different at the same time.

 

I can read your mind and you can speak for me.

 

We see the same things, hear the same sounds, feel the same feelings…we are one!

 

I have never felt anything similar for anyone.

 

You are making me happy by just loving me and respecting me the way only you know how.

 

…there is nothing that can tear us apart…

 

Our love in not just strong but the most powerful emotion of all.

 

It is like a glue that will stick us together for a lifetime and after that.

 

My love…only for you…

 

…because I love you!

PS. Misli so se zlile preprosto, spontano, naravnost iz srca…ker takšna sem in takšna bom vedno…samo zate…vse besede so premalo…

RAZLOG, ZAKAJ JE OBSTAL TUDI MOJ BLOG:

 

V ponedeljek zvečer me je oblila grozna slabost…večer se je prevesil v noč…od bolečin sem se tresla… 3x močno bruhala…slabost je bila nepopisna…poleg slabosti še veliki problemi s prebavo…oči sem zatisnila verjetno za komaj nekaj minut…izgubljeno tekočino sem se trudila nadomestiti, vendar nič ni ostalo v meni…zjutraj zopet bruhala…v strahu, da je nekaj resno narobe z mano, sva se s fantom napotila k zdravniku…

 

Pri osebni zdravnici sem bila deležna hitre intervencije, saj me je takoj sprejela in me napotila na infekcijski oddelek, kamor si želim, da nikoli ne bi več šla! Popravek: Želim si, da nikoli ne bi šla več v bolnišnico - sploh!!

 

Prideva na oddelek, moje noge me še komaj držijo, v glavi se mi vrti, vse postaja črno in megleno. V neprijazni čakalnici morava čakati, da me sprejme zdravnik, ( ki jih ni bilo malo). Moje utrujeno oko je zaznalo kar nekaj oseb, ki so se v belih haljah sprehajali mimo mene in ob priložnosti tudi ustavili pri kakšnem “dohtarskem” kolegu in se malo nasmejali. Zelo zabavno, ni kaj. Sedela sem na stolu z veliko težavo, saj me telo ni več želelo ubogati. Nisem imela več energije nadzorovati svojih gibov. Počasi sem drsela iz stola, ko je po dolgem čakanju le prišla sestra in me peljala v ordinacijo, kjer sem legla na posteljo. Končno…dobila sem celo 1 dcl vode…bila sem tako dehidrirana, da so mi ustnice popokale od izsušenosti, v ustih nisem imela niti malo sline, ki bi mi pomagala zdržati na vročem in suhem zraku antipatične čakalnice.

 

Ležim na postelji, čutim rahlo olajšanje, da sem v dobrih rokah strokovnjakov, ki mi bodo takoj pomagali in ugotovili, kaj mi je. Prišel je mlad zdravnik, verjetno začetnik. Sedel je poleg postelje in me začel spraševati kaj sem jedla in kdaj, kaj me boli itd. Medicinska sestra mi med tem časom meri pritisk in temperaturo. Komaj sem odpirala usta…vse sem mu počasi razložila po vrsti, kaj sem vse pojedla prejšnji dan (v ponedeljek) . Bil je tako zbegan, da sem mu morala ponoviti vsaj 2x vse skupaj!!! Pa še zapiske si je delal. Postalo me je prav strah, ko sem videla, da je tako zmeden…za nameček me čez nekaj minut še vpraša, če se mogoče spomnim, koliko pritiska imam in kakšna je temperatura, ker namreč ni slišal, ko je sestra to povedala. Odšel je…ostala sem v ordinaciji povsem sama, komaj sem še imela odprte oči. V ordinacijo so prihajali zdravniki, eden za drugim in vsak me je nekaj spraševal npr. Ali ste že sprejeti? Kje je doktor ta pa ta? Kot da vse to vem! Počutila sem se kot obveščevalna amaterka oziroma kot razstavna lutka. Brez besed…

 

A je potrebno vse to sedaj podrobno analizirati? To je nezaslišano! Tolikokrat sem slišala razne pripombe na račun dela in kvalificiranosti zdravstvenih delavcev in zdravnikov ter njihovega odnosa do bolnikov, vendar sem vseeno mislila, da je vse skupaj laž. Lahko trdim, da je med njimi skoraj neopazna peščica tistih medicinskih sester in zdravnikov, ki imajo čut do sočloveka v težavah. Lahko bi naštela še nekaj podrobnosti, ki to dokazujejo:

 

• nihče te ne vpraša kako se počutiš…
• infuzijo mi namestijo točno na desno roko, čeprav sem desničarka, tako da sem omejena pri gibanju (ne morem jesti, se umiti itd.)…
• jezili so se name, če nisem pravočasno poklicala sestre, preden je stekla infuzija, ker sem namreč jaz odgovorna za to??? Od utrujenosti zaspana sem enkrat res pozabila poklicati in sem potem poslušala sestro, da ima zdaj toliko dela s tem…
• zdravnica pri viziti zelo neprijazna, neosebna, hladna, nerazločno govori stvari, da na koncu sploh nisem vedela, ali grem domov ali ne…
• nobene natančne diagnoze…Kaj pa je to diagnoza??!
• glavna vizita….a je to četica izgubljenih mentalnih bolnikov?!? Ni pozdrava, ni pogleda, ni vprašanja, ni nič…prišli, nič pogledali, odšli…brez besed, razen momljanja nerazumljivih besed…gledala sem za njimi z odprtimi usti…nisem mogla verjeti.
• prezračevali so mojo sobo celo jutro, da sem skoraj zmrznila, zapreti pa nisem smela vseh oken, ker se mora prezračiti “kao”…
• končno napoči čas odpusta…ne duha ne sluha…nobene medicinske sestre, nobenega zdravnika ni, da bi lahko dobila kakšne informacije…
• sestra prebere odpustno pismo, sama našteva neke nelogične informacije in sklepanja brez osnovne podlage (ob znanju mojega fanta, sem to tudi lahko sklepala, ker je ugotovil, da je govorila totalne neumnosti).
• šla sem brez diagnoze, oziroma dali so mi eno diagnozo, ki ni podprta z nobenimi dokazi, ker popolnih izvidov še ni bilo…nekaj so si izmislili…

Tako…imela sem naporen teden…danes sem že malo bolje, čeprav še vedno ne vem, kaj je bilo ali je še narobe z mano.

 

Pravilo v bolnišnicah danes: “Pazi nase, ker drugi sigurno ne bodo!”

 

Kakšen komentar? ;)