Ah, kako težko je “pognati” možgane v tek, ko so postali malo omamljeni od močnih sončnih žarkov in povečane doze raznoraznih kloridov, ki so v morju, vendar najbolj sem se predozirala z natrijevim kloridom :). Vendar mi bo z nekaj nove energije in volje - upam - uspelo objaviti vsaj nekaj utrinkov z dopusta. Poleg standardnih dejavnosti na morju kot so plavanje, sončenje (vendar v manjših količinah in z visokim zaščitnim faktorjem) in splošnim lenarjenjem, sva z Matjažem zopet “lovila” zanimive motive, ki so me tako navdušili, da sem se odločila tudi z vami deliti nekaj svojih posnetkov, ki sem jih naredila s Canon-om IXUS 75.  

Pri iskanju zanimivih motivov se nisem pustila zmotiti, zato sem v mrzlici fotografiranja pozabila, da bi velik razkorak lahko povzročil kakšno nesrečo mimoidočih “opazovalcev”. Namreč, pozabila sem, da imam oblečeno kratko krilo in ne kratkih hlač. Kljub Matjaževim intenzivnim opozorilom se nisem pustila motiti, zato je nek turist močnejšega spola, po Matjaževem pričevanju, skoraj padel s kolesa :D. Ja, ja, zakaj pa ne gleda raje predse na cesto, a ne? ;) Hehe.

V veliko pomoč sta mi bila tudi ugodna svetloba in zahajajoče sonce, saj so zažareli vsi kotički in med kamni skrito rastje.

…in moja malenkost;)…

 …bojevnika s planeta Ixus  sta se ravnokar prežarčila na Zemljo… :D

“Beam me up, Scotty.” :)))

Bla, bla, bla, bla…

Tokrat je bolj malo za prebrati, kar sicer ni v mojem stilu, vendar naj govorijo fotografije. Upam, da si boste s pomočjo lastne domišljije ustvarili prave poletne zgodbice ;).

Lep pozdrav z Vrsarja! 

Kljub temu, da si resnično želim poučevati, me tu in tam zmedejo komentarji ljudi, ko jim povem, da bi po končanem študiju želela delati v šolstvu. Negativen prizvok vprašanja “Ali si sigurna, da si to želiš?” ali pa ” A res? Poučevala bi rada?” so povod razmišljanja o šolstvu in poslanstvu učiteljev v današnjem času, za katerega je vedno manj navdušenih privržencev.  

V starih časih (mogoče zveni preveč starinsko, ampak razlika v vlogi učitelja od takrat do danes je zelo velika) so bili učitelji zelo spoštovana intelektualna skupina, tako od učencev kot tudi od družbe kot celote. Z leti se je njihova avtoriteta zmanjševala s hkratno liberalizacijo in odprtostjo odnosov v razmerju učenci - učitelji in starši - učitelji. Kar je seveda povsem normalno, saj so se družbeni vzorci vedenja močno spremenili. Družba je postala bolj demokratična, vendar je dandanes demokracija izgubila svoj blišč in slavo prejšnjih dveh stoletij, ko je v ospredju bilo uresničevanje njenih idealov, saj se izgublja pod vedno pomembnejšo birokratsko neusmiljenostjo.

Kaže tako, da so učitelji v šolah danes vse prej kot učitelji. Z nenehnim spreminjanjem šolskega sistema, “izboljševanjem” programov in življenja ter dela na šolah, se učitelji izgubljajo v kopici birokratskih nalog, ki jih morajo izpolnjevati, saj so te naloge primarne narave.  Žalostno je, da lahko med pomen besed “učitelj” in “birokrat” postavimo enačaj. Lahko seštevamo, odštevamo, množimo in delimo možnosti, enačaj med njima ostane, rezultat se pa zrcali na vedno slabšem občem ugledu predstavnikov pedagoških strok v celoti. 

Ne samo, da so se spremenili odnosi v šolstvu, ampak so drugačni tudi družbeni vzorci vedenja. Intenzivna emancipacija žensk je zaradi nespremenjene moške vloge v družini (oziroma le malo spremenjene) povzročila v družini primanjkljaj, ki se kaže v značaju postmoderne družine, katere otroci so zaradi prezaposlenosti staršev večinoma prepuščeni “Drugim”. Med “Druge” bi lahko šteli stare starše, sorodnike, družinske prijatelje in seveda tudi vrstnike, ki imajo najmočnjši medsebojni vpliv. In potem smo zopet pri učiteljih, ki naj bi tu in tam reševali družinske probleme kar v šolskih institucijah, poleg birokracije naj bi z vsem entuziazmom poučevali “izgubljeno” mladino, reševali konflikte med učenci, učenci in učitelji, učitelji in starši in kar je najhuje, med učenci in starši. Poleg svoje birokratske funkcije, ki si je že skoraj prisvojila primat, so učitelji postali neke vrste psihologi, socialni delavci, zagovorniki, organizatorji, na trenutke policisti in nekje tam na koncu vseh funkcij,  še učitelji. V množici nalog, ki zahtevajo veliko truda in energije, so učitelji v trenutni družbi totalno nespoštovana celica, ki predvsem zaradi slabih pogojev in vedno večje zahtevnosti dela, ki navsezadnje ni poplačano zadovoljivo, izgublja svojo moralo in smisel.

Hmm…in kje so rešitve? ;)

Lahko bi pretiravala in položaj učiteljev prikazala v še bolj neznosni podobi, vendar je vsakršno pretiravanje nesmiselno, saj vendar učitelji niso edini, ki se morajo soočati z birokratskimi zahtevami, pa vendar se njihov položaj neverjetno hitro spreminja na slabše, v primerjavi z drugimi poklici. 

1. Sprašujem se, zakaj le peščica rešuje čast večini s svojo ljubeznijo do poučevanja, katerih posledice so priljubljenost med učenci in starši. 

2. Zakaj se toliko maturantov odloči za pedagoški študij, če jih to delo ne veseli?

3.  A je vpliv okolice po izobraževanju potisnilo vso “zdravo pamet” na rob?! 

4. Kdo hoče komu dobro? 

Vsi se sklicujejo na neko “splošno dobro” v izobraževanju in tukaj niso izjema niti vladni predstavniki, niti starši in na koncu celotnega “špeha” pametnjakovičev, so včasih nespametni tudi učitelji, ki zaradi osebnih manjkov  škodujejo učencem. Ah, ta začarani krog. :( Žalostno je opazovati in spremljati ves ta cirkus, vedoč, da bom kaj kmalu sama del njega. No, ja, upam da bom svojo vlogo “klovnese” dobro odigrala, in da bomo  na koncu vsi zadovoljni. :)

Kljub vsem novodobnim “problemom”, ki pestijo to profesijo, še vedno obstajajo “pravi učitelji” - tisti, ki svoje delo opravljajo z srcem. Takšen učitelj je poleg vseh prej naštetih funkcij, ki jih opravlja, tudi učenčev prijatelj in poslušatelj. “Pravi učitelj” ni samo pripovedovalec, ampak tudi poslušalec. Ni pristranski, je pravičen, dovolj strog in ravno prav prijazen. Neverjetna kombinacija, kajne? :) Na žalost šole za pridobitev dejanskih učiteljskih veščin, ki plemenitijo zares dobrega učitelja, nimamo.

Ostane nam samo naša dobra volja, želja po tovrstnem delu in seveda obvezna diploma, ki je po mojem mnenju čisto preveč ali pa premalo cenjena. Preveč v smislu, da si brez nje manjvreden in ne- zadosten kandidat, premalo pa v smislu, da se moraš po končani diplomi ukvarjati z birokratskimi zadevami in iskanjem prve zaposlitve - torej si spet v birokratskem kolesju. Da o plačah ne začnem niti razmišljati. Zgleda, da ni rešitve in edino, kar nam preostane, je v življenju najti pravo poslanstvo. Jaz sem svojega že našla in vsaka ovira bo največji izziv. Poslanstvo bo postalo pustolovščina. O učiteljih vs. birokratih ne bo ne duha ne sluha. :)

Je to utopija? ;)

P.S. Upam, da boste prebrali objavo kljub njeni “širini” in “globini”, ki verjamem, da ni prav nič osvežujoča v teh vročih dneh. So pa zato možnosti komentiranja toliko večje, saj ima vsak kakšno izkušnjo iz šolskih klopi. Prepričana sem, da imate kakšno zanimivo zgodbico ali morda samo mnenje, kritiko…Dokažite, da moje prepričanje ni utopija. :D

 Lep pozdravček vsem ;) 

Mateja

So kot mavrično ogledalo, ki privlačijo ali odbijajo množice uporabnikov/neuporabnikov. Z različnimi odtenki in dizajni so dobesedno preplavili svetovni trg in ljudje jih uporabljajo v različne namene: na delovnem mestu, doma na vrtu, na morju, v stanovanju, “kot splošno obuvalo za vsepovsod” itd. Ob prvem pogledu so mi bili “crocsi” tako  čudni, da sem se čudila vsakemu, ki jih je ponosno nosil. Spominjali so me na obutev Kremenčkovih, zato so se mi zdeli otroci edini možni uporabniki teh neverjetnih barvnih natikačev. S časom sem se jih navadila in danes so mi simpatični in šik. Popestrijo okolico, so smešni in zanimivi hkrati, preverjeno udobni, mehki, celo “dihati” znajo :D, poleg tega so večnamenski in zelo uporabni ter praktični. Želite dokaz? ;)

Striček jih  bo po zelo “umazani” uporabi lepo očistil v vodi in spet bodo kot novi :).

 In zakaj sem spremenila mnenje o “crocsih”? Ker so zares izvirni in udobni. Več o novih modelih in o podjetju si lahko preberete TUKAJ.

Še nekaj fotografij:

…še malo anatomije…

…novejše oblike, ki jih pri nas še nimamo…

…za mrzlo zimo….

…pa za vroče poletje… (uuu, a niso luštni? ;))…

…pa še nekaj samo za moške :)…

Podjetje je poleg obutve na trg lansiralo še oblekce, majice, športne crocse, sončna očala itd. Zgleda, da nas bodo “krokodilčki”, hočemo nočemo, v prihodnosti popolnoma preplavili. Kot je o tem razpravljal tudi Uroš, nas čaka še večja invazija :))). 

Be prepared…  :D

Mnenja o tem pa ne dvomim, da so zelo mavrična in unikatna, zato kar z besedo na dan :).

P.S. Tokrat obarvane besede nimajo globljega pomena, so le simbolizacija barvitosti “crocsov” ;). Še pa vedno čakam na temo, ki mi jo bo dodelil Uroš :). Stay tuned ;).

…kot sem v prejšnji objavi obljubila, tokrat objavljam fotografijo, na kateri sem v družbi dveh postavnih moških, z levim sva si v sorodstvenem razmerju sestra-brat, z desnim pa hčerka-oče. :D Tretji postaven moški pa je bil tokrat za fotoaparatom, z njim sem pa v posebnem razmerju, ki se mu reče partnerstvo ali ljubezenska zveza :))))…

V znak poletju sem tudi sama razpoložena zelo kreativno in razposajeno. Namesto da bi zapravljala čas in denar za nakupe in uživanje, se raje posvečam preučevanju snovi, ki me popelje v zanimiv čas zgodovine starega vzhoda in prvih civilizacij, drugačnih pogledov na svet, ko oblačilo tudi ni več imelo le prvotne funkcije zakrivanja telesa in intimnih delov, ampak tudi označevanje ljudi po premoženju, predvsem pa je zrcalilo moč, vpliv in funkcijo. Ampak o kakšnih hlačah s širokimi hlačnicami in visokim pasom še niso govorili :). Verjetno bi se ob pogledu name od strahu poskrili v veličastne kraljeve grobnice - piramide - in prosili sončnega boga, naj jim priskoči na pomoč. :D Moja pričeska bi jim pa verjetno bila všeč, mogoče le barva ne toliko ;).

Joj, danes sem v prav posebnem “feelingu”…mogoče sledi še kakšna bolj poučna in zanima objava o sledečem preučevanju starih Egipčanov ;).  Pa saj vas ne zanima, ali pač? :)

Zdaj pa sami presodite ali so vam všeč ali ne. Kakorkoli se boste odločili bo prav - meni so super!

P.S. Ali mogoče kdo ugiba pomen barvnih črk? Tisti, ki prvi ugotovi rešitev, bo imel možnost sam določiti naslov oziroma temo moje naslednje objave :))))) Upam, da mi ne bo žal, da sem to napisala .:D :D :D

Top modni trend letošnjega poletja: ultra široke hlačnice, ozki pasovi, cvetlični vzorci,  ”handbag”  in “puffy” torbice (”ta velike”), obleke z veliko volumna, lahkotni in udobni materiali, ki se zlijejo v popolno silhueto. Prednost imata udobje in unikatnost, zrcaljena v tisoč in eni kombinaciji resnično veliko modnih stilov, ki nam jih ponuja modni trg. Ozki kroji hlač niso več tako “in” kot so bili, saj se na modno sceno vračajo hlače s širokimi hlačnicami in višjim pasom. Pa smo mislili, da smo jih za vedno “pokopali” na dno omare :). 

Modni ustvarjalci so se odločili na nek način podoživeti 50-ta, 60-ta in 70-ta leta, vendar z svežim dodatkom moderne epohe, katere ideal je ženska, ki zna s kombinacijo oblačil izražati svoje razpoloženje, primerno toku dogodkov, in osebnostne lastnosti. Možnosti oblikovanja lastnega sloga je skoraj toliko kot je posameznih tipov osebnosti. In kakšen slog je odraz vaše osebnosti in vloge v družbi? ;)

Osvobodite se predsodkov in si to poletje privoščite kakšen kos oblačila, ki se vam mogoče trenutno zdi nenavaden ali celo čuden, vendar občutek nositi nekaj unikatnega in čisto “svežega” je tudi unikaten in svež - vas zanima? 

…ena izmed možnosti so hlače z ultra širokimi hlačnicami in povišanim pasom…

…so udobne…

… so elegantne, s svojo čutnostjo poudarijo lepo silhueto…

 …optično vas povišajo in noge so dooooolge, doooooolge :)))……

Tudi sama sem imela probleme z nakupovanjem hlač - natančneje kavbojk - ker mi najprej niso bile všeč nobene s širokimi hlačnicami, kaj šele, da bi se lepo prilegale moji postavi. Vsa jezna in obupana sem hodila po trgovinah in ugotovitev se je potrjevala iz minute v minuto, saj nikjer skoraj ni bilo več hlač z ozkimi hlačnicami. Odločila sem se, da zadevo preverim na spletu. Zaključila sem  s spoznanjem, da so “ozke hlače” res “out” ;) in se napotila “na lov” za novimi, drugačnimi. Na začetku sem se le s težavo spogledovala z njimi, potem pa sem jih kar tako, malo za šalo, pomerila…in srečno odkorakala z novim parom hlač do blagajne. Happy end! :))))

Všeč so mi predvsem zaradi optičnih lastnosti in udobja, ki ga oprijete hlače nikakor ne morejo ponuditi, zato priporočam vsaj pomerjanje :).

Nekaj na to temo tudi TUKAJ!

P.S. Da se modni trendi res zelo hitro spreminjajo, in da se jim včasih s težavo podrejamo in sprejemamo (vsaj na začetku), je dokaz izraz začudenja in skeptičnosti na Matjaževem obrazu ob prvem pogledu na hlače…ko sem jih pomerila, je v hipu spremenil pogled, ki ga lahko ubesedim nekako takole:”Waaaaaau!” :D :D :D

… še popolnoma nedotaknjena (drugič bo treba za takšen pekač malo več testa ;))…

… testo je bilo zelo okusno, medtem ko so jabolka bila malo preveč sladka - za naslednjič bom vedela ;)…  P.S. Zdaj pa pričakujem goro pohval in komentarjev :)))))))))))))  

 Mogoče bi svojo “blogersko odsotnost” lahko definirala kot krizo ustvarjanja. Verjetno mi je v obdobju, ko se mi je življenje nekoliko dopolnilo in spremenilo (v pozitivnem smislu, seveda :)), vse ostalo postalo nepomembno in postransko, saj sem odkrila svojo novo ljubezen - da ne bo pomote, govorim o ljubezni do kuhanja - ta ljubezen je sladka, je vroča, včasih tudi malo slana in kisla, a vedno bolj moja. Vsak dan bolj uživam o poskušanju novih stvari in kombinacij ter povsem mojih okusov hrane, ki nastanejo pod taktirko moje, povsem na novo “rojene” ustvarjalne žilice v kuhinji :).  

Ker sem tako zanemarila svoj blog, sem imela slabo vest, ki mi je “nagajala” in mi ni dovolila ustvariti smiselne objave (se sprašujem, če bo ta imela kakšen smisel;)). Dejstvo, da sem kljub neustvarjanju imela zabeleženih zelo veliko ogledov, me je vedno znova prepričevalo, da naj ne odneham (verjeli ali ne, so tudi te črne misli bile del krutega načrta mojih možgančkov). Potem pa še kakšen namig znancev in prijateljev…in evo, here I am again! :P ;). 

In sedaj imam res tri ljubezni: prva in “taprava” je moj fant, druga je tale “brejnstormček” in tretja, čisto nova in sveža, je kuhanje in peka. Pod drugo kategorijo ljubezni spada tudi veliko drugih mojih strasti in zanimanj, katere v določeni meri delim tudi z vami. Kot v vsaki ljubezni so vzponi in padci - “brejnstormček” je zdaj vsekakor v svojem ponovnem vzponu :)))

P.S. Kristina, “krivdo” za ponovno objavo dajem  tvojemu komentarju v prejšnji objavi, ki me je predramila in me pognala v takojšnjo AKCIJO! :) Hvala…lep je  občutek, da me nekdo celo pogreša “tu gor” ;). Lep pozdravček, M.

(more…)

Najbolj so me presenetile cene majhnih in nujnih zadev in šele zdaj imam malo bolj zrcalno predstavo o cenovnih postavkah posameznih stvari. Kakor koli že, pomembno je to, da se počasi, a vztrajno, približujeva k cilju, in upam, da bo kuhinja kmalu gotova, ker se že zelo veselim eksperimentiranja v lastni kuhinji in potem se ne kdaj začuditi, če bom tu in tam objavila kaj o kuhanju in hrani ;) Po drugi strani je pa opremljanje pravi izziv in dogodivščina, ki ustvarja nek povsem nov občutek in veselje. Na koncu je pa najslajša še pika na i, torej dodatki, ki popestrijo in poživijo ter dodajo pečat k vsebini prostorov. To so razne dekoracije, na primer blazine, zavese, slike, vaze, okrasne svečke, tu in tam kakšna skulptura, čeprav ne maram tipičnih “prahonabiralcev” itd. 

Pri opremljanju stanovanja se mi zdi zelo pomembna presoja o kvaliteti in ceni oziroma njuno razmerje, saj lahko tako prihranimo kakšen evro ali pa nepotrebne komplikacije in zaplete ter celo nedelovanje zaradi slabe kakovosti. Tudi trenutni modni trendi zame niso primarni, ker so notranji prostori odsev naše duše in predvsem naših osebnostnih lastnosti. Barve sten, pohištvo in razporeditev je slika nas samih, zato se moramo doma vedno počutiti sproščene. Prijetno in pozitivno vzdušje je zmagovalna kombinacija za ustvarjanje idiličnega bivanja, ki samo potrjuje naše notranje zadovoljstvo. Sreča pa je v življenju naš adut - in zato je včasih potrebno dobro premisliti, ko nakupujemo stvari, da se naša sreča ne ravna po naslednjem pravilu:

” MAXI PROBLEMI vs. mini sreča” 

P.S. Če ima mogoče kdo kakšno zanimivo izkušnjo pa le z besedami na plan…vsakega komentarja, ideje, nasveta itd. bom zelo vesela. :) Uživajte ;) 

Prvomajski prazniki so letos minili v povsem drugačnem vzdušju kot prejšnja leta. Pot naju je popeljala naravnost na najbolj zelen in najsevernejši otok Grčije - na Krf. Zame je bilo to popolnoma novo doživetje. Potovanje z ladjo je bil le prijeten uvod v pestro in energično mentaliteto Grkov, ki so me na trenutke strašili, spet drugič navduševali s svojo odločno, ostro in na prvi pogled neizprosno karizmo. Ker še nikoli nisem bila v Grčiji, me je prvi stik z grškim načinom življenja, njihovo pokrajino, infrastrukturo in načinom komuniciranja in vsakdanjega življenja tako zelo presenetil, da sem samo zbirala občutke in navsezadnje spoznala, da nekateri pregovori res niso iz trte zviti. Lahko potrdim slednjega: Povsod je lepo, a doma je najlepše. :) Da ne bi narobe razumeli - potovanje je bilo enkratno doživetje še nedoživetega (no, vsaj zame) :). Za boljšo predstavo tudi nekaj fotografij…

…vkrcavanje na ladjo (Minoan lines)…

… vrata najine kabine…

Sprednji del ladje, kjer sta dva bazenčka in mini jaccuzi…

Bar na ladji…very nice :)  

Matjaž uživa v toplem zraku, ki piha iz rešetk… :D

...kar po dolgem shootingu na ladji (razni detajli) niti ni tako čudno, da si je vzel nekaj minut počitka ;) Aja, tudi jaz sem ga malo namučila hehe…

…unikatne akrobacije… :)

Veter je bil na vrhu ladje kar močan - lasje so plapolali v vse možne smeri ;)

Žejo sva si potešila z ustekleničeno vodo. Tu in tam pa sva si privoščila tudi kakšnega “Gordona” (Gordon’s Space). 

 Prva stvar, ki je dobila največ moje pozornosti, so seveda navade domačinov in njihov način življenja. Le kako ne bi bilo to najbolj zanimivo, če sem po duši in srcu sociologinja. :)  Glede na to, kakšno infrastrukturo imajo in navade, mi ni bilo povsem jasno, kako so sploh prilezli skozi rešeto pogojev, ki jih postavljajo in zahtevajo članice Evropske Unije. O kakšni prometno-cestni kulturi verjetno nihče ne govori veliko, saj se vsi vozijo po svojih osebnih načelih. Obstajajo nepisana pravila vožnje in največkrat ima prednost večji, močnejši ali hitrejši. Priznam, da me je bilo na trenutke kar precej strah, da se bomo zaleteli v spredaj vozeče vozilo, ali pa da ne bomo uspeli obvoziti na cestišču “parkiranega” smetnjaka. Ampak to še ni bil največji ekstrem. “Zabava” se je začela pri vožnji skozi zelo, zelo ozke ulice, ki so se vile v hrib do hotela in kjer so se srečali kar trije avtobusi. Lahko si predstavljate zmešnjavo in gnečo, vendar odločnim in drznim Grkom to ni predstavljalo kaj več kot le enega izmed neštetih izzivov, ki jih srečujejo na cesti vsak dan. Uf, bilo je pestro. :)

Temperamentni Grk za volanom ;)

In voila - Ipsos!

Približno 2 km dolgo obmorsko naselje, kjer so večinoma nočni klubi in bari… 

…prevoziti dvojno črto je nekaj povsem vsakdanjega… :D

...khm…mislim, da je vsak komentar tukaj odveč… :))) 

…to je neke vrste “parking” :)))

Zelo dolga plaža iz mivke, ki je sicer super, ampak si jo kasneje s težavo spereš z vseh predelov telesa ;)

...bar ima vrt na katerem se lahko v ležečem položaju sprostiš in uživaš na sončku in po možnosti v družbi super fanta in okusnega cocktaila ;) :D…

…shooting na plaži je bil seveda neizbežen ;)…več fotografij si lahko ogledate TUKAJ

Ko smo prišli nazaj v Slovenijo sem bila najbolj vesela pitne vode iz pipe in mirnejših voznikov (no, čeprav se tudi pri nas najde marsikateri “Grk” po karakterju in stilu vožnje :). O uporabi in odlaganju umazanega toaletnega papirja v koše za smeti pa ne bi niti zgubljala veliko besed - kratko in jedrnato - ogabno. Kako smo lahko srečni, ker nam tega ni treba početi v Sloveniji. ;). Upam, da nisem vsega skupaj opisala preveč pesimistično, saj je vtis bil povsem drugačen, čeprav drži, da so me takšni ekstremi najbolj fascinirali in presenečali. In povsem resnično je, da nas drugačnost bogati :).

Ker je bilo to zame prvo tako dolgo potovanje, sem še polna novih vtisov in želja po še in še je vedno močnejša. Fotografij imam toliko, da bi deset objav bilo premalo, zato si jih lahko še nekaj ogledate na Matjaževem blogu.

Mogoče pa še kakšna serija sledi tudi pri meni - bom še premislila. ;)

No, samo še ena “pocukrana” ;)

Skoraj sem pozabila…gyros…njami, njami…upam, da bo kmalu tudi pri nas…mi je bil zelo všeč :). Fotografije na žalost nimam, ker je bila teta “Lakota” preveč lačna, da bi vmes še fotografirala hehe. 

Greece - now I want to see more of you, because you fascinated me in thousand and one way! :))))

Da bi Grki to dejansko razumeli, je treba prebrati v zelo trdi angleščini, ki je še na žalost ne obvladam. 

Maybe next time :)

Zadnje čase se toliko dogaja v mojem življenju…pretekli vikend smo praznovali Abrahama, za katerega organizacijo “zabavnega” dela sva bila odgovorna prav midva z Matjažem (zdaj srečna, ker smo se imeli res super :)), vmes že 14 dni prenavljava in si urejava najino mini gnezdece (glavna pridobitev je kuhinja-jupiiiii), kar mi preostane časa se pripravljam na nove izpite…ah, kaj sploh naštevam…toliko se dogaja, da se niti ne spomnim vsega :D 

Med vsemi novostmi je tudi moja nova pričeska, ki še na žalost ni dobila ustrezne pozornosti Matjaževega objektiva, da bi lahko fotografije moje nove frizure delila z vami, ki se po kakršnem koli naključju znajdete na mojem blogu (ki ga na žalost tudi malo zapostavljam).  Za približno predstavo le simbolična fotografija - lastnega portreta nimam - še ;). Moji lasje so občutno krajši (za cca 25 cm), nova energija, ki mi jo je dala nova podoba, je pa več kot dobrodošla, saj sem imela dolge lase celih 10 let :)

(zares simbolična fotografija) - da ne bom o kovačevi kobili spet… :D

Jeeeej! Končno sem se opogumila in naredila en velik korak naprej :))) Počutim se odlično! ;)

 Ob padanju las na tla so se mi kar roke tresle od adrenalina in navdušenja ter seveda tudi strahu, da ne bom zadovoljna, ampak krajši kot so bili lasje, bolj sem bila zadovoljna ;). Mislim, da je že bil čas, da spremenim dolžino las, ker z barvami sem že tudi eksperimentirala…sem pač ena izmed tistih, ki jih kaj novega v življenju popolnoma prebudi in “osveži”. Na trenutke se počutim tako razigrano kot majhna deklica, spet drugič zapeljivo in seksi…ah, enostavno super je! :))))

Za kvaliteto fotografije se prosim ne zmenite veliko, ker je nastala kar na photo boothu na en, dva, tri, poleg vsega so bili moteči  tudi močni sončni žarki. Je bolj umetniške narave in izžareva posebno energijo - ne, želela sem, da je takšna. No, fotografi že vedo, o čem govorim, a ne? ;) Kot sem že omenila, sva z Matjažem oba zelo zaposlena, vendar sigurno sledi manjši shooting in nove fotografije.