13. januar…vzela sem v roke čopiče, si pripravila barvno paleto senčil in se predala trenutnemu navdihu.  Moj model je bila Ines, ki me je s svojo prečudovito energijo tako očarala, da sva ob nadaljevanju najinega druženja v prihodnje postali zelo dobri prijateljici. ;) Ob toliko pozitivne energije, ki se je tisti večer prelivala v mojem šminkerskem kotičku, ni moglo biti drugače kot da je make up mavričen in pisan. :)

Od takrat dalje sem začutila, da se v meni skriva velika želja in hrepenenje po ustvarjanju takšnih in drugačnih make up “kreacij”. In začelo se je moje novo poglavje…svet je zdaj bolj pisan!  :)))

photo: Matjaž Očko
make up: Mateja Pozeb
model: Ines Bule

Pisalo se je leto 2002… natančneje, bil je 22. 2. 2002 – zame eden najbolj pričakovanih dni v življenju, saj sem imela maturantski ples. Spominjam se, kako sem vsa na trnih pričakovala trenutek, ko bom lahko zablestela na plesišču pred starši in vsemi gledalci in opazovalci ter se zavrtela v nepozabno noč. Aaaaaaaah, sanjala sem, sanjala…lahko bi bilo vse super in lepo, če bi le ne šlo nekaj zelo, zelo narobe…

Že nekaj časa nazaj sem začela razmišljati o pomenu maturantskega plesa za maturantke in maturante, za starše in sorodnike. Kako doživljajo ta dogodek, dan vsi od naštetih posameznikov? Kaj jim pomeni? Zakaj je tako pomemben, če sploh je? Navsezadnje sem se spraševala, kaj je takrat pomenil meni in kaj mi pomeni še danes.

Verjetno je občutkov od različnih posameznikov vpletenih v dogodek veliko, vendar se mi zdi, da so maturantke še pod posebnim pritiskom. Poleg tega, da že njihov spol determinira večjo stopnjo angažiranosti in truda v končni izgled, so verjetno maturantke tisti faktor celotnega dogodka, ki najbolj očarajo, začarajo, v prostor vnesejo določeno mero elegance in ženstvenosti predvsem pa zrelosti. Maturantski ples je skorajda prvi tovrsten dogodek v življenju, da se dekleta in fantje lahko s svojo pojavo nekako “približajo” svetu odraslih. Če se izrazim drugače, končno imajo možnost pokazati svojo odraslost tudi z izgedom. Maturantke v prelepih večernih oblekah zasijejo v soju luči, maturantje so kot pravi kavaliriji v možatih suknjičih in oblekah – skupaj jemljejo dih prisotnim, vzbujajo občutke ponosa in veselja.

Vsako dekle si primarno želi izgledati najboljše – zamislijo si pričesko, obleko, make up, modne dodatke, čevlje…vse mora biti usklajeno, predvsem pa želijo, da bodo najlepše med najlepšimi. Verjetno se takrat nisem zavedala, kako pomemben dan je pred menoj, se pa tega toliko bolj zavedam danes. Če se bi še lahko vsaj enkrat vrnila…Aaaaaaaaaah…

…moje sanje so se razblinile v trenutku, ko sem se pogledala v ogledalo v kozmetičnem salonu,  katerega imena raje niti ne omenjam. Podoba, o kateri sem sanjala, je izginila v sapici realnega spoznanja, da si sploh nisem podobna!!!!! Moja lepa in malo porjavela barva  kože se je spremenila v svetlejšo, že dovolj temne in močne obrvi so postale črni gozdiček :((, ustnice so se namesto v nežni barvi breskve “kopale” v krvavo rdeči. Povsem nemočna in obupana sem stekla iz salona, komaj sem uspela še plačati. Nisem mogla verjeti, da se kaj takega dogaja meni!!! Še domov nisem imela časa iti…prav grda sem se zdela sama sebi…hitro sem šla na WC in si zbrisala večino ometa in se na hitro sama naličila. V tistem trenutku sem začutila rahlo olajšanje, ampak v spominu je zavedno ostala grenka izkušnja…

Ja, če bi se lahko še enkrat vrnila, bi bilo drugače. Obraz, oči, pogled – vse to so sestavni elementi komunikacije, so knjiga našega počutja, ogledalo naše duše in orodje, s katerim se predstavljamo svetu. Star slovenski pregovor pravi :” Obleka naredi človeka.” Mogoče bi lahko malo obrnili pregovor in rekli: “Človek naredi obleko.” Zakaj? :))

Maja&Jure na maturantskem plesu (31.1. 2010)…

Človek dejansko naredi obleko, potem jo nosi, in če se v svoji koži, kot radi rečemo, ne počuti dobro, potem tudi obleka ne bo oddajala pravega pečata in energije. Najprej moramo poskrbeti zase, za dober izgled našega telesa, da lahko vse, kar oblečemo nase zasije v pravi luči. Pogled in nasmeh pa sta glavna faktorja, s katerim pozdravljamo, kontaktiramo, ohranjamo stike, se spogledujemo, zahvaljujemo…sta prvi stik s svetom!! Naš obraz je dejansko neformalna osebna izkaznica, ki na prikrit način predstavlja naša čustva, naše misli, počutje, namene…je ogledalo nas samih!! Zato si želimo, da bi izražal čim lepše lastnosti in počutja, mar ne? :)

Ne glede na to, kolikokrat se v življenju ženska naliči, se mi zdi, da se ob posebnih priložnostih kot so npr. že omenjeni maturantski ples, poroka, večja praznovanja in slavja, prireditve, poslovni sestanki itd. make up zelo lepo poda, če se ženska predstavi v vsem svoje sijaju. Make up je v tem primeru osnova, s katero se lahko polepšamo, poudarimo svoje adute, izkažemo svoj odnos do sebe in drugih in se spoznavamo v svoji drugačnosti.

Maja mi je že pri poskusnem make upu izrazila željo, da bi rada imela bolj naraven, nežen make up…

Zaradi slabega make upa sem imela skoraj uničen najlepši večer v življenju…in ja, maturantskega plesa ne bom imela nikoli, nikoli več!!! Šele zdaj se zavedam, kako zelo so pomembni določeni trenutki v življenju, koliko ti lahko podarijo, te obogatijo!! Saj ne, da se potem nisem imela lepo, ampak še vedno sem žalostna in razočarana, če se spomnim, da se nisem počutila  tako zelo dobro kot bi se lahko.

Predvsem zaradi vseh zgoraj naštetih in na (pre)dolgo opisanih razlogih, sem se že na samem začetku svojega ustvarjanja  kot vizažistka odločila delati na kvaliteti in NE na kvantiteti. Ličenje maturantk je zame prijetna izkušnja, nekakšno podoživljanje lastnih občutkov, hkrati pa lahko  v mislih vedno znova in znova spreminjam svojo nesrečno usodo tako, da se potrudim in maturantkam nudim maksimalno varianto make upa, ki jim najbolj pristoji!!!  :)

…in takšen je tudi bil…nežen, naraven…make up, se razume!! :P

Že nekaj časa se vrtim v svetu mode, če pa dobro pomislim, pa sem bila ustvarjalna že od malih nog, ko sem se želela kljub mamičinim priporočilom obleči kar po svojem okusu. In veste kako je to zgledalo? :)) Poleti sem želela nositi škornje zraven kratkih hlač, pozimi pa poletne čeveljčke. :))) Spominjam se dni, ko sem malo na skrivaj “sposodila” mamino šminko, pa kakšen lak za nohte in še kaj bi se našlo. ;) Verjetno je večina punčk moje starosti (v tistem času) storila kakšno podobno vragolijo, vendar so se moje ambicije nadaljevale v nadaljnjih izzivih, ki mi jih je ponudilo življenje.

Z nekaj priložnostmi sem se rahlo dotaknila sveta, ki ga ustvarjajo modeli, manekenke, kreatorji, stilisti…in ja, tudi fotografi. ;) Dokaj hitro sem ugotovila, da delo na modni pisti ni zame ter da je poziranje le hobi in veselje, ki ga ne želim početi profesionalno, saj me je bolj kot vse pritegnilo drugačno ustvarjanje – fotografija, ličenje, stiliranje, shootingi itd. Torej dejavnosti, ki ustvarjajo končni izdelek – fotografijo, ki jo potem občudujejo morebitni kupci, stranke, oboževalci, če jo tudi naročnik, toliko boljše. ;) :p

Z veseljem sem se udeležila vsakega shootinga, na katerega me je Matjaž povabil in z velikim navdušenjem opazovala delo vsakega snovalca končnega produkta. A če priznam, sta me najbolj pritegnila delo vizažista/vizažistke in fotografa.  ;) Kot lahko v prejšnjih objavah zasledite tudi nekaj mojih fotografskih izdelkov, bodo v nadaljevanju objavljeni tudi moji make up izdelki. Veselje do fotografiranje še zdaleč ni poniknilo in veselim se dne, ko si bom kupila svoj zrcalno refleksni fotoaparat. ;)

Pa da se vrnem k tematiki, torej k ličenju ;)…Ko sem se odločila, da grem opravljati tečaj za profesionalnega vizažista k Tini V. Cavazza, se mi niti sanjalo ni, da me bo to tako zelo prevzelo. Iz tedna v teden se je želja poglabljala, dopolnjevala, vedno bolj sem ugotavljala, da v tem neznansko uživam, da lahko na nek način izrazim sebe na obrazu drugega. Uau, zame je to fascinantno! ;) Igra z barvami, oblikami, strukturami, idejam in nenavsezadnje  bujno domišljijo me je pritegnila do te mere, da sem se zelo poglobila v to delo.

Uživam pri delu z ljudmi, še bolj pa mi je lepo, ko vidim nasmejane obraze deklet in žena, sploh če sem delno za to “kriva” tudi jaz in moji čopiči, ki so se vrteli po obrazu.

Predvsem se veselim sodelovanja s svojim fantom fotografom ( www.matjazocko.com), saj se najini kreativni žilici dopolnjujeta. M2O pa je tisto ime, ki naju povezuje v neločljiv tandem.  Z veliko predanostjo želiva skupaj pisati, risati, barvati, šminkati, fotografirati in ustvarjati najino pravljico kot fotograf in vizažistka, kot fant in punca, kot par, ki svojo medsebojno ljubezen preliva tudi v delo. ;) Čutim, da se je začelo novo, še lepše obdobje – čas, ko izzivi postajajo hrana za dušo!! :)

…to Janezek zna.”

Morala ali etika sta del vsake družbe, ki se  spreminjata glede na čas in  prostor.  Brez etike bi v naši družbi prevladoval kaos, ki bi ga zaznamoval predvsem egoizem. In zakaj tako sklepam?

Med sprehajanjem po ulicah in trgovinah ter nujnemu obisku kakšnega urada ali druge institucije se ni mogoče izogniti ne-videnju izstopajočih dejavnikov, ki potrjujejo, da ljudem primanjkuje etike. Med sprehajanjem po ulici ali trgovini je skoraj nemogoče, da ne bi naletela na kakšno gnečo posameznikov, ki kot “slepe kure” hodijo malo levo, malo desno, se opotekajo, saj ne vedo točno kam so sploh odpravljeni. Ne znajo se umakniti! Še večji absurd je, da večina ljudi ne ve po kateri strani se hodi, saj eni hodijo po levi, spet drugi po desni. Potemtakem se sploh ne čudim, da vsake toliko časa nekdo zamenja vozni pas na cesti. Nezaslišano in neopravičljivo! Takšna pravila morale smo se učili že v mali šoli, ko so nam vzgojiteljice prikazovale pravilno hojo ob cesti in drugje. Zakaj za večino ta pravila ne veljajo več?!

Med iskanjem odgovorov in vzrokov za takšno vedenje se nikakor ne morem naslanjati na izgovore, ki opravičujejo tovrstno početje in ignoriranje moralnih norm in vrednot. Kapitalizem in rekla kot je na primer “čas je denar” tukaj nimajo vpliva. Samo en pogled v sosednje države, predvsem države Severne in Zahodne Evrope, nam jasno skicira odgovor, da v naši družbi resnično primanjkuje ljudem nekaj zdrave pameti in etike. Dokaz: ne glede na množico ljudi v centru Londona je pretok tekoč, ljudje na tekočih stopnicah stojijo na desni, da lahko po levi v naglici drugi mimoidoči hitro napredujejo do cilja, kjerkoli že, ljudje stojijo lepo  v vrstah in se ne prerivajo itd. A je to pri nas mogoče??

Včasih se počutim kot v otroškem vrtcu, kjer so ljudje okrog mene kot majhni otroci, še malo nevedni in v ritmu otroške razigranosti egoistično in brez manir hodijo po svetu in nekaj iščejo, verjetno še sami ne vedo kaj. ;)

Joj, druga zadeva, ki me jezi (ja, res me jezi! ) je neverjetna ignoranca do stvari, ki so na ogled v trgovinah in se jih ti nadobudni in nedorasli “otroci” nepremišljeno dotikajo. Mah, to je še vse v najlepšem redu do točke, ko začnejo stvari zavestno uničevati. Najbolj očitna nemorala se dogaja predvsem v trgovinah z oblačili, kjer gre za masovno prodajo in veliko število artiklov (npr. H&M, Zara, Stradivarius, Bershka itd.). Kot kupci si seveda vsi želimo, da je všečno blago, za katerega nameravamo odšteti nekaj denarcev lepo ohranjeno  in v stanju, ki potrjuje naš nakup  NOVEGA oblačila.

Zatorej ne razumem vseh tistih posameznikov, ki se v vlogi kupca obnašajo kot uničevalci  za nekoga drugega morebitne dobrine!! Halo?! Kje je tukaj logika? Ni logike, ni etike. Je kaos, je ignoranca, je egoizem.

Primeri uničevanja in nemoralnega vedenja v trgovinah z oblačili:

- v garderobah je možno na tleh videti pohojena oblačila, ki so izgubila svoj sijaj in tudi možnost, da bodo “našle” svojega kupca;
-  na obešalnikih so cunjice – ja, cunjice, ker tako “nesrečno visijo”;
- kljub trudu prodajalk, ki se v polni trgovini strank morajo ukvarjati z zlaganjem in urejanjem trgovine, se na koncu veliko stvari poškoduje ali celo uniči in čisto mogoče je tudi, da si jih je nekdo kar prilastil – nelegalno, seveda;

Vir slike klik

Lahko bi naštevala in naštevala…ampak kaj ko tako nič ne rešim. No, saj verjetno s celotno objavo in razmišljanjem tudi ne. Nemoralnost ljudi je danes, vsaj v naši deželici, žalostna lastnost, ki ne samo, da uničuje materialne stvari, ampak UBIJA!

Ko se sprašujemo, kako so nekateri objestni in nespoštljivi do drugih, tudi v prometu, lahko odgovore iščemo ne le v večjih stvareh, kot je na primer prekomerno uživanje alkohola in drugih drog, ampak se moramo zazreti v tiste vsakdanje nepravilnosti, ki rušijo moralnost slehernega posameznika v družbenem prostoru, saj kot pravijo “iz malega raste veliko” ali pa “kar se Janezek nauči, to Janezek zna.” Če ljudje ne bodo osvojili osnovnih moralnih odtenkov družbenega kalupa, potem si bodo na koncu sami “skopali jamo” in vanjo potegnili kopico nedolžnih ljudi.

A je res tako težko biti vljuden in že vnaprej pomisliti na druge ljudi? A je tako nelogično ne-uničevati tistega, kar ni tvoje? A ni logično, da se tudi “njemu/njej”, ki je nemoralna, zgodi kaj neprijetnega od nekega drugega nemoralneža?

Ustavimo kaos, bodimo spoštljivi in se obnašajmo do drugih enako kot sami želimo, da se  drugi obnašajo do nas.

Je logično. Je spoštljivo. Je ETIČNO.

*WILHELMA (official site)

Lepota narave zbrana na obsežnem območju, vzame vsakemu pridevniku in opisovanju občutkov smisel in pomen, saj je vse tako neverjetno urejeno, čisto, napolnjeno s tisoč in eno rastlinsko in živalsko vrsto. Vsekakor priporočam ogled enega največjih živalskih vrtov v Evropi. Zgodbo pa naj pripovedujejo fotografije…

Po tem pogledu sodeč, bo fotografij zaenkrat dovolj… :))

Hehe… Opice so bile prave “pozerke”… ;)

Fotografij imava malo morje…veliko srčkanih živali sva ujela v objektiv, ampak vseh na žalost ne morem dodati v objavo … ;) Bo treba v živo videti prekrasno Wilhelmo. ;)

Po napornem mesecu študija in opravljanja izpitov, ki sem jih tudi uspešno opravila (jeeeeej :)), sem se neskončno veselila mini potovanja v Stuttgart, predvsem Wilhelme, ki je največji evropski živalski in botanični vrt  ter ogleda enega najveličastnejših gradov, Neuschwansteina.

*Zaradi prevelike količin informacij in fotografij, bom Wilhelmo podrobneje predstavila v naslednji objavi.

Osnovni podatki:
Start: 26.9. 2009 ob 2.oo
Prevoženi kilometri: 1600 km
Čas trajanja: 2 dni in 2 noči
Število potnikov: 4
Večja mesta na poti: Graz, Villach, Salzburg, München, Stuttgart
Glavna pijača: Redbull in voda + sveže stisnjeni pomarančni sok :)))
Število fotografij (skupaj): 600
Prihod domov: 28.9.2009 ob 2.00

Po ogledu Wilhelme smo se napotili v hotel, uredili vse formalnosti in se vrnili v mesto. Kljub bolečinam, ki niso prizanesle skoraj nobenemu delu telesa, sva se z Matjažem z veseljem napotila k novim dogodivščinam nasproti. Stuttgart sem nazadnje obiskala v zimskem času in bila zelo navdušena nad utripom in ponudbo v mestu v času božično-novoletnih praznikov (Weinachtsmarkt). Tudi tokrat me mesto ni pustilo ravnodušne. Prijetna temperatura zraka, romantične sapice, prijazna osvetlitev, pisana množica ljudi, ki je napolnila ulice in vsak se je  v svojem slogu izgubljal v čaru večera. Zelo zanimiv dodatek pisanemu mestnemu vrvežu, če temu lahko tako rečem, so doprinesli posamezniki oblečeni v narodne noše. Občutek sproščenosti med sprehajanjem po mestu je dopolnjeval še občutek svobode, ki ga nudijo le večja mesta. Ta občutek pri nas zelo pogrešam, saj povprečje opredeljujejo v velikem številu “zaplankani” posamezniki, ki svoje baterije polnijo z ogovarjanjem drugih ljudi okrog sebe in ocenjevanjem njihovega izgleda. V tujini do sedaj nisem nikoli imela tega občutka – svoboda je neskončna in telo je preplavljeno z občutkom neskončnih možnosti.

Ko sva napolnila prazna želodčka z dobro hrano in pijačo, smo se skupaj odpravili na železniško postajo, nabavili karte, se malo fotografirali, kljub temu, da so naše obraze krasili veeeeliki podočnjaki, saj nismo spali že približno 38 ur!! :)) Redbull ti da kriiiilaaaa!! ;D

Odpravili smo se na tradicionalno zabavo t.i. Volksfest, ki je nekaj podobnega kot Oktoberfest v München-u, le v malo manjšem obsegu. Zabaviščni prostor je žarel od milijon lučk, ki so razsvetljevale nebo daleč naokrog. Zabava na vrhuncu, igral tudi ni manjkalo, tudi za adrenalinske avanturiste je bilo super poskrbljeno – tako je potrdil drugi del odprave. Ker z Matjažem nisva ravno navdušena nad podobnimi adrenalinskimi dogodivščinami, sva se zato “vkrcala” na “kolo” (pozabila, kako se mu reče) ;) in uživala v razgledu in romantičnem vzdušju. ;) Aaaaaaah…. :D.

Nekaj fotografij…

“Veliko kolo” :))) hehe

Mmmm :))

Na trenutke se mi je zdelo, da je december… :)))

Tisoč in ena lučka… ;)

Pogled na “mini mesto v mestu”… ;) (z velikega kolesa) ;)

Za malo bolj pogumne “Shaker” :D

V nedeljo smo si ogledali še Fernsehturm in se poslovili od Stuttgarta.

Fernsehturm

Pot nas je vodila do Füssen-a, natančneje do Hochenschwangau-a, kjer smo si ogledali grad Neuschwanstein. Grad je privabil pogled že iz daljave, saj je kot iz pravljice. Z besedami težko opisljiva kulturna dediščina Bavarske, ki se lahko pohvali s svojo imenitnostjo ter edinstvenim slogom, ki je nastal v “norih” mislih  njegovega primarnega lastnika kralja Ludvika II. Bavarskega, ki je zaslovel predvsem zaradi tega gradu. Označevali so ga kot “norega” Ludvika. Glede na izgled gradu, ki je nastal v 19. stoletju, so njegove ideje bile res nekoliko časovno neumestne. Kakorkoli že, njegove sanje danes občudujemo vsi tisti posamezniki, ki se navdušujemo nad zgodovino in njeno arhitekturo. Za lažjo predstavo sledijo fotografije…

Neuschwanstein

Zgornja fotografija (grad)  je nastala na mostičku, ki je viden na tej fotografiji.

Vhod v grad…

Notranje dvorišče gradu

Matjažu so se pa roke podaljšale…hehe :))) Kakšne posebne energije??? Mah, ne, tehnologija! :D hehe

Labodje jezero

Pot, ki je vodila do gradu in nazaj do avtobusa…

Navdušena sem bila tudi nad perfektno organizacijo glede prevozov na grad (avtobus, kočija), obstajajo pa tudi različne peš poti, vendar tako utrujena kot sva bila, predvsem Matjaž s svojo 15 kg težko torbo, se za takšen vzpon nisva odločila. Sva pa sklenila, da na Bavarsko še prideva. Naslednji cilj je t.i. Romantična cesta in Srednjeveška cesta, ki vodi proti severu Nemčije.

Prijetno presenečena nad urejenostjo okolja, prelepo pokrajino in enkratno preživetim vikendom, sem se izgubila v sanjah na poti nazaj v Slovenijo. A vendar sem vmes (beri: cca vsako uro) preverjala če še Matjaž bedi, saj je vozil. Spraševala sem ga:” A spiš, a spiš?!” Ves nasmejan in buden mi je odgovoril:” Kar spančkaj.” :)) In tako sem zaspala… ;)

*(Pag 2008)

Na poti do Paga naju je spremljal zeeelo močan veter…

Lansko leto sva si z Matjažem Pag ogledala po dolgem in počez. Misleč, da sva že vse videla, sva se letos odpravila na dopust z bolj relaksacijsko noto v mislih, ne toliko raziskovalno-fotografsko. Pa vendar so se zadeve spremenile že ob samem prihodu, ker midva pač ne bi bila midva, če ne bi zavila s ceste na kakšen kolovoz in se vozila po nemogoče ozkih ter prašnih cestah, samo da odkrijeva še kaj novega, nama  doslej neznanega. ;)

“Odkrila” sva prelepo divjo plažo, kjer je barva morja kar vabila. Edina težava je bil dostop do plaže, saj je bila pot poleg dolžine, obogatena tudi z zelo ozko stezico obdano z grmički, ki svojih trnov niso prav nič skrivali. Bilo je vroče dopoldne, narava pa je opozarjala nase tudi s svojimi “obiskovalci”, saj jih je bilo mogoče pri hoji slišati, kako se hitro umikajo. Ves čas me je bilo strah, da mi bo pot prekrižala kakšna kača ali velik kuščar. :) Na žalost se ne morem pohvaliti, da so plazilci ena izmed mojih  ljubkih živalskih vrst. Na koncu sem uživala in se ohladila v prelepem morju, zato se je izplačalo malo potrpeti.

Divja plaža (ne povem kje :D) hihi

Seveda je Matjaž pridno “lovil” lepoto tudi v objektiv, pri tem pa stal na repu grebena (čeprav se tukaj ne vidi dobro, ker je mene bilo preveč strah stopiti bližje…hehe…Sem dejala  Matjažu: “Ja, kaj če se odlomi?” in je odgovoril: ” Bova hitreje na plaži!” Hehehe…Not funny, honey! :D )

Sem videti utrujena? :) O, ja…kombinacija sonca, vročine, dokaj težke torbe in brisače ter hrib, ki je bil le eden izmed še večjih. Točno tako…podala sva se na “paške planine”. Hehe :)

Že ob prihodu na Pag so se Matjažu zasvetile oči, ko je videl jumbo plakat s prelepo plažo, zeleno- modrim morjem in tremi ogromnimi skalami v plitvini. Priznam, tudi  meni je bilo všeč, ampak nisem pa niti pomislila, da je ta plaža dejansko nekje na Pagu. Na začetku dopusta sva nanjo nekoliko pozabila, potem pa sva se nekega dne med potepanjem po centru mesta Novalje ustavila na info točki in malo prelistala kataloge in brošure ter žalostno ugotovila, da sva večino stvari in krajev že obiskala. Ko sva že hotela oditi, mi pogled privabi ravno tista fotografija z jumbo plakata, ki je krasila naslovnico kataloga z naslovom Metajna. Evo jo! Jeeeeej! Prijazna informatorka nama je postregla še z nekaj napotki do te plaže in že sva se odpravila k novim izzivom nasproti. :D

Vam je zdaj kaj bolj jasno zakaj sem bila tako utrujena na zgornji fotografiji? :) Ja, ja, ker me je čakala strma pot navzgor. :) Na tej fotografiji pa zgledam kot kakšna mula s tovorom, ki komaj leze v hrib.  :) It was just the beginning…

…na prvi točki ustavljanja nama je dobrodošlico izkazal močan veter…

Do morja in plaže je bilo še kakšnih dobrih 20 minut …vse bi bilo super in enostavno, če bi midva prej vedela, da bova hodila v takšen hrib, ker potem ne bi obula crocsov. Ja, vem, vem… :)))

Pogled na plažo od katere sva se podala na pot.

Imela sva vso potrebno pohodniško opremo: super čevlje, brisačo, ki me je hkrati  ogrevala in hladila in vodo, ki jo je bilo skoraj vedno premalo. ;) Aja, pa seveda celo foto-torbo, ki itak ni težka. Ah, mala malica, Matjaž, a ne? ;) Brez tega bi bilo vse brez smisla…

Wiiii! Najina “obljubljena” plažica je že na vidiku! Ampak v tistem trenutku se še nisva zavedala, da je pot do nje tako strma in zavita kot polž. Spuščala sva se kar nekaj časa, tla pod nogami pa so bila vedno manj sigurna.

But we did it, we did it!!! :D This is it! Lepo, ne? ;)

Malo utrujena od hoje in predvsem sonca, sva se ohladila v prelepem morju in uživala…ter malo zadremala. ;)

Nastalo je tudi nekaj fotografij na plaži, vendar več v naslednji objavi. Naslednji dan sva se “midva  norca”  zopet vrnila na to plažo, vmes srečala tudi nekaj ovčk…

…izvire sladke vode…

…imela krajši shooting… ;) More next time!

…polna lepih vtisov in s polnimi karticami fotografij sva se odpravila domov…

…pogled nazaj, ko sva bila že skoraj pri avtu…Spooky! :D

Medtem, ko nisva raziskovala še neodkritih kotičkov Paga, sva uživala tudi takole:

Bilo je super, zabavno, relaksacijsko, divje, fotografsko, romantično…enkratno!

Tople julijske noči objete v  nežni sapici svežega vetra…

…sva preživela v Vrsarju…opazovala sva prelepe sončne zahode, nebo obarvano v romantično svetlobo…

…objeta sva zrla v čarobno nebo, poslušala valovanje morja in se veselila vsake sekunde…

…bila malo nagajiva… ;)

…hehehehehehe…

…potem sva se odpravila še na malo daljši izlet v Pariz…J’adore Paris! :)))

…caipirinhe je pa hitro zmanjkalo…  :P…Bila dobra, Matjaž? ;) hihi

….Mmmmmmm, kako je dober!! :P – Tropical Dream :) btw. v centru Vrsarja imajo najboljše cocktaile ever!! ;)

…prelepa pot naju je vodila od hotela Diamant v Poreču do samega centra mesta…

…za zabavo sva se peljala z vodnim taxijem …spremljala sta naju  prijetna glasba in nežen vetrič v laseh…

…brez Rovinja tudi letos ni šlo, saj sva ga obiskala skoraj vsak dan…benečanski duh je premočan, da bi se mu lahko uprla ;)…

…hlad ozkih ulic in zanimivi artikli so me prepričali, da si jih ogledam…tudi sivka ni manjkala… ;)

…detajl, ki me je očaral…

…zanimive slike…

…jutranji obisk Rovinja je kar vabil na tržnico in med drugim tudi v ribarnico… ;)

…prelepo in zeeelo okusno sadje! :P…

…proti koncu dopusta sva se še zadnjič odpravila v večerni Rovinj…

…sprehodila sva se po mestu in “odkrila” ulico,  ki sva jo prej nekako vedno spregledala, kljub temu, da sva prehodila že ogromno ulic  :)…

…vabljiv je bil pogled na ta lokal…

…tako zelo, da sem se kmalu “utapljala” v hladnih požirkih Blue Whale-a…v glavi je pa potem malo bliskalo.. :D

Bilo je prekrasno novo doživetje mest in krajev, ki sva jih že nekajkrat obiskala, ampak vsakič znova ponovno odkrila. Vedno je lepo, če si v dobri družbi, kjer so smeh, zabava in  ljubezen komglomerat trdne sedanjosti in cvetoče ter optimistične prihodnosti! :***

Kratko in jedrnato – zadnja dva meseca je bilo naporno, zabavno in zanimivo ob odkrivanju tisoč in ene oblike in funkcije pohištva, armatur in ostale kopalniške opreme. Kljub določenim trenutkom, ko ni šlo vse kot po maslu, je bila gradnja kopalnica eden izmed pomembnih projektov, saj sva z Matjažem dodala pikico na i najinemu gnezdecu – no, manjka le še otroška sobica. ;) Tudi ta bo enkrat zagledala luč sveta..hehe.

Stil kopalnice združuje moderni slog z naravo in naravnim nekako v kontekstu, da čas prinaša spremembe, a vendar je globoko povezan ter skoraj neločljiv od narave. :)

Zdaj pa šibava na morje za dober teden (Vrsar)…Na vrsti je uživanje, morje, sonce, večerni sprehodi (kooončno!!), romantika itd. Ah, kaj bi naštevala…GREM! :D

Aja, še nekaj foto materiala…za občutek… ;)

 Včasih se zgodi, da je treba biti fleksibilen in se prilagoditi okoliščinam, ki kar kličejo po improvizaciji in neskončni domišljiji. Tako se je pripetilo tudi nama z Matjažem, ko sva dan pred otvoritvijo razstave Enookih Celja, ugotovila, da bo potrebno ustvariti kakšne nove fotografije, ker do starih iz  arhiva sploh ni bilo mogoče priti zaradi vsiljivih prašnih delcev, ki so se “naselili” kar po celotni delovni površini (aja, v tem istem času so v najinem stanovanju potekala gradbena dela :)).

Razmišljanje in kovanje idej je zahtevalo veliko energije, saj sva ob vsaki ideji in zamisli naletela na kakšno nepremostljivo oviro – kakšen bo styling, frizura, make-up itd.!! Vsi elementi so nujni za dober končni rezultat, saj sva delala predvsem na obrazu.

Tema razstave je bila ”lepota” in najprej sva si zamislila koncept, ki lepoto opredeljuje  ironično, kontroverzno, nato pa sva po nekaj urah fotografiranja ugotovila, da bo bolje, če najine možgančke dava na “off” in se prepustiva trenutku. Najin koncept se je prelevil v čisto nekaj drugega, ideje so kar deževale in takrat sem začela zares uživati :). Igrala sva se z različnimi postavitvami  studijskih luči (kar v najini, še ne popolnoma dokončani dnevni sobi), rekviziti (kumare, kuhinjski pripomočki, mrvice, med, voda…), make-upi in pričeskami (speti lasje, skuštrani lasje s kitkami ter slednji speti v figo). Matjaž se je na trenutke transformiral tudi v vizažista, saj mi je nalakiral nohte :))) in nanašal mrvice na oči, obrvi in usta. :)

Med drugim je bilo prisotnega veliko smeha, sploh takrat, ko so se mi mrvice, ki so bile pritrjene na ustnice namazane z medom (mnjami), začele raztapljati. Matjaž je opazil, da je mrvic vedno manj in ugotovil, da sem jih nekaj že pojedla, zato me je opozoril: ” Mateja, ne jesti rekvizitov!” Hahaha…in oba v smeh :))). 

Po nekaj urnem delu in kar nekaj zamenjanih make-upih ter frizurah sem še komaj stala na nogah, saj je ura bila zelo pozna, ko sva nekako bila zadovoljna z rezultatom. Potem pa še izločanje ter zbiranje pravih treh fotografij, ki bodo na razstavi in nenazadnje še priprava teh fotografij za print. Aaaah…utrujena in hkrati zadovoljna sem se odpravila spat, medtem ko je Matjaž še vedno urejal fotografije…izdelek je bil končan nekje ob 4.00 zjutraj.

Zgodba, ki se prepleta v treh končnih  fotografijah, izraža predvsem različne karakterje in tipe žensk ter njihovo izraznost, ki vsaka s svojo energijo opisuje neskončni pojem lepote.  Prva je nežna, preprosta, naravna, druga divja in energična, tretja pa graciozna, fatalna. 

preprosta, nežna, naravna….

divja, energična,…

graciozna, fatalna…

Z delom sem, glede na to, da ne delam več aktivno kot model, zelo zadovoljna, hkrati pa sem se imela neizmerno lepo, kar odtehta vse ostalo ;). Če so vam fotografije všeč, pa ocenite s svojega vidika… :)

P.S. Fotografije so razstavljene v Železarskem muzeju na Teharjah do 30. junija.  
Hvala, Matjaž… :*