So kot mavrično ogledalo, ki privlačijo ali odbijajo množice uporabnikov/neuporabnikov. Z različnimi odtenki in dizajni so dobesedno preplavili svetovni trg in ljudje jih uporabljajo v različne namene: na delovnem mestu, doma na vrtu, na morju, v stanovanju, “kot splošno obuvalo za vsepovsod” itd. Ob prvem pogledu so mi bili “crocsi” tako  čudni, da sem se čudila vsakemu, ki jih je ponosno nosil. Spominjali so me na obutev Kremenčkovih, zato so se mi zdeli otroci edini možni uporabniki teh neverjetnih barvnih natikačev. S časom sem se jih navadila in danes so mi simpatični in šik. Popestrijo okolico, so smešni in zanimivi hkrati, preverjeno udobni, mehki, celo “dihati” znajo :D, poleg tega so večnamenski in zelo uporabni ter praktični. Želite dokaz? ;)

Striček jih  bo po zelo “umazani” uporabi lepo očistil v vodi in spet bodo kot novi :).

 In zakaj sem spremenila mnenje o “crocsih”? Ker so zares izvirni in udobni. Več o novih modelih in o podjetju si lahko preberete TUKAJ.

Še nekaj fotografij:

…še malo anatomije…

…novejše oblike, ki jih pri nas še nimamo…

…za mrzlo zimo….

…pa za vroče poletje… (uuu, a niso luštni? ;))…

…pa še nekaj samo za moške :)…

Podjetje je poleg obutve na trg lansiralo še oblekce, majice, športne crocse, sončna očala itd. Zgleda, da nas bodo “krokodilčki”, hočemo nočemo, v prihodnosti popolnoma preplavili. Kot je o tem razpravljal tudi Uroš, nas čaka še večja invazija :))). 

Be prepared…  :D

Mnenja o tem pa ne dvomim, da so zelo mavrična in unikatna, zato kar z besedo na dan :).

P.S. Tokrat obarvane besede nimajo globljega pomena, so le simbolizacija barvitosti “crocsov” ;). Še pa vedno čakam na temo, ki mi jo bo dodelil Uroš :). Stay tuned ;).

Iz dneva v dan se dokazuje zgornja postavka, saj se med nakupovanjem osnovnih stvari za kuhinjo in ostale prostore najinega “mini” stanovanja, izkažejo “maxi” cene. V kuhinji seveda ne gre brez ustrezne in primerne armature, katere cene se vrtijo okrog 100 in več sto evrov za, po domače rečeno, kuhinjsko pipo. Saj ne rečem, da se ne dobi katera v cenovnem rangu okrog 50 ali celo 20 evrov, ampak ali ne ustreza najinemu pomivalnemu koritu ali pa ne vsebuje osnovnih elementov kvalitete - brez katere seveda ni mogoča dostojna uporaba. Sicer pa se je nekvalitetno vedno izkazalo za še večji strošek, ker je bolj pokvarljivo in manj trpežno. Po dolgem iskanju sva pa le našla eno, ki nama je všeč, poleg tega ima zelo modni dizajn in kvalitetna je poleg vsega. Sicer ni najcenejša, ampak samo da bo volk sit in koza cela :) 

Najbolj so me presenetile cene majhnih in nujnih zadev in šele zdaj imam malo bolj zrcalno predstavo o cenovnih postavkah posameznih stvari. Kakor koli že, pomembno je to, da se počasi, a vztrajno, približujeva k cilju, in upam, da bo kuhinja kmalu gotova, ker se že zelo veselim eksperimentiranja v lastni kuhinji in potem se ne kdaj začuditi, če bom tu in tam objavila kaj o kuhanju in hrani ;) Po drugi strani je pa opremljanje pravi izziv in dogodivščina, ki ustvarja nek povsem nov občutek in veselje. Na koncu je pa najslajša še pika na i, torej dodatki, ki popestrijo in poživijo ter dodajo pečat k vsebini prostorov. To so razne dekoracije, na primer blazine, zavese, slike, vaze, okrasne svečke, tu in tam kakšna skulptura, čeprav ne maram tipičnih “prahonabiralcev” itd. 

Pri opremljanju stanovanja se mi zdi zelo pomembna presoja o kvaliteti in ceni oziroma njuno razmerje, saj lahko tako prihranimo kakšen evro ali pa nepotrebne komplikacije in zaplete ter celo nedelovanje zaradi slabe kakovosti. Tudi trenutni modni trendi zame niso primarni, ker so notranji prostori odsev naše duše in predvsem naših osebnostnih lastnosti. Barve sten, pohištvo in razporeditev je slika nas samih, zato se moramo doma vedno počutiti sproščene. Prijetno in pozitivno vzdušje je zmagovalna kombinacija za ustvarjanje idiličnega bivanja, ki samo potrjuje naše notranje zadovoljstvo. Sreča pa je v življenju naš adut - in zato je včasih potrebno dobro premisliti, ko nakupujemo stvari, da se naša sreča ne ravna po naslednjem pravilu:

” MAXI PROBLEMI vs. mini sreča” 

P.S. Če ima mogoče kdo kakšno zanimivo izkušnjo pa le z besedami na plan…vsakega komentarja, ideje, nasveta itd. bom zelo vesela. :) Uživajte ;) 

…da je kavka ptica leta 2008? Večina verjetno ne, vendar to še ni najbolj zanimivo.  Ali ste vedeli, da je kavka po svoji inteligenci identična človeku, po sposobnostih in znanju, najbližjima živalima, šimpanzu in orangutanu? ;)

Povod za objavo o kavki sem dobila predvsem zaradi moje kavke Zofi, ki je neverjetno pametna in najbolj zanimiva “domača” žival, kar sem jih kdaj imela.

Moja kavka Zofi

Pot, ki jo je vodila do nas ima svoje začetke v poletju leta 2006, ko jo je moj ati našel slabotno in malo ranjeno na tleh na mestni tržnici (verjetno jo je v svoje krempeljčke dobila kakšna potepuška mačka). Bila je še zelo majhna in seveda prestrašena, vendar si je čez čas z našo pomočjo tudi opomogla. Postala je razigrana in predvsem razvajena, saj je bila navajena na obrok hrane, ki ji ga ni bilo treba iskati, saj ga je dobila vsak dan brez naprezanja in truda z iskanjem raznoraznih nevretenčarjev, s katerimi se kavke prehranjujejo. Ker ji svoboda v naravi oziroma v mestu ni več “dišala”, se tudi ob priložnosti, da poleti visoko v nebo, ni odločila za odhod. No, razen enkrat ko si je vzela krajši dopust in preletela celotno sosesko, se ustavila na najvišji veji sosedove češnje in se s svojim značilnim glasom oglašala vsakič, ko sem jo poklicala. Zvenelo je nekako takole: 

Jaz:” Zoooofiii! Zooofiii! Kvaaa, kvaaa, kvaaa!”

Zofi:”Kvaaa! Kvaaa! Kvaaa!..

Odmevalo je v širni okolici, vsi sosedje so prišli opazovati in preverjati, kaj se dogaja. Zofi pa se je v količini pozornosti, ki jo je bila deležna tistega lepega sončnega dne, izredno izkazala, saj je cel dan prepevala in oponašala druge ptice. Misleč, da je končno našla svoj prostor pod soncem, in da je ne bo nikoli več nazaj, so bile moje misli, ki so me po eni strani zelo veselile, po drugi pa žalostile, saj sem se v tem času zelo navezala na njo (čeprav se mogoče sliši smešno, pa vendar). Zgodilo se je nekaj neverjetnega, saj je v večernih urah, ko se je začelo mračiti, in ko že kakšni dve uri ni bilo ne duha ne sluha o njenem oglašanju, kar naenkrat priletela in se ustavila nekaj metrov od njenega “domeka” na okrasnem drevesu, kjer se nam je pustila prijeti. In zopet je bila na svojem teritoriju, srečna in sita. Še naprej me je razveseljevala s svojim enournim “nastopom” vsako jutro od 7.oo do 8.00 (približno, no:))). Vedno, ko me vidi, me “pozdravi” v svojem slogu.

Zofi v svojem “domu” ;)

Ja, ja, saj vem, zveni otročje in malo napihnjeno, vendar vse je resnično. Še preden sem zasledila znanstveno objavo, ki govori o kavkah, sem vedela, da so kavke nekaj zares posebnega med pticami, ker se je moja Zofi izkazala za izredno inteligentno bitje. Za lažje razumevanje o čem govorim, navajam nekaj značilnosti in znanstvenih dejstev te prelepe ptice, ki jo v filmih in na splošno prikazujejo kot tatico:

1.  Kavke, ki spadajo v družino vran, so enako inteligentne kot opice in delfini;
2. Znanstveniki jim celo pripisujejo zavedanje o preteklosti, prihodnosti in lastnem zavedanju;
3. Četudi imajo zelo majhne možgane jim pripisujejo enako stopnjo inteligence kot šimpanzom in orangutanom, ki so najbližje človeku po sposobnostih razvoja in delovanja;
4. Vrane bi morale po mnenju znanstvenikov veljati za “pernate človeku podobne opice”;
5. Kavke imajo zmožnost socialne presoje in oblikujejo zapletene socialne strukture, ki se kažejo predvsem z izmenjavo hrane in zdi se, da natančno opazijo kdo jim je kdaj odstopil kakšno hrano in kdo ne; (no to velja tudi pri Zofi, ker ima mene najraje in to zna celo pokazati tako, da  začne od veselja mahati s krili in lepo peti) ;)

Vir: Članek: Pernati geniji…KLIK 

…vedno razposajena, a včasih zelo besna, da kar “piha” kot mačka… :)

  Ali ste vedeli?;) Vsaka informacija in zanimivost o mogoče tudi kakšni drugi “netipični” živali je zelo dobrodošla :)

P.S. Me že kliče…Zofi namreč…jo grem malo pogledat :)))))) 

…s svojo specifično zgodbo nas popelje v sanjski svet realnosti…je lahko močan ali pa blag…lahko je nežen, a še vedno učinkovit…ko ga zares začutimo, nikoli ne pozabimo njegovega prvega sporočila…četudi ga dolgo časa ni v našem življenju, ga ob prvem stiku ponovno prepoznamo…z njim doživljamo vse tegobe tega sveta in hkrati vso čutno energijo speto v šopek nepozabnih doživetij…ko enkrat najdemo pravega, se naša bit zlije v harmonijo neskončne poezije…nastane nerazdružljiva spojina, ki veže nase očarljivost, eleganco, prefinjenost in brez njega smo samo prazna pojava brez zapeljive in seksi esence in njegovih osnovnih elementov…je naša moč in trdnjava spominov…

…ko je z mano, sem popolna…

 Ne, ni nisem opisovala moškega svojih sanj (čeprav ga imam in si zasluži še boljši opis :)), ampak nekaj s čimer ga vedno lahko “omamim” - s parfumom  namreč. Da mu (parfumu se razume) zares posvetim pravo mero pozornosti, najprej nekaj zanimivosti iz  zgodovine parfumov. 

Dandanes pa je svet parfumov skoraj nepogrešljiv del nas in naše identitete, saj nas parfum zaznamuje in o nas daje informacijo okolju. Z vonjem oddajamo “skrita” sporočila o sebi in na podlagi tega si ljudje ustvarjamo vtise in določena občutja, ki so mešanica subjektivnosti in  tudi objektivnosti. Določeni vonji nas privlačijo in so kot magneti, spet drugi nas odbijajo. Vonj je zelo pomemben tudi pri izbiri partnerja in parfum bo povedal zelo veliko namesto njega, vendar univerzalnega recepta ni - pomaga nam lahko le instinkt ;)

Kako pomemben del našega življenja so vonji in voh dokazuje naš nos tudi pri prehranjevanju, ker takrat, ko ne vonjamo hrane, tudi nimamo okusa. Da sploh ne omenjam pomirjevalnega učinka, ki ga imajo raznorazne arome in dišavnice. Podobno kot glasba ima tudi vonj parfuma to moč, da nam prikliče v spomin določene dogodke povezane z določenim vonjem, nam daje različne asociacije in užitke. Mmmm….

Pravijo, da nas vonj zaznamuje, zato vedno poskrbimo, da nas bo “predstavljal” v najlepši noti svoje pravljice :)))

“My favourite” je Coco Chanel Mademoiselle - ne morem se mu upreti. :)

V sredo, 23.1.2008, je bila v Celju premiera slovenskega filma Estrellita - pesem za domov. Ker sva bila z Matjažem na premieri bolj službeno kot prostovoljno (fotografiranje), sva imela veliko pomislekov o samem filmu, saj sva bila pri ogledu filma Petelinji zajtrk zeeeelo razočarana. Tokrat se je zgodilo ravno nasprotno ;)

Amir - Marko Kovačevik 

Poleg pretresljivih, na trenutke srce trgajočih prizorov in komičnih situacij ali oseb, so naredili velik pečat name tudi igralci ter zgodba. Globina zgodbe se kaže v nasprotjih na področju osebnih lastnosti likov, narodnosti, socialnega statusa, različnosti in posebnosti slovenske in bošnjaške družine. 

Scenarist in režiser Metod Pevec je napisal zgodbo o žalujoči vdovi, ki odkriva skrite strani moževega življenja in sreča nadarjenega dečka Amirja iz skromne in revne bošnjaške družine. Podari mu moževo dragoceno rdečo violino, da bi lahko na njej vadil. Zgodba je prežeta z glasbo in čustvi, namesto katerih marsikdaj več pove glasba kot besede. Pripetljaji so posledica podarjene violine, saj se zanjo začne potegovati Dorin sin (Dora je dobrotnica, ki podari violino)…

Dora - Silva Čušin 

Film mi je bil všeč predvsem iz dveh razlogov: sociološka tematika in zelo dobri igralci. Imena glavnih igralcev so sledeča: Silva Čušin kot Dora, ki je za glavno vlogo prejela nagrade na 10. festivalu slovenskega filma, v Mannheimu in Skopju (mislim, da zelo upravičeno), Marko Kovačevik iz Makedonije, ki se je moral naučiti slovenskega jezika in igranje violine v toliko, da je zgledalo resnično, saj so zvoki prihajali izpod profesionalnih prstov, Mediha Muslinović, Senad Basić, Karin Komljanec, Tadej Troha in Ana Temeljotov. 

 Film je vsekakor vreden ogleda ;)  

Glede filma Petelinji zajtrk pa lahko le rečem, da je “tipični” slovenski film za “tipične” Slovence, saj mene ni navdušil niti malo. Vsebina? A jo sploh ima? Mogoče, ampak je prazna. Odnosi med karakterji? Plitki, v določenem trenutku osebni, vendar v osnovi neopredeljeni, ni povezav npr. kdaj se razvije ljubezen med Bronjo in Djurom? Kar tako, kar naenkrat. Njun odnos? Nima globine. Edino, kar zaznamuje ta film so spolni odnosi med Bronjo in Djurom in nastop Severine in glede na to, da se druga v zgodbi skoraj ne dogaja, je to edini razlog, da je bilo toliko ljudi navdušenih nad filmom (sklepam). “Gremo gledat golo Pio Zemljič” - nekaj v tem stilu. Res je, da ugled slovenskemu filmu zelo šepa, in da ni veliko denarja na razpolago, vendar to so samo izgovori. Tudi za film Estrellita ni bilo verjetno očitno drugače, pa ima film vseeno svojo “srce in dušo”, svojo zgodbo, ki ti pride do srca, da se mogoče malo zamisliš nad svetom okrog sebe. To je pač samo še en dokaz slovenske miselnosti in nekritičnosti ter odnosa, ki ga imamo do bližnjih. Brez dveh glavnih “spremljevalcev” pa tudi ni šlo v filmu Petelinji zajtrk. Se srašujete katerih? Ja, alkohola in seksa ;)

Kljub temu pa je vse skupaj le moje osebno mnenje - svojega si le ustvarite sami :) 

 Ker opažam, da zadnje čase skoraj nihče nima več časa niti energije, da bi veliko objavljal, še manj pa komentiral na malo daljše objave, sem se odločila, da poiščem nekaj za zabavo - because we need some entertainment! :D Najprej sprostite oči na prelepih barvah in se zazrite v vse like, ki jih vidite.    A ni super? Bolj ko strmiš v lik, manj je jasno, kaj je res in kaj ni ;) Nič strahu, vse je v redu z vašimi, verjetno od pretiranega dela, utrujenimi očmi :) Ta optična iluzija je mojstrovina Oscarja Reutersvaerda iz leta 1930. Zanimivo, kaj vsega so sposobni naši možgančki…        Ko prvič pogledate na slikico vidite starca z vencem okrog glave ali zaljubljeni par, ki se poljublja? ;) Jaz dolgo nisem videla para…ne vem zakaj…mogoče sem si preveč želela :D  Če vas prejšnji dve optični prevari nista navdušil, potem vas bo slednja vsekakor (no, mene je fasciniralo, ko sem prvič to videla)-  za ogled klikni TUKAJ!  
            

 Če se deklica vrti v smeri urinega kazalca (iz leve proti desni), potem uporabljamo bolj desno stran možganov (smo bolj čustveni, filozofski, analitični…). Če se vrti v nasprotni smeri urinega kazalca pa uporabljamo bolj levo stran (razmišljamo bolj logično).

Torej, v katero smer se vrti vaš svet? V levo ali v desno? Mogoče v obe smeri? Meni se vrti enkrat levo, drugič spet desno:) Zgleda, da uporabljam levo in desno polovico možganov, čeprav se mi zdi, da bolj uporabljam desno polovico (sklepanje na podlagi karakterja in interesov). 

Še en dokaz, kako različno vidimo stvari tudi okrog sebe, kako različno interpretiramo pojave in dogodke v svojem življenju.  

Nauk: Iz več različnih zornih kotov kot smo sposobni videti in ovrednotiti stvari in pojave okrog sebe, bolj prijazni in uvidevni postajamo do sočloveka - svet ni več šahovnica, ampak mavrica ;)

Verjetno mi letos ne bo več uspelo objaviti kakšne zanimivosti, bo pa zato v novem letu bolj pestro, saj je materiala za objavo iz dneva v dan več ;)

Želim vam lepo silvestrovanje, še lepše pa naj bo leto 2008! Naj vam prinese obilo novih in zanimivih idej, misli in aktivnosti, ki vas bodo obogatile na tisoč načinov. Zakorakajmo v novo leto pozitivno in po poteh, ki vodijo k izpolnitvi najglobljih želja in uresničevanju jasno zastavljenih ciljev :)

Dešifriranje številk 2008:

2-krat več sreče ;)
0 - solza in bolečin
0- strahu in trpljenja
8-krat več užitkov (takšnih in drugačnih) :P

S R E Č N O!

PS. Že jutri greva z Matjažem na njihov vikend (Planina pri Sevnici), kjer je prava zimska idila, da pripraviva vse potrebno, v ponedeljek pa bova praznovala skupaj s prijatelji in se že zelo veselim ;) Kje boste pa vi dočakali novo leto? Mi zaupate? ;) pa pa

Pssst! Še to: komaj čakam, da ga pošteno nakepam :D:D:D

Joj, joj, joj… ob obilici voščil ob koncu leta se je zopet nabralo toliko takšnih z napačno uporabo velike začetnice pri pisanju praznikov, da sem se odločila, da jasno in glasno razjasnim zadevo :)
Zanimivo je, da ljudje ponavadi zaradi neznanja pri pisavi velike začetnice napišejo voščilo kar z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI (ugotavljam, da veliko ljudi ne ve več, kaj so velike tiskane črke, pisane itd, zato poudarjam), da se ne bi zmotili, ker niso prepričani, kaj je slovnično pravilno.
Zmešnjava in nejasnosti se pojavljajo pri malo starejši populaciji, saj so se pred nekaj desetletji prazniki pisali z veliko začetnico (še v mojem ranem otroštvu), in zato danes ljudje ne vedo več, kaj je prav in kaj ne, saj je toliko različnih načinov, kolikor je ljudi. Nekateri pišejo božič z veliko začetnico, drugi pišejo “Novo Leto”, tretji “Novo leto”, četrti “Božični prazniki in srečno Novo Leto”, peti so pa že pravi mojstri in pišejo kar vse z veliko ” Vesele Božične Praznike In Srečno Novo Leto”…

Mladim, ki se še šolajo ali pa so zapustili šolske klopi pred komaj nekaj leti in tistim, ki so na pomembnih poslovnih položajih, se pa že malce težko opravičijo takšne napake, zato si od tega trenutka naprej naj ne dovolijo več ponavljanja starih napakic :)

Po forumih se o tem “na veliko” diskutira, vendar zgleda, da vsak “stoji” za svojo varianto pisanja velike začetnice, kot da je pravopis postal osebna odločitev in pravica.
Odločila sem se, da preverim zadevo v SSKJ (slovar slovenskega knjižnega jezika) in zanimivo je bilo spoznanje, da v določenih primerih pravopis dopušča možnost pisanja velike začetnice pri določenem prazniku, če želimo izraziti neko globoko čustveno navezanost in pomembnost praznika (temelji na osebnih čustvih in osebnem odnosu do praznika), vendar POZOR! - takšen način pisanja je zelo izjemen in redek in nikakor ni namenjen množičnemu izrekanju lepih želja in praznikov.

Primer 1:
božič-Božič - pravilen zapis, kadarkoli pač omenimo praznik božič v voščilu ali kakšnem drugem besedilu.
*Božič - je izjema in se piše z veliko začetnico samo takrat, ko želimo zelo čustveno in navezano govoriti o božiču npr. kot krščanski praznik v kakšnem krščanskem zapisu, pridigi, predvsem v cerkvenih krogih.

Primer 2:
novo leto - Novo leto - Novo Leto
*Novo leto - v primeru, ko ima novo leto globlji pomen, velja predvsem za druge kulture, kjer v prehodu iz starega v novo leto častijo prehod z raznimi rituali in ima ta prehod zelo globok pomen za ljudstvo, narod, vendar pri nas se pravilno piše novo leto z malo začetnico.

Primer 3:
…želim ti vesel božič in srečno novo leto 2008…želim ti Vesel Božič in Srečno Novo Leto 2008… …želim ti vesel Božič in srečno Novo leto…želim ti Vesel božič in Srečno novo leto…želim ti vesel Božič in srečno Novo Leto itd.

Prazniki se praviloma pišejo z malo začetnico, kadar pa v nekaj nismo popolnoma prepričani, pogledamo v SSKJ, pa se rešimo vseh dvomov, včasih je pač tako, da je več možnosti pravilnega pisanja in si izberemo tisto, ki nam je všeč in s katero se lahko poistovetimo, seveda skladno s kontekstom ;)

Z veliko začetnico se torej prazniki pišejo takrat, kadar izhajajo iz izpeljave osebnega imena npr. Marijino vnebovzetje, in kadar želimo poudariti močno čustvenost, ki pa ni vsakdanjega pomena, zato se uporablja v zelo redkih primerih.

Upam, da sem vam razjasnila nekaj dvomov in dilem, ter da bo pisanje božično-novoletnih voščilnic prijetno in zabavno opravilo, in ne muka ter napor ;) Poleg pravopisa pa je vsekakor zelo pomembna tudi vsebina in namen ter sporočilnost, zato se ob lepi gesti, s prepričljivim in ganljivim voščilom opraviči in spregleda tudi kakšna pravopisna napakica, zato naj vas strah pred njimi ne odvrne od pisanja, saj so dobronamerne besede najlepše darilo sočloveku in včasih pomenijo veliko več kot kakršno koli darilo…

PS. Če ve kdo mogoče še za kakšno drugo razlago in interpretacijo glede pravopisa velike začetnice praznikov, ki je nisem omenila, naj me prosim poduči ;)

Povod za sledeči post:

Med iskanjem svoje najljubše pižame, sem začela razmišljati o tem, zakaj bi jo sploh morala iskati…je pač ne bom oblekla (ker je namreč nisem nikjer našla, ostale pa so se že znašle v košu za umazano perilo :( ). Hmm….kot rešitev iz zagate sem sklenila, da bom danes spala oblečena v bombažne kratke hlače in spodnjo majico. Tudi prav…samo, da sem našla nekaj primernega. :) Ker si enostavno ne predstavljam spati gola! ;)
Šla sem se naprej učiti…misel na pižamo me je še vedno preganjala tako dolgo, da sem se odločila napisati tale post. Evo ga! :D

Čeprav imam pižamo najraje, ker je najbolj udobna, jo seveda tu pa tam nadomestim s kakšnim drugim kosom oblačila (seveda priložnosti primerno) :D Khm…no tule se pa ustavimo… hehe

Spraševati sem se začela, koliko med vami je tistih, ki radi nosite pižamo, koliko tistih, ki rade nosite spalne srajce, kombineže itd. Koliko med vami je tistih, ki vam je pižama čisto odveč? Ima mogoče kdo tudi svojo najljubše večerno oblačilo? Preveč direktno? :)

Mah, saj to je samo debata o pižami :D:D:D

Vse najboljše, blogec! ;) Tole je tvoj prvi post.

Minilo je kar nekaj časa, odkar razmišljam o svojem blogu, pa vendar je usoda poskrbela, da je imel njegov “rojstni dan” malce časovnega zamika. Kakor koli že, zdaj je končno nastal in upam, da ga bom z zanimivo in pestro vsebino dopolnjevala še dolgo časa ;)

Že samo ime bloga nakazuje, da bo vsebina raznovrstna (od družbenih tem, zgodovinskih tematik, usode narave in vseh živih “prebivalcev” planeta Zemlje, do tehnologije, fotografije, mode, vsakdanjega življenja in nekaj tudi iz mojega vsakdana itd.).

Mogoče še nekaj o sebi za začetek…

Hmm…takole je… obožujem črke…besede…besedne zveze…stavke…povedi…moja strast me spremlja celo življenje - veselje do pisnega izražanja. To bo zaenkrat vse… :) Sem bila preveč skopa? More next time :D