Včasih se zgodi, da je treba biti fleksibilen in se prilagoditi okoliščinam, ki kar kličejo po improvizaciji in neskončni domišljiji. Tako se je pripetilo tudi nama z Matjažem, ko sva dan pred otvoritvijo razstave Enookih Celja, ugotovila, da bo potrebno ustvariti kakšne nove fotografije, ker do starih iz  arhiva sploh ni bilo mogoče priti zaradi vsiljivih prašnih delcev, ki so se “naselili” kar po celotni delovni površini (aja, v tem istem času so v najinem stanovanju potekala gradbena dela :)).

Razmišljanje in kovanje idej je zahtevalo veliko energije, saj sva ob vsaki ideji in zamisli naletela na kakšno nepremostljivo oviro – kakšen bo styling, frizura, make-up itd.!! Vsi elementi so nujni za dober končni rezultat, saj sva delala predvsem na obrazu.

Tema razstave je bila ”lepota” in najprej sva si zamislila koncept, ki lepoto opredeljuje  ironično, kontroverzno, nato pa sva po nekaj urah fotografiranja ugotovila, da bo bolje, če najine možgančke dava na “off” in se prepustiva trenutku. Najin koncept se je prelevil v čisto nekaj drugega, ideje so kar deževale in takrat sem začela zares uživati :). Igrala sva se z različnimi postavitvami  studijskih luči (kar v najini, še ne popolnoma dokončani dnevni sobi), rekviziti (kumare, kuhinjski pripomočki, mrvice, med, voda…), make-upi in pričeskami (speti lasje, skuštrani lasje s kitkami ter slednji speti v figo). Matjaž se je na trenutke transformiral tudi v vizažista, saj mi je nalakiral nohte :))) in nanašal mrvice na oči, obrvi in usta. :)

Med drugim je bilo prisotnega veliko smeha, sploh takrat, ko so se mi mrvice, ki so bile pritrjene na ustnice namazane z medom (mnjami), začele raztapljati. Matjaž je opazil, da je mrvic vedno manj in ugotovil, da sem jih nekaj že pojedla, zato me je opozoril: ” Mateja, ne jesti rekvizitov!” Hahaha…in oba v smeh :))). 

Po nekaj urnem delu in kar nekaj zamenjanih make-upih ter frizurah sem še komaj stala na nogah, saj je ura bila zelo pozna, ko sva nekako bila zadovoljna z rezultatom. Potem pa še izločanje ter zbiranje pravih treh fotografij, ki bodo na razstavi in nenazadnje še priprava teh fotografij za print. Aaaah…utrujena in hkrati zadovoljna sem se odpravila spat, medtem ko je Matjaž še vedno urejal fotografije…izdelek je bil končan nekje ob 4.00 zjutraj.

Zgodba, ki se prepleta v treh končnih  fotografijah, izraža predvsem različne karakterje in tipe žensk ter njihovo izraznost, ki vsaka s svojo energijo opisuje neskončni pojem lepote.  Prva je nežna, preprosta, naravna, druga divja in energična, tretja pa graciozna, fatalna. 

preprosta, nežna, naravna….

divja, energična,…

graciozna, fatalna…

Z delom sem, glede na to, da ne delam več aktivno kot model, zelo zadovoljna, hkrati pa sem se imela neizmerno lepo, kar odtehta vse ostalo ;). Če so vam fotografije všeč, pa ocenite s svojega vidika… :)

P.S. Fotografije so razstavljene v Železarskem muzeju na Teharjah do 30. junija.  
Hvala, Matjaž… :* 

Bil je že čas…skoraj skrajni čas, da spet nekaj objavim na tematiko mode in modnih trendov. Pomlad veselo trka na vrata naše garderobe in moje misli se vrtijo v ritmu novega, svežega, barvastega, pastelnega, asimetričnega. Kombinacije se prelivajo iz visoke feminilnosti ženske mode iz 30-ih,  40-ih  in 50-ih,s cvetjem, pikami in črtami 60-ih, 70-ih in z dopolnjenim ter razkošnimi 80-imi leti. Skoraj celotno 20. stoletje je zajeto v mavrico stilov, kombinacij, emocij, z neustavljivo privlačnostjo nas vabi v svoj svet. Moda je kot sestavljanka, katere kreatorji smo sami z lastno domišljijo v simbiozi z osebnimi lastnostmi, ki se akumulirajo v celoto v naši podobi, zato bodimo ustvarjalni, sveži, modni…in kar je najpomembneje – bodimo drzni, vendar do meje, ki še opravičuje in potrjuje našo identiteto! :)

Če ste že nekje v svojih mislih skreirali in ustvarili vašo novo pomladno podobo je zdaj pravi čas za piko na i – nova frizura. Kljub uvodu, ki nekoliko namiguje na modna oblačila, bo tokrat beseda tekla o frizurah. Modni hit so vsekakor še vedno paž frizure, z asimetričnimi poudarki in linijami, frfruji v raznih oblikah – asmietrični, simetrični, bujni in segajoči čez obrvi in se končajo tik nad očmi, dolgi valoviti lasje, ki spominjajo na Brigitte Bardot stil 60-ih in 70-ih let, vendar vseeno prilagojeni 21. stoletju ;), posebno valoviti lasje iz 30-ih, 40-ih let, ki spominjajo na eleganco ter čutnost žensk tistega časa in v sedanjosti odsevajo žensko notranjo lepoto tudi navzven. Tudi kratki lasje so dobili novo podobo, ki je sveža, barvita in razigrana, hkrati pa lepo konkurirajo dolgim in rahlo razmršenim lasem, ki vedno znova očarajo in začarajo z intenzivnimi barvami ter leskom.

NEKAJ O NEGI LAS…

Pomembno je, da za svoje lase primerno skrbimo, da jim poleg osnovne nege (šampon in balzam) vsaj vsakih 14 dni privoščimo tudi kakšno masko, ki ustreza našim lasem. Tako jim bomo povrnili sijaj, osvežili barvo, jih okrepili in preprečili lomljenje konic ter ustvarili dobre pogoje na lasišču za hitrejšo rast las.

LASJE KOT NAŠA OSEBNA IZKAZNICA…

Lasje so “okvir” našega obraza, so neformalna osebna izkaznica in veliko povedo o človeku in njegovem karakterju. Ko želimo spreminjati frizuro, se moramo zavedati oblike obraza, karakterja, načina in vrste dela, ki ga opravljamo, želja in potreb, saj oblik in barv je mnogo, a kljub lepim fotografijam na spletu in v revijah, ki nas kar vabijo, da jih “skopiramo” in ustvarimo podobno frizuro, smo unikatne osebnosti, zato bomo s frizuro prilagojeno samo našim potrebam najbolje zagotovili popolno preobrazbo in zadovoljivo spremembo, ki nas bo še polepšala in osvežila. ;).

FOTOGRAFIJE KOT INSPIRACIJA K ŽELJENI PODOBI…

1. KRATKI LASJE

2. SREDNJE DOLGI LASJE

3. DOLGI LASJE

4. NOSTALGIJA IN KODRI…

Naslednji teden tudi sama spremenim svojo frizuro in se že neskončno veselim, kajti zadnje pol leta sem samo čakala, da mi lasje malo zrastejo, da bom lahko dodelala obliko…in sem končno dočakala! :))) Nisem še sicer popolnoma odločena kakšna bo  nova frizura, ampak s strokovno pomočjo  frizerja bo verjetno zadovoljila moje želje :).

Lep začetek pomladi vsem bralkam in bralcem bloga (ki je zadnje čase malo “spal”) in veliko inspiracije v življenju! ;)

P.S. Vse navedeno je kombinacija modnih trendov in mojih lastnih izkušenj ter spoznanj, zato upoštevajte objektivno poročanje. ;) Upam, da sem vseeno vzpodbudila in osmislila kakšno vašo neizvedeno idejo. :)))

Vir fotografij: www.google.si

Sivina z meglo in skopimi sončnimi žarki so glavni ustarjalci barv v teh zimskih mesecih, zato je pravi čas, da pokukamo v pomlad in poletje, če ne drugače skozi domišljijo in fotografije modnih zapovedi za to letno obdobje, ki z novimi in svežimi kombinacijami kar vabijo v “shopping”. Prelivanje pastelnih odtenkov, zlate in srebrne barve, predrznosti hipijev in nedolžnost ženskih silhuet, romatničnih vzorcev s potiskom cvetja, ženstvenosti iz 50-ih in 60-ih…vse to in še več se akumulira v eno veliko modno platno, katerega oblikovanje  je individualno z odsevom lastne identitete.

Upam, da ste v tem modnem cocktailu našli tudi  kakšno kombinacijo, ki vam bo popestrila in polepšala pomladne ter poletne dni :).
 

V prejšnji objavi (London-The Angel City) sem najino potovanje v London predstavila v bolj turistično-popotniškem duhu, tokrat pa bodo v ospredju moje fotografije, ki sem jih ustvarila s kompaktom (Canon IXUS 860IS) in obdelala v Lightroom-u. Fotografiranje v Londonu je bila zares prava preizkušnja, saj se je zaradi velikega števila mimoidočih in hitrih sprememb bilo potrebno podvizati za vsako fotografijo. Inovativnost in drugačnost sta bila moja vodiča, saj sem želela predstaviti odsev Londona v drugačnem ogledalu, če se izrazim nekoliko metaforično :). Ker sva z Matjažem ves čas hitela, da bi si ogledala čimveč znamenitosti in ostalih atrakcij, je čas za kakšen škljoc bil zares spontan. Ko sem zagledala kakšen zanimiv motiv, sem na hitro škljocnila, enkrat, dvakrat in gremo naprej :). 

Razen v večernih urah se ne morem ravno pohvaliti s hitrostjo fotografiranja, ker je zaradi velikega pomanjkanja svetlobe (praktično je skoraj ni bilo :)) bilo potrebno vztrajati in mogoče škljocniti tudi petkrat, da je fotografija bila dovolj ostra. Ampak vztrajnost je tudi lepa čednost, pravijo :). 

Za lažjo predstavo pa nekaj fotografij:

Hitro poigravanje z odsevi…

Kakšna objava o Westfieldu (eden največjih trgovskih centrov v Evropi) še sledi…

So to človeški obrazi? Hmm… :)

Čez prehod za pešče vedno previdno (nas opozarja napis in rdeča jakna v ozadju).

Stavba in celotna ulica me spominjata na čas vojne v Evropi…prav grozna je…

Covent Garden in “zombiji” :)

Ena izmed stranskih ulic

A ne spominjajo barve  na našo zastavo? :D

Going down…Angel Station

Gosenica

Črno na belem ali obratno? ;)

The Gherkin – “Jajčka” :)

That’s it! :) Stay tuned! 

Leto 2008 nam počasi maha v slovo in vliva upanje v še srečnejše in uspešnejše novo leto, ki se ga nekateri veselijo, drugi pa malo manj. Če se ozrem na začetek leta in vse dogodke stkem v tri pridevnike, lahko le rečem: zanimivo, srečno in fotografsko :).

Še kakšno leto nazaj si nisem niti predstavljala, da bom kdaj prijela za zrcalno refleksni fotoaparat in potem obdelovala fotografije, ki sem jih vedno tako zelo občudovala, ko so nastajale izpod Matjaževih rok. Niti sanjalo se mi ni, da bom šla na prvomajske počitinice na Krf, da bom spoznala nekaj novih prijetnih ljudi in prijateljev. Poletne dogodivščine so bile le pika na i, polne presenečenj in nepozabnih trenutkov.

Na začetku leta 2008 sem vsa obupana zrla v goro knjig in ostalega študijskega gradiva in se skoraj zlomila od skrbi in odgovornosti – nisem si predstavljala, da bom zelo uspešno opravila zastavljene cilje. Pa moji dolgi lasje – heh, niti v najhujši mori si nisem mislila, da se bom odločila, da jih dam ostriči. :) Ah, ja…veliko vsega je bilo, ampak v vsaki stvari je pomembno najti lepe reči in vzpodbudo za naprej. :)

Tako kot si nisem znala predstavljati poteka leta 2008, si prihajajočega niti ne bom drznila :). Čaka me veliko izzivov na študijskem področju, upam pa, da  se bo tudi moj hobi (fotografiranje) nadgradil in razvijal. :) Ljubezen in zdravje pa upam, da me ne zapustita ;).

Ob vseh mislih in željah, ki krožijo v tem prazničnem času okrog nas, naj vse želje strnem v eno misel:

“Ne obupaj nad nečim, v kar  še niti upati nisi začel.” 

Prva novoletna želja se mi bo uresničila prav kmalu, saj bom prvič v življenju silvestrovala v tujini in v prav posebnem vzdušju.  Za razliko od vseh silvestrovanj, bo praznovanje letos potekalo v dvojini, ki se bo verjetno izgubila v milijonski množici zabave željnih ;). Samo Matjaž in jaz…aaaaaaaaaaah :). Lucky me :))).

Ne glede na kraj praznovanja in odštevanja v novo leto, vam želim čim lepšo noč in naj se vse dobro prenese še v naslednje leto, hkrati pa oplemeniti z novimi izkušnjami, pravo ljubeznijo (če jo slučajno še niste čutili), iskrenim prijateljstvom, telesom polnim elana in sveže energije in z dnevi polnih sončka in sreče :).

S   R   E   Č   N   O       N   O   V   O       L   E   T   O       2   0   0  9 !

P.S. Kot ste lahko opazili, so vse fotografije podpisane z nazivom “br4instorm.com”, ki bo od zdaj naprej krasil vse moje bodoče fotografije ;). Zgornje fotografije pa so plod moje odvečne energije, ki so nastale okrog 1.00 ure zjutraj pri Špeli in Alešu :). Njuno okrasitev stanovanja jim lahko prav zavidamo :). Več pa si lahko preberete tudi na njenem blogu TUKAJ.

V soboto, 13.12.2008, se je v VIP sobi Planeta Tuš Celje odvijala druga fotografska delavnica na temo modne fotografije, pod organizacijo e-fotografije in predavateljem Matjažem Očkom, ki nas je s svojim znanjem, izkušnjami in nasveti popeljal v foto – modno pravljico. Zame je bila to ena najzanimivejših izkušenj, predvsem zato, ker imam ves čas  možnost spremljati Matjažev potek in način dela – od organizacije, dejanskega fotografiranja in postprodukcije. Vsak fotografski projekt je izziv zase in vedno znova je potrebno biti iznajdljiv in predvsem inovativen. Kljub temu, da sem ga že velikokrat videla v “akciji”, torej med samim fotografiranjem, si do sobote dejansko nisem znala pravilno predstavljati, koliko energije in truda je zares potrebno vložiti za nastanek zadovoljivega, kaj šele specialnega produkta. 

 
Moneta Brčina

Nikoli mi ni niso bile jasne njegove reakcije po končanem shootingu, ko ni bil zadovoljen s fotografijami in v bistvu ga je vse motilo in nič ni bilo dovolj dobro. Ja, zdaj vem in zdaj šele razumem! ;) Ko sem prišla v soboto domov in pogledala, kaj sem ustvarila v tistih nekaj minutah, sem bila tako obupana – niso mi bile všeč barve, kompozicije, rezi itd. 


Prvo spoznanje: Fotografiranje sploh ni tako enostavno kot izgleda. Škljoc, škljoc in konec? Kje pa, to ni še niti začetek. ;) Da o teži fotoaparata in mojih bolečinah v mišicah naslednje jutro sploh ne govorim :). Hehe. To sicer ni moje prvo fotografiranje, ampak so bile pa razmere popolnoma drugačne kot ponavadi – časovna omejitev je bila potrebna zaradi velikega števila željnih fotografiranja, zato je bilo treba v kratkem času (približno 5 minut na model) veliko narediti. Ampak, ko se fotografira zares, npr. za naročnika, je čas tudi pomemben dejavnik. Izdelek je potrebno narediti v najkrajšem možnem času, ker je čas denar, a ne? :)

Drugo spoznanje: Zelo pomemben je odnos z modelom! To mi je seveda bilo najbolj jasno od vsega, saj imam sama nekaj izkušenj s poziranjem, zato se nekako lažje vživim v doživljanje modela in razumem, da po dvournem poziranju ni lahko izžeti zanimive poze, ki so polne energije (no, pri Evi in Moneti to seveda sploh ni bil problem, sta sta dekleti pravi profesionalki) :).
Ustvariti kvalitetno modno fotografijo je prava umetnost in zahteva veliko energije, znanja in domišljije – na žalost se velikokrat zgodi, da posamezniki tega sploh ne razumejo (najhuje je takrat, če je takšnega mnenja potencialni ali realni naročnik…uf, me to razjezi :)). 

Eva Ahačevčič

Tretje spoznanje: Piko na i ustvarimo z dobro obdelavo. Ko sem začela z obdelavo fotografij, sem ugotovila, da lahko iz vsake fotografije izpostavim različne elemente in mogoče tudi kakšno fotografijo, ki mi poprej sploh ni bila všeč, spremenim na boljše. No, po nekaj urnem obdelovanju in utrujenih očeh, in ko sem že skoraj zaspala za računalnikom, so nastale fotografije, ki jih lahko vidite razpršene po celotni objavi – moje prve modne fotografije! :).

Z naslednjo zbirko sem želela predstaviti predvsem raznolikost, ki sem jo iskala v pozah, pogledih, barvah, kompoziciji. Mogoče bi manj zajeten izbor bil boljši, vendar se zaradi truda, ki sem ga vložila, ne morem odločiti med izbranimi fotografijami, ker mi je vsaka po svoje všeč. Ker pa imajo vsake oči svojega malarja, bom vesela vsakega vašega mnenja ;)

P.S.  Matjaž, hvala za enkratno izkušnjo! Zdaj sem te  začela zares razumeti ;) Najboljši si… :***

Če nadaljujem zgodbo iz prejšnje objave, ko sem se zatopila v razmišljanje o praznem in na trenutke dolgočasnem mestnem jedru našega prelepega Celja, sem se že naslednji dan uprla vsem dejstvom in se podala  majhni avanturi na pot. Kot takšno jo lahko ovrednotim predvsem, ker sem po naravi drugače bolj mirna in ne izstopam z dejanji iz množic. Prav zato sem neskončno uživala, ko sva se z Matjažem med vožnjo čez mesto proti domu, zabavala s fotoaparatom, ki je na svojem “telesu” lahko čutil mrzel veter – bila sem neusmiljena s koti in izpostavljanjem fotoaparata možnemu zdrsu na tla. Joj, da bi se kaj takega zares zgodilo! Khm…no, saj se ni. :))) Zatorej, najbolje, da  pokažem nekaj fotografij, ki so nastajale v času, ko sem se za trenutek počutila kot najstnica, ki nima “zavor”. ;)

Spodnje tri fotografije so Matjaževo delo, le obdelava je moja. Vedno mi je velik izziv, kadar obdelujem Matjaževe fotografije in potem nestrpno čakam na njegovo mnenje ;). Najtežje je takrat, ko že vidim, kako jih je obdelal in potem se moram nekako zbrati in razviti nov in povsem moj vpogled na njih – kar je težko ob spremljanju občutka, da ne bom dovolj kreativna in inovativna. Njegovo mnenje že imam, lahko pa še vi poveste svojega ;). 

Uživala sem, v ne le malo drugačnem pristopu in načinu fotografiranja, ampak tudi v zares sproščenem in zabavnem ozračju, ki je kar prebijal od nove energije.

In tako je bilo malo drugačno popoldne… ;)

Če boste slučajno imeli srečo in opazili na cesti kakšen fotoaparat, ki “sedi” na strehi avtomobila in fotografira, medtem ko ga nekdo močno drži, se ne ustrašiti ali skrbeti, malo “zapozirajte” in mogoče se boste v svojem jeklenem konjičku videli tudi kje na kakšnem blogu – mogoče celo na mojem :D. 

P.S. Sem pa danes zvečer imela spet en presežek energije, ki se ni hotela pretvoriti v študijsko, ampak v fotografsko udejstvovanje – kaj več pa v naslednji objavi ;). 

Sprehajala sva se po mestu in v moji glavi so se tkale naslednje misli…

Čeprav sem večja ljubiteljica narave kot mestnih ulic in trgov, lahko tudi slednji na poseben način “živijo”, ustvarjajo vzdušje z zanimivimi stavbami, ki šepetajo svojo zgodbo, tlakovanimi kamni iz rimskih časov, prepletom ulic in uličic, sijočimi izložbami, ki kar vabijo…in nenazadnje tudi z ljudmi, ki ga obiskujejo in v njem živijo. Ampak kaj, ko je vse lepe besede in sanjarjenja niso del realnosti. Kljub temu, da Celje ni mesto, kjer bi se kaj “pametnega”dogajalo, se vseeno rada sprehajam po centru in ob Savinji, a vendar je v meni vedno znova prisoten občutek žalosti, da je Celje tako “mrtvo” in prazno. 

Namreč, v popoldanskem času in v zgodnjih večernih urah se prelepo rimsko mestece (ali če že kdo želi tudi mesto Celjskih grofov), spremeni v mesto duhov – le tu in tam kakšno živo bitje – z izjemo preobljudene sprehajalne poti ob Savinji, kjer ob sončnem vremenu skoraj nimaš kje hoditi.

Sprašujem se, kako je mogoče, da mesto s takšno zgodovinsko vsebino in možnostmi ne zaživi v svojem merilu? Zakaj je mestni center izgubil svojo moč in čarobnost? Je krivda res na velikih trgovskih centrih? Zame so trgovski giganti le slab izgovor predvsem tistih osebkov, ki so službeno zadolženi za dogajanje v mestu. Noben trgovski center ne more nadomestiti mestnih ulic in edinstvenosti mestnega vzdušja. 

V decembru je mesto z novoletnim “light-showom”  dobilo sicer malo bolj svežo podobo in več topline, a na žalost se toplina ohranja le v lučkah, v srcih ljudi lučka posveti le redko.

 Moč, uspeh in vpliv so partnerji s tradicijo in jo kot tako tudi negujejo in trdno ohranjajo. Največji minus si zaslužijo vsi “celjski povzpetniški poslovneži” in vsa ostala smetana, katerih lučka se v srcu prižge le ob stisku roke sebi enakih slabičev. Ja, vem, povsod je tako, ne samo pri nas – kljub temu mi gre takšno “rokovanje” in hinavsko izražanje novoletnih želja pošteno na živce. 

Zato pa je vse tako hladno…brez vsebine…brez smisla…praznično vzdušje iz preteklosti je danes le še privid, iluzija…iluzija, ki si je ne moremo kupiti…a ni to žalostno?

Škljoc, škljoc… 

“Hej! Mateja!” zaslišim nekje blizu. ” Kje si pa ti bila zadnjih 5 minut, ko sem ti kazal nove fore pri fotkanju?” me je ves začuden in rahlim nasmeškom na obrazu spraševal Matjaž. Hitro se zberem in poskušam dokazati, da sem ga vendarle poslušala:”Joj, oprosti, ampak te nisem najbolje razumela.” Malce nejeverno me pogleda in začne še enkrat, ampak ga ustavim in močno, močno objamem. In lučka v srčku je iskreno zasijala… :).

…zato se rada sprehajam po našem rimskem mestu…ker je s teboj svet okrog mene vedno lep… :******     

P.S. photo (z novim 1Ds mkIII) & photo edit: moja malenkost  :) (ker nekateri še vedno dvomijo ;)) hehe

Kot sem že omenjala, se zadnje čase ukvarjam tudi z obdelavo fotografij. Med drugim sem po svojem videnju obdelala fotografije, ki so nastale izpod Matjaževih rok v naši kopalnici, ko sva fotografirala  za sodelovanje na Vichy-evem fotografskem natečaju, vendar te fotografije niso prišle na triptih, so mi bile pa vseeno všeč in sem se malo poigrala s “cropom” in nastale so druge kompozicije. Joj, kako se je super igrati z Lightroomom – všeč mi je, ko lahko takole ustvarjam :))). Tudi barvnim lestvicam nisem prizanesla ;).   

Et voilà! ;)    

Meni najljubša… ;)

Fotografiral: Matjaž Očko (www.matjazocko.com)

photo edit: moja malenkost

Pred nekaj dnevi sva z Matjažem izvedela, da poteka fotografski natečaj na tematiko kože in vode, ki ga razpisuje Vichy in Gloss, ter se hitro odločila, da nekaj ustvariva.  Nastal je triptih fotografij, ki ga vidite zgoraj (poleg ostalih fotografij, ki so po ozboru ostale le na disku računalnika ;)). 

 PROŠNJA VSEM OBISKOVALCEM BLOGA!!! PROSIM, GLASUJTE! ;) Vse obiskovalce in zveste bralce bloga lepo prosim za pomoč pri glasovanju na fotografskem natečaju. Za oddajo svojega glasu kliknite TUKAJ in nato pod fotografijo (ki je na 13. strani, če se kdo izgubi:)) oddajte svoj glas (*****) :D.  Za vsak glas bom zelo hvaležna! ;) 

Za vaš trud in pomoč pa nekaj informacij, kako so fotografije sploh nastale. Fotografiranje je potekalo v premajhni kopalnici, kjer je bilo ozadje katastrofalno (malo manj moderne ploščice ;)). Težave sem imela tudi z masko, ki je bila ob nanašanju že malce suha in se je zelo težko mazala, ampak mi je nekako uspelo pokriti polovico obraza. Ozadje je “polepšala” stara rjuha, moj obraz pa nekaj litrov vode, katere je bilo še najmanj na obrazu. :D Namreč moja oblačila so bila premočena skupaj s spodnjim perilom, noge pa so že skoraj čofotale po luži, ki je nastajala sredi kopalnice ;). Bilo je pestro in predvsem mokro :). Fotografije so doživele svojo preobrazbo tudi z obdelavo, triptih pa se je pokazal kot najboljša rešitev za koncept zgodbe, ki sva jo želela prikazati.

KONCEPT IN FILOZOFIJA ODNOSA KOŽA VS. VODA: Tematika je povezana z vodo in kožo ter filozofijo njunega odnosa. Prva fotografija pripoveduje zgodbo o zelo suhi koži, ki izgublja vlago in poka. Druga fotografija nadaljuje z rešitvijo težave suhosti kože z dodajanjem vode, ki teče po koži in jo vlaži ter odstranjuje suho kožo (prispodoba za masko). Tretja fotografija z večjo količino vode prikazuje zdravo oziroma pozdravljeno kožo, pozitiven izraz na obrazu pa je posledica “ozdravitve” in zdrave kože, polne vlage. 

To je to…zdaj pa lepo prosim za vašo pomoč pri glasovanju! :) HVALA! ;)