*(Pag 2008)

Na poti do Paga naju je spremljal zeeelo močan veter…

Lansko leto sva si z Matjažem Pag ogledala po dolgem in počez. Misleč, da sva že vse videla, sva se letos odpravila na dopust z bolj relaksacijsko noto v mislih, ne toliko raziskovalno-fotografsko. Pa vendar so se zadeve spremenile že ob samem prihodu, ker midva pač ne bi bila midva, če ne bi zavila s ceste na kakšen kolovoz in se vozila po nemogoče ozkih ter prašnih cestah, samo da odkrijeva še kaj novega, nama  doslej neznanega. ;)

“Odkrila” sva prelepo divjo plažo, kjer je barva morja kar vabila. Edina težava je bil dostop do plaže, saj je bila pot poleg dolžine, obogatena tudi z zelo ozko stezico obdano z grmički, ki svojih trnov niso prav nič skrivali. Bilo je vroče dopoldne, narava pa je opozarjala nase tudi s svojimi “obiskovalci”, saj jih je bilo mogoče pri hoji slišati, kako se hitro umikajo. Ves čas me je bilo strah, da mi bo pot prekrižala kakšna kača ali velik kuščar. :) Na žalost se ne morem pohvaliti, da so plazilci ena izmed mojih  ljubkih živalskih vrst. Na koncu sem uživala in se ohladila v prelepem morju, zato se je izplačalo malo potrpeti.

Divja plaža (ne povem kje :D) hihi

Seveda je Matjaž pridno “lovil” lepoto tudi v objektiv, pri tem pa stal na repu grebena (čeprav se tukaj ne vidi dobro, ker je mene bilo preveč strah stopiti bližje…hehe…Sem dejala  Matjažu: “Ja, kaj če se odlomi?” in je odgovoril: ” Bova hitreje na plaži!” Hehehe…Not funny, honey! :D )

Sem videti utrujena? :) O, ja…kombinacija sonca, vročine, dokaj težke torbe in brisače ter hrib, ki je bil le eden izmed še večjih. Točno tako…podala sva se na “paške planine”. Hehe :)

Že ob prihodu na Pag so se Matjažu zasvetile oči, ko je videl jumbo plakat s prelepo plažo, zeleno- modrim morjem in tremi ogromnimi skalami v plitvini. Priznam, tudi  meni je bilo všeč, ampak nisem pa niti pomislila, da je ta plaža dejansko nekje na Pagu. Na začetku dopusta sva nanjo nekoliko pozabila, potem pa sva se nekega dne med potepanjem po centru mesta Novalje ustavila na info točki in malo prelistala kataloge in brošure ter žalostno ugotovila, da sva večino stvari in krajev že obiskala. Ko sva že hotela oditi, mi pogled privabi ravno tista fotografija z jumbo plakata, ki je krasila naslovnico kataloga z naslovom Metajna. Evo jo! Jeeeeej! Prijazna informatorka nama je postregla še z nekaj napotki do te plaže in že sva se odpravila k novim izzivom nasproti. :D

Vam je zdaj kaj bolj jasno zakaj sem bila tako utrujena na zgornji fotografiji? :) Ja, ja, ker me je čakala strma pot navzgor. :) Na tej fotografiji pa zgledam kot kakšna mula s tovorom, ki komaj leze v hrib.  :) It was just the beginning…

…na prvi točki ustavljanja nama je dobrodošlico izkazal močan veter…

Do morja in plaže je bilo še kakšnih dobrih 20 minut …vse bi bilo super in enostavno, če bi midva prej vedela, da bova hodila v takšen hrib, ker potem ne bi obula crocsov. Ja, vem, vem… :)))

Pogled na plažo od katere sva se podala na pot.

Imela sva vso potrebno pohodniško opremo: super čevlje, brisačo, ki me je hkrati  ogrevala in hladila in vodo, ki jo je bilo skoraj vedno premalo. ;) Aja, pa seveda celo foto-torbo, ki itak ni težka. Ah, mala malica, Matjaž, a ne? ;) Brez tega bi bilo vse brez smisla…

Wiiii! Najina “obljubljena” plažica je že na vidiku! Ampak v tistem trenutku se še nisva zavedala, da je pot do nje tako strma in zavita kot polž. Spuščala sva se kar nekaj časa, tla pod nogami pa so bila vedno manj sigurna.

But we did it, we did it!!! :D This is it! Lepo, ne? ;)

Malo utrujena od hoje in predvsem sonca, sva se ohladila v prelepem morju in uživala…ter malo zadremala. ;)

Nastalo je tudi nekaj fotografij na plaži, vendar več v naslednji objavi. Naslednji dan sva se “midva  norca”  zopet vrnila na to plažo, vmes srečala tudi nekaj ovčk…

…izvire sladke vode…

…imela krajši shooting… ;) More next time!

…polna lepih vtisov in s polnimi karticami fotografij sva se odpravila domov…

…pogled nazaj, ko sva bila že skoraj pri avtu…Spooky! :D

Medtem, ko nisva raziskovala še neodkritih kotičkov Paga, sva uživala tudi takole:

Bilo je super, zabavno, relaksacijsko, divje, fotografsko, romantično…enkratno!

Kratko in jedrnato – zadnja dva meseca je bilo naporno, zabavno in zanimivo ob odkrivanju tisoč in ene oblike in funkcije pohištva, armatur in ostale kopalniške opreme. Kljub določenim trenutkom, ko ni šlo vse kot po maslu, je bila gradnja kopalnica eden izmed pomembnih projektov, saj sva z Matjažem dodala pikico na i najinemu gnezdecu – no, manjka le še otroška sobica. ;) Tudi ta bo enkrat zagledala luč sveta..hehe.

Stil kopalnice združuje moderni slog z naravo in naravnim nekako v kontekstu, da čas prinaša spremembe, a vendar je globoko povezan ter skoraj neločljiv od narave. :)

Zdaj pa šibava na morje za dober teden (Vrsar)…Na vrsti je uživanje, morje, sonce, večerni sprehodi (kooončno!!), romantika itd. Ah, kaj bi naštevala…GREM! :D

Aja, še nekaj foto materiala…za občutek… ;)

… sveži pomarančni sok…


…morje…


…Benetke…


…točno ta sončni zahod…


…paško pokrajino in Pag…

…London…

…mojega angelčka…

…ker je trenutno službeno odsoten :)…

…in še ena iz arhiva…
 

 Ob ustvarjanju objave sem z nostalgijo obujala spomine, a hkrati spoznala, da so vse zgoraj naštete želje tu ob meni vsak trenutek, v mojem srcu, skovane v ljubezen, kajti vse sem doživljala v dvoje :)
 

P.S.  Vzpodbudo in idejo za objavo je podal Jure-Olki.

Kljub temu, da imam polne roke dela, sem se odločila, da se danes malo poigram s sestavinami in naredim jogurtovo pecivo, ki ni zahtevno, hkrati pa okusno. Ker so barve v teh sivih in meglenih zimskih dnevih zelo skope, sem se odločila, da pecivo fotografiram in pričaram vsaj na blogu nekaj pomladnih barv. Kombinacija peciva s sadjem je zame prava poslastica, barve pa balzam za oči. :)

Na koncu se nisem mogla več upirati skušnjavi…Mmmmmnjam :P.

Pa veliko “lušt”! :D Hehe…

So kot mavrično ogledalo, ki privlačijo ali odbijajo množice uporabnikov/neuporabnikov. Z različnimi odtenki in dizajni so dobesedno preplavili svetovni trg in ljudje jih uporabljajo v različne namene: na delovnem mestu, doma na vrtu, na morju, v stanovanju, “kot splošno obuvalo za vsepovsod” itd. Ob prvem pogledu so mi bili “crocsi” tako  čudni, da sem se čudila vsakemu, ki jih je ponosno nosil. Spominjali so me na obutev Kremenčkovih, zato so se mi zdeli otroci edini možni uporabniki teh neverjetnih barvnih natikačev. S časom sem se jih navadila in danes so mi simpatični in šik. Popestrijo okolico, so smešni in zanimivi hkrati, preverjeno udobni, mehki, celo “dihati” znajo :D, poleg tega so večnamenski in zelo uporabni ter praktični. Želite dokaz? ;)

Striček jih  bo po zelo “umazani” uporabi lepo očistil v vodi in spet bodo kot novi :).

 In zakaj sem spremenila mnenje o “crocsih”? Ker so zares izvirni in udobni. Več o novih modelih in o podjetju si lahko preberete TUKAJ.

Še nekaj fotografij:

…še malo anatomije…

…novejše oblike, ki jih pri nas še nimamo…

…za mrzlo zimo….

…pa za vroče poletje… (uuu, a niso luštni? ;))…

…pa še nekaj samo za moške :)…

Podjetje je poleg obutve na trg lansiralo še oblekce, majice, športne crocse, sončna očala itd. Zgleda, da nas bodo “krokodilčki”, hočemo nočemo, v prihodnosti popolnoma preplavili. Kot je o tem razpravljal tudi Uroš, nas čaka še večja invazija :))). 

Be prepared…  :D

Mnenja o tem pa ne dvomim, da so zelo mavrična in unikatna, zato kar z besedo na dan :).

P.S. Tokrat obarvane besede nimajo globljega pomena, so le simbolizacija barvitosti “crocsov” ;). Še pa vedno čakam na temo, ki mi jo bo dodelil Uroš :). Stay tuned ;).

Iz dneva v dan se dokazuje zgornja postavka, saj se med nakupovanjem osnovnih stvari za kuhinjo in ostale prostore najinega “mini” stanovanja, izkažejo “maxi” cene. V kuhinji seveda ne gre brez ustrezne in primerne armature, katere cene se vrtijo okrog 100 in več sto evrov za, po domače rečeno, kuhinjsko pipo. Saj ne rečem, da se ne dobi katera v cenovnem rangu okrog 50 ali celo 20 evrov, ampak ali ne ustreza najinemu pomivalnemu koritu ali pa ne vsebuje osnovnih elementov kvalitete – brez katere seveda ni mogoča dostojna uporaba. Sicer pa se je nekvalitetno vedno izkazalo za še večji strošek, ker je bolj pokvarljivo in manj trpežno. Po dolgem iskanju sva pa le našla eno, ki nama je všeč, poleg tega ima zelo modni dizajn in kvalitetna je poleg vsega. Sicer ni najcenejša, ampak samo da bo volk sit in koza cela :) 

Najbolj so me presenetile cene majhnih in nujnih zadev in šele zdaj imam malo bolj zrcalno predstavo o cenovnih postavkah posameznih stvari. Kakor koli že, pomembno je to, da se počasi, a vztrajno, približujeva k cilju, in upam, da bo kuhinja kmalu gotova, ker se že zelo veselim eksperimentiranja v lastni kuhinji in potem se ne kdaj začuditi, če bom tu in tam objavila kaj o kuhanju in hrani ;) Po drugi strani je pa opremljanje pravi izziv in dogodivščina, ki ustvarja nek povsem nov občutek in veselje. Na koncu je pa najslajša še pika na i, torej dodatki, ki popestrijo in poživijo ter dodajo pečat k vsebini prostorov. To so razne dekoracije, na primer blazine, zavese, slike, vaze, okrasne svečke, tu in tam kakšna skulptura, čeprav ne maram tipičnih “prahonabiralcev” itd. 

Pri opremljanju stanovanja se mi zdi zelo pomembna presoja o kvaliteti in ceni oziroma njuno razmerje, saj lahko tako prihranimo kakšen evro ali pa nepotrebne komplikacije in zaplete ter celo nedelovanje zaradi slabe kakovosti. Tudi trenutni modni trendi zame niso primarni, ker so notranji prostori odsev naše duše in predvsem naših osebnostnih lastnosti. Barve sten, pohištvo in razporeditev je slika nas samih, zato se moramo doma vedno počutiti sproščene. Prijetno in pozitivno vzdušje je zmagovalna kombinacija za ustvarjanje idiličnega bivanja, ki samo potrjuje naše notranje zadovoljstvo. Sreča pa je v življenju naš adut – in zato je včasih potrebno dobro premisliti, ko nakupujemo stvari, da se naša sreča ne ravna po naslednjem pravilu:

” MAXI PROBLEMI vs. mini sreča” 

P.S. Če ima mogoče kdo kakšno zanimivo izkušnjo pa le z besedami na plan…vsakega komentarja, ideje, nasveta itd. bom zelo vesela. :) Uživajte ;) 

…da je kavka ptica leta 2008? Večina verjetno ne, vendar to še ni najbolj zanimivo.  Ali ste vedeli, da je kavka po svoji inteligenci identična človeku, po sposobnostih in znanju, najbližjima živalima, šimpanzu in orangutanu? ;)

Povod za objavo o kavki sem dobila predvsem zaradi moje kavke Zofi, ki je neverjetno pametna in najbolj zanimiva “domača” žival, kar sem jih kdaj imela.

Moja kavka Zofi

Pot, ki jo je vodila do nas ima svoje začetke v poletju leta 2006, ko jo je moj ati našel slabotno in malo ranjeno na tleh na mestni tržnici (verjetno jo je v svoje krempeljčke dobila kakšna potepuška mačka). Bila je še zelo majhna in seveda prestrašena, vendar si je čez čas z našo pomočjo tudi opomogla. Postala je razigrana in predvsem razvajena, saj je bila navajena na obrok hrane, ki ji ga ni bilo treba iskati, saj ga je dobila vsak dan brez naprezanja in truda z iskanjem raznoraznih nevretenčarjev, s katerimi se kavke prehranjujejo. Ker ji svoboda v naravi oziroma v mestu ni več “dišala”, se tudi ob priložnosti, da poleti visoko v nebo, ni odločila za odhod. No, razen enkrat ko si je vzela krajši dopust in preletela celotno sosesko, se ustavila na najvišji veji sosedove češnje in se s svojim značilnim glasom oglašala vsakič, ko sem jo poklicala. Zvenelo je nekako takole: 

Jaz:” Zoooofiii! Zooofiii! Kvaaa, kvaaa, kvaaa!”

Zofi:”Kvaaa! Kvaaa! Kvaaa!..

Odmevalo je v širni okolici, vsi sosedje so prišli opazovati in preverjati, kaj se dogaja. Zofi pa se je v količini pozornosti, ki jo je bila deležna tistega lepega sončnega dne, izredno izkazala, saj je cel dan prepevala in oponašala druge ptice. Misleč, da je končno našla svoj prostor pod soncem, in da je ne bo nikoli več nazaj, so bile moje misli, ki so me po eni strani zelo veselile, po drugi pa žalostile, saj sem se v tem času zelo navezala na njo (čeprav se mogoče sliši smešno, pa vendar). Zgodilo se je nekaj neverjetnega, saj je v večernih urah, ko se je začelo mračiti, in ko že kakšni dve uri ni bilo ne duha ne sluha o njenem oglašanju, kar naenkrat priletela in se ustavila nekaj metrov od njenega “domeka” na okrasnem drevesu, kjer se nam je pustila prijeti. In zopet je bila na svojem teritoriju, srečna in sita. Še naprej me je razveseljevala s svojim enournim “nastopom” vsako jutro od 7.oo do 8.00 (približno, no:))). Vedno, ko me vidi, me “pozdravi” v svojem slogu.

Zofi v svojem “domu” ;)

Ja, ja, saj vem, zveni otročje in malo napihnjeno, vendar vse je resnično. Še preden sem zasledila znanstveno objavo, ki govori o kavkah, sem vedela, da so kavke nekaj zares posebnega med pticami, ker se je moja Zofi izkazala za izredno inteligentno bitje. Za lažje razumevanje o čem govorim, navajam nekaj značilnosti in znanstvenih dejstev te prelepe ptice, ki jo v filmih in na splošno prikazujejo kot tatico:

1.  Kavke, ki spadajo v družino vran, so enako inteligentne kot opice in delfini;
2. Znanstveniki jim celo pripisujejo zavedanje o preteklosti, prihodnosti in lastnem zavedanju;
3. Četudi imajo zelo majhne možgane jim pripisujejo enako stopnjo inteligence kot šimpanzom in orangutanom, ki so najbližje človeku po sposobnostih razvoja in delovanja;
4. Vrane bi morale po mnenju znanstvenikov veljati za “pernate človeku podobne opice”;
5. Kavke imajo zmožnost socialne presoje in oblikujejo zapletene socialne strukture, ki se kažejo predvsem z izmenjavo hrane in zdi se, da natančno opazijo kdo jim je kdaj odstopil kakšno hrano in kdo ne; (no to velja tudi pri Zofi, ker ima mene najraje in to zna celo pokazati tako, da  začne od veselja mahati s krili in lepo peti) ;)

Vir: Članek: Pernati geniji…KLIK 

…vedno razposajena, a včasih zelo besna, da kar “piha” kot mačka… :)

  Ali ste vedeli?;) Vsaka informacija in zanimivost o mogoče tudi kakšni drugi “netipični” živali je zelo dobrodošla :)

P.S. Me že kliče…Zofi namreč…jo grem malo pogledat :)))))) 

…s svojo specifično zgodbo nas popelje v sanjski svet realnosti…je lahko močan ali pa blag…lahko je nežen, a še vedno učinkovit…ko ga zares začutimo, nikoli ne pozabimo njegovega prvega sporočila…četudi ga dolgo časa ni v našem življenju, ga ob prvem stiku ponovno prepoznamo…z njim doživljamo vse tegobe tega sveta in hkrati vso čutno energijo speto v šopek nepozabnih doživetij…ko enkrat najdemo pravega, se naša bit zlije v harmonijo neskončne poezije…nastane nerazdružljiva spojina, ki veže nase očarljivost, eleganco, prefinjenost in brez njega smo samo prazna pojava brez zapeljive in seksi esence in njegovih osnovnih elementov…je naša moč in trdnjava spominov…

…ko je z mano, sem popolna…

 Ne, ni nisem opisovala moškega svojih sanj (čeprav ga imam in si zasluži še boljši opis :)), ampak nekaj s čimer ga vedno lahko “omamim” – s parfumom  namreč. Da mu (parfumu se razume) zares posvetim pravo mero pozornosti, najprej nekaj zanimivosti iz  zgodovine parfumov. 

Dandanes pa je svet parfumov skoraj nepogrešljiv del nas in naše identitete, saj nas parfum zaznamuje in o nas daje informacijo okolju. Z vonjem oddajamo “skrita” sporočila o sebi in na podlagi tega si ljudje ustvarjamo vtise in določena občutja, ki so mešanica subjektivnosti in  tudi objektivnosti. Določeni vonji nas privlačijo in so kot magneti, spet drugi nas odbijajo. Vonj je zelo pomemben tudi pri izbiri partnerja in parfum bo povedal zelo veliko namesto njega, vendar univerzalnega recepta ni – pomaga nam lahko le instinkt ;)

Kako pomemben del našega življenja so vonji in voh dokazuje naš nos tudi pri prehranjevanju, ker takrat, ko ne vonjamo hrane, tudi nimamo okusa. Da sploh ne omenjam pomirjevalnega učinka, ki ga imajo raznorazne arome in dišavnice. Podobno kot glasba ima tudi vonj parfuma to moč, da nam prikliče v spomin določene dogodke povezane z določenim vonjem, nam daje različne asociacije in užitke. Mmmm….

Pravijo, da nas vonj zaznamuje, zato vedno poskrbimo, da nas bo “predstavljal” v najlepši noti svoje pravljice :)))

“My favourite” je Coco Chanel Mademoiselle – ne morem se mu upreti. :)

V sredo, 23.1.2008, je bila v Celju premiera slovenskega filma Estrellita – pesem za domov. Ker sva bila z Matjažem na premieri bolj službeno kot prostovoljno (fotografiranje), sva imela veliko pomislekov o samem filmu, saj sva bila pri ogledu filma Petelinji zajtrk zeeeelo razočarana. Tokrat se je zgodilo ravno nasprotno ;)

Amir – Marko Kovačevik 

Poleg pretresljivih, na trenutke srce trgajočih prizorov in komičnih situacij ali oseb, so naredili velik pečat name tudi igralci ter zgodba. Globina zgodbe se kaže v nasprotjih na področju osebnih lastnosti likov, narodnosti, socialnega statusa, različnosti in posebnosti slovenske in bošnjaške družine. 

Scenarist in režiser Metod Pevec je napisal zgodbo o žalujoči vdovi, ki odkriva skrite strani moževega življenja in sreča nadarjenega dečka Amirja iz skromne in revne bošnjaške družine. Podari mu moževo dragoceno rdečo violino, da bi lahko na njej vadil. Zgodba je prežeta z glasbo in čustvi, namesto katerih marsikdaj več pove glasba kot besede. Pripetljaji so posledica podarjene violine, saj se zanjo začne potegovati Dorin sin (Dora je dobrotnica, ki podari violino)…

Dora – Silva Čušin 

Film mi je bil všeč predvsem iz dveh razlogov: sociološka tematika in zelo dobri igralci. Imena glavnih igralcev so sledeča: Silva Čušin kot Dora, ki je za glavno vlogo prejela nagrade na 10. festivalu slovenskega filma, v Mannheimu in Skopju (mislim, da zelo upravičeno), Marko Kovačevik iz Makedonije, ki se je moral naučiti slovenskega jezika in igranje violine v toliko, da je zgledalo resnično, saj so zvoki prihajali izpod profesionalnih prstov, Mediha Muslinović, Senad Basić, Karin Komljanec, Tadej Troha in Ana Temeljotov. 

 Film je vsekakor vreden ogleda ;)  

Glede filma Petelinji zajtrk pa lahko le rečem, da je “tipični” slovenski film za “tipične” Slovence, saj mene ni navdušil niti malo. Vsebina? A jo sploh ima? Mogoče, ampak je prazna. Odnosi med karakterji? Plitki, v določenem trenutku osebni, vendar v osnovi neopredeljeni, ni povezav npr. kdaj se razvije ljubezen med Bronjo in Djurom? Kar tako, kar naenkrat. Njun odnos? Nima globine. Edino, kar zaznamuje ta film so spolni odnosi med Bronjo in Djurom in nastop Severine in glede na to, da se druga v zgodbi skoraj ne dogaja, je to edini razlog, da je bilo toliko ljudi navdušenih nad filmom (sklepam). “Gremo gledat golo Pio Zemljič” – nekaj v tem stilu. Res je, da ugled slovenskemu filmu zelo šepa, in da ni veliko denarja na razpolago, vendar to so samo izgovori. Tudi za film Estrellita ni bilo verjetno očitno drugače, pa ima film vseeno svojo “srce in dušo”, svojo zgodbo, ki ti pride do srca, da se mogoče malo zamisliš nad svetom okrog sebe. To je pač samo še en dokaz slovenske miselnosti in nekritičnosti ter odnosa, ki ga imamo do bližnjih. Brez dveh glavnih “spremljevalcev” pa tudi ni šlo v filmu Petelinji zajtrk. Se srašujete katerih? Ja, alkohola in seksa ;)

Kljub temu pa je vse skupaj le moje osebno mnenje – svojega si le ustvarite sami :)