Zadnje čase se toliko dogaja v mojem življenju…pretekli vikend smo praznovali Abrahama, za katerega organizacijo “zabavnega” dela sva bila odgovorna prav midva z Matjažem (zdaj srečna, ker smo se imeli res super :)), vmes že 14 dni prenavljava in si urejava najino mini gnezdece (glavna pridobitev je kuhinja-jupiiiii), kar mi preostane časa se pripravljam na nove izpite…ah, kaj sploh naštevam…toliko se dogaja, da se niti ne spomnim vsega :D 

Med vsemi novostmi je tudi moja nova pričeska, ki še na žalost ni dobila ustrezne pozornosti Matjaževega objektiva, da bi lahko fotografije moje nove frizure delila z vami, ki se po kakršnem koli naključju znajdete na mojem blogu (ki ga na žalost tudi malo zapostavljam).  Za približno predstavo le simbolična fotografija - lastnega portreta nimam - še ;). Moji lasje so občutno krajši (za cca 25 cm), nova energija, ki mi jo je dala nova podoba, je pa več kot dobrodošla, saj sem imela dolge lase celih 10 let :)

(zares simbolična fotografija) - da ne bom o kovačevi kobili spet… :D

Jeeeej! Končno sem se opogumila in naredila en velik korak naprej :))) Počutim se odlično! ;)

 Ob padanju las na tla so se mi kar roke tresle od adrenalina in navdušenja ter seveda tudi strahu, da ne bom zadovoljna, ampak krajši kot so bili lasje, bolj sem bila zadovoljna ;). Mislim, da je že bil čas, da spremenim dolžino las, ker z barvami sem že tudi eksperimentirala…sem pač ena izmed tistih, ki jih kaj novega v življenju popolnoma prebudi in “osveži”. Na trenutke se počutim tako razigrano kot majhna deklica, spet drugič zapeljivo in seksi…ah, enostavno super je! :))))

Za kvaliteto fotografije se prosim ne zmenite veliko, ker je nastala kar na photo boothu na en, dva, tri, poleg vsega so bili moteči  tudi močni sončni žarki. Je bolj umetniške narave in izžareva posebno energijo - ne, želela sem, da je takšna. No, fotografi že vedo, o čem govorim, a ne? ;) Kot sem že omenila, sva z Matjažem oba zelo zaposlena, vendar sigurno sledi manjši shooting in nove fotografije. 

“Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.

Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.

Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.

Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.

In sedaj, ko umiram, sem ugotovil, da sem pozabil živeti !”

Velika večina se v nekem smislu lahko poistoveti z zgoraj napisanimi mislimi, sama pa se v njej najdem tudi v marsikaterem trenutku življenja. Obdobje, v katerem se trenutno nahajam, je polno obveznosti, čeprav jih lahko na eni strani štejemo pod “nujno zlo” našega vsakdana, po drugi strani pa so temelji za bremena, natančneje za misli in cilje, ki jim hitim nasproti, kot da sem v tekmi s časom. 

Včasih se kar zamislim nad tempom, ki nam ga narekuje svet okrog nas, kajti ura teče enako hitro že tisočletja, sla po uspehu ali še natančneje želja po preživetju na način, ki nam nudi tudi neko količino udobja, pa je produkt svetovne ambicije po še in še…večjem standardu in ugodju. Torej se je za “udobno” življenje potrebno potruditi in čim bolje izkoristiti vse svoje adute, ustvarjati si nove priložnosti, velikokrat se tudi odreči užitku in prostemu času, ampak tako pač je. Moja misel o tem je:

“Sanjati o drugačnem svetu je utopično, v dejanskem življenju približati se lastni iluziji, je sanjsko.”

Ste se malo zamislili? :) Jaz se vedno znova in znova. Treba je verjeti vase, v svoje načrte in predvsem sposobnosti, jih čim bolje vnovčiti, poleg tega pa se izredno truditi, da uživamo vsak trenutek svojega življenja, ker je lahko tudi trenutek, ko se počutimo malo izgubljene in neuspešne ali kako drugače negativno nastrojene, lep in če ne drugega, ga imamo priložnost doživeti in ŽIVETI -  a ni to že dovolj samo po sebi? ;) Tudi skromnost je lepa čednost kot pravi slovenski pregovor. Čeprav ima tale misel v sebi tudi kanček grenkobe in žalosti, ima tudi globoko sporočilo:

Užij vsak dan, kot da je zadnji.

P.S. …in ne pozabite se smejati :))))))) Evo, pa me spet preganja…čas namreč… Lep pozdravček! ;) 

…da je kavka ptica leta 2008? Večina verjetno ne, vendar to še ni najbolj zanimivo.  Ali ste vedeli, da je kavka po svoji inteligenci identična človeku, po sposobnostih in znanju, najbližjima živalima, šimpanzu in orangutanu? ;)

Povod za objavo o kavki sem dobila predvsem zaradi moje kavke Zofi, ki je neverjetno pametna in najbolj zanimiva “domača” žival, kar sem jih kdaj imela.

Moja kavka Zofi

Pot, ki jo je vodila do nas ima svoje začetke v poletju leta 2006, ko jo je moj ati našel slabotno in malo ranjeno na tleh na mestni tržnici (verjetno jo je v svoje krempeljčke dobila kakšna potepuška mačka). Bila je še zelo majhna in seveda prestrašena, vendar si je čez čas z našo pomočjo tudi opomogla. Postala je razigrana in predvsem razvajena, saj je bila navajena na obrok hrane, ki ji ga ni bilo treba iskati, saj ga je dobila vsak dan brez naprezanja in truda z iskanjem raznoraznih nevretenčarjev, s katerimi se kavke prehranjujejo. Ker ji svoboda v naravi oziroma v mestu ni več “dišala”, se tudi ob priložnosti, da poleti visoko v nebo, ni odločila za odhod. No, razen enkrat ko si je vzela krajši dopust in preletela celotno sosesko, se ustavila na najvišji veji sosedove češnje in se s svojim značilnim glasom oglašala vsakič, ko sem jo poklicala. Zvenelo je nekako takole: 

Jaz:” Zoooofiii! Zooofiii! Kvaaa, kvaaa, kvaaa!”

Zofi:”Kvaaa! Kvaaa! Kvaaa!..

Odmevalo je v širni okolici, vsi sosedje so prišli opazovati in preverjati, kaj se dogaja. Zofi pa se je v količini pozornosti, ki jo je bila deležna tistega lepega sončnega dne, izredno izkazala, saj je cel dan prepevala in oponašala druge ptice. Misleč, da je končno našla svoj prostor pod soncem, in da je ne bo nikoli več nazaj, so bile moje misli, ki so me po eni strani zelo veselile, po drugi pa žalostile, saj sem se v tem času zelo navezala na njo (čeprav se mogoče sliši smešno, pa vendar). Zgodilo se je nekaj neverjetnega, saj je v večernih urah, ko se je začelo mračiti, in ko že kakšni dve uri ni bilo ne duha ne sluha o njenem oglašanju, kar naenkrat priletela in se ustavila nekaj metrov od njenega “domeka” na okrasnem drevesu, kjer se nam je pustila prijeti. In zopet je bila na svojem teritoriju, srečna in sita. Še naprej me je razveseljevala s svojim enournim “nastopom” vsako jutro od 7.oo do 8.00 (približno, no:))). Vedno, ko me vidi, me “pozdravi” v svojem slogu.

Zofi v svojem “domu” ;)

Ja, ja, saj vem, zveni otročje in malo napihnjeno, vendar vse je resnično. Še preden sem zasledila znanstveno objavo, ki govori o kavkah, sem vedela, da so kavke nekaj zares posebnega med pticami, ker se je moja Zofi izkazala za izredno inteligentno bitje. Za lažje razumevanje o čem govorim, navajam nekaj značilnosti in znanstvenih dejstev te prelepe ptice, ki jo v filmih in na splošno prikazujejo kot tatico:

1.  Kavke, ki spadajo v družino vran, so enako inteligentne kot opice in delfini;
2. Znanstveniki jim celo pripisujejo zavedanje o preteklosti, prihodnosti in lastnem zavedanju;
3. Četudi imajo zelo majhne možgane jim pripisujejo enako stopnjo inteligence kot šimpanzom in orangutanom, ki so najbližje človeku po sposobnostih razvoja in delovanja;
4. Vrane bi morale po mnenju znanstvenikov veljati za “pernate človeku podobne opice”;
5. Kavke imajo zmožnost socialne presoje in oblikujejo zapletene socialne strukture, ki se kažejo predvsem z izmenjavo hrane in zdi se, da natančno opazijo kdo jim je kdaj odstopil kakšno hrano in kdo ne; (no to velja tudi pri Zofi, ker ima mene najraje in to zna celo pokazati tako, da  začne od veselja mahati s krili in lepo peti) ;)

Vir: Članek: Pernati geniji…KLIK 

…vedno razposajena, a včasih zelo besna, da kar “piha” kot mačka… :)

  Ali ste vedeli?;) Vsaka informacija in zanimivost o mogoče tudi kakšni drugi “netipični” živali je zelo dobrodošla :)

P.S. Me že kliče…Zofi namreč…jo grem malo pogledat :)))))) 

Po dolgem času je spet prišel na obisk Timi - štirinožni član družine Očko ;), ki naju je s svojimi vragolijami in presežkom energije vzpodbudil, da smo naredili mini “shooting” kar na dvorišču. Kot rekviziti so služili zelena trava, rumena žoga in na koncu sem se tudi sama znašla med “inventarjem”, saj  je bil Timi “leader” in glavni model :)))). 

…”pfff, tole poziranje je zame mala malica”…

…”Hov-hov! Pred vami je vaš najljubši show! ;)…

...pri izvedbi te točke mu priskočim na pomoč…

…”Če pa jaz nisem postaven…”… :D 

…in potem postanem razposajena kot otrok tudi jaz… ;)

Le kaj razmišlja Timi tukaj? :) 

Po skoraj enournem napornem “poziranju” in preigravanju z žogo tudi Timiju poidejo moči, zato naredimo le še zaključno fotografijo, na kateri Timijeve utrujene oči že komaj čakajo na mehko in toplo ležišče, kjer se počasi izgubi v svetu “pasjih sanj”…

Timi, bil si odlična družba - kot ponavadi ;).

Ko se s težavo zjutraj vstanem iz tople postelje in z rahlo odprtimi očmi “skočim”v nov dan, me prve misli ponavadi ponesejo k obveznostim tekočega dne. Imam toliko idej in različnih misli, da se včasih pošalim, da imam rahel “brainstorming”. ;) Po opravljenih jutranjih ritualih si pripravim zajtrk, ki je energetsko zelo poln in raznovrsten, kakšen dan pa si privoščim tudi pomarančni sok iz sveže stisnjenih sočnih pomaranč. Zadnje čase to skoraj ni več izjema, ampak zelo zaželjen začetek dneva. Ob topli in lepo oranžni barvi pomaranč se spočije oko, vlije mi nove pozitivne energije, okus je zelo svež in poživi še tako zaspano telo, poleg tega pa se po 3 dcl skoraj že najem :), tako da je vnos ostale energetsko nabite hrane veliko manjši. Rezultat? Moje počutje je veliko boljše in bolj vesela grem v novi dan :))) 

Danes bom veliko časa preživela za knjigami, zato si bom verjetno privoščila še kakšen deciliter te čudovite tekočine. Da se mogoče tudi vam “zalušta” vitaminske “bombe”, sem naredila nekaj posnetkov…

Mmm… ;) 

Po končanem shootingu je juice-a zmanjkalo v nekaj sekundah :P

Upam, da bodo vitaminčki skupaj s sončnimi žarki hitro stalili sneg :)

Make yourself one great  juicy day! :)

…s svojo specifično zgodbo nas popelje v sanjski svet realnosti…je lahko močan ali pa blag…lahko je nežen, a še vedno učinkovit…ko ga zares začutimo, nikoli ne pozabimo njegovega prvega sporočila…četudi ga dolgo časa ni v našem življenju, ga ob prvem stiku ponovno prepoznamo…z njim doživljamo vse tegobe tega sveta in hkrati vso čutno energijo speto v šopek nepozabnih doživetij…ko enkrat najdemo pravega, se naša bit zlije v harmonijo neskončne poezije…nastane nerazdružljiva spojina, ki veže nase očarljivost, eleganco, prefinjenost in brez njega smo samo prazna pojava brez zapeljive in seksi esence in njegovih osnovnih elementov…je naša moč in trdnjava spominov…

…ko je z mano, sem popolna…

 Ne, ni nisem opisovala moškega svojih sanj (čeprav ga imam in si zasluži še boljši opis :)), ampak nekaj s čimer ga vedno lahko “omamim” - s parfumom  namreč. Da mu (parfumu se razume) zares posvetim pravo mero pozornosti, najprej nekaj zanimivosti iz  zgodovine parfumov. 

Dandanes pa je svet parfumov skoraj nepogrešljiv del nas in naše identitete, saj nas parfum zaznamuje in o nas daje informacijo okolju. Z vonjem oddajamo “skrita” sporočila o sebi in na podlagi tega si ljudje ustvarjamo vtise in določena občutja, ki so mešanica subjektivnosti in  tudi objektivnosti. Določeni vonji nas privlačijo in so kot magneti, spet drugi nas odbijajo. Vonj je zelo pomemben tudi pri izbiri partnerja in parfum bo povedal zelo veliko namesto njega, vendar univerzalnega recepta ni - pomaga nam lahko le instinkt ;)

Kako pomemben del našega življenja so vonji in voh dokazuje naš nos tudi pri prehranjevanju, ker takrat, ko ne vonjamo hrane, tudi nimamo okusa. Da sploh ne omenjam pomirjevalnega učinka, ki ga imajo raznorazne arome in dišavnice. Podobno kot glasba ima tudi vonj parfuma to moč, da nam prikliče v spomin določene dogodke povezane z določenim vonjem, nam daje različne asociacije in užitke. Mmmm….

Pravijo, da nas vonj zaznamuje, zato vedno poskrbimo, da nas bo “predstavljal” v najlepši noti svoje pravljice :)))

“My favourite” je Coco Chanel Mademoiselle - ne morem se mu upreti. :)

Se mogoče kdo sprašuje zakaj takšno zatišje na mojem blogu?

Razlogov je seveda več kot jih bom prikazala, ampak niso ključni pri odgovoru na zgornje vprašanje, zato jih bom kar ignorirala. Sicer pa je vsakršno pričakovanje, da me kdo “pogreša” zelo domišljavo, saj je verjetno v količini blogov in objav, ki jih iz trenutka v trenutek lansirajo različne spletne strani, moj blog le eden izmed mnogih.  Seveda ima ta objava svojo podlago v “raziskovanju” ostalih blogov, njihovega načina komuniciranja, objavljanja, navsezadnje tudi komentiranja.  Zakaj sploh imamo bloge? Kaj je tako privlačno, da je blogerjev vedno več? A je odgovor mogoče skrit v pridobljeni pozornosti, v “pomembnosti”, ki smo jo deležni, ko vidimo, da “smo brani”, v veliki želji po izražanju lastnega mnenja in idej, po večji vključenosti v medijski svet ali morda, ker imamo preveč prostega časa… ali vendarle zato, ker preprosto radi pišemo in “naglas” razmišljamo o različnih stvareh? Si kdo sploh zna iskreno odgovoriti na to vprašanje?

Tematska sestava blogov je zelo raznolika in pestra kot njihovi ustvarjalci. In prav je tako - za vsakega nekaj. Nekateri pisci so zabavni, nam predajajo svoja znanja in izkušnje, spet drugi so energični in pustolovski, spet tretji duhovni, filozofski ali pa so objave prave osebne izpovedi in orisi posameznikovih življenjskih dogodivščin. Vendar pa analiza kategorij blogov ni elementarno vodilo objave. Bistvo tiči drugje…

…v komentarjih oziroma načinu komentiranja ali t.i. “(ne)blogerski etiki komuniciranja”… še prej pa nekaj besed in odgovorov na začetna vprašanja…

 Moj blog je bil ustvarjen predvsem zaradi mojega veselja do pisnega izražanja, da tu in tam strnem svoje misli o različnih tematikah, delim svoje izkušnje z drugimi, dobim širši vpogled v svet okrog sebe… Seveda sem tudi vesela, če  vidim, da kdo prebere moje zapisane besede ali celo odda svoj komentar. Tu pa se vse začne zopet od začetka…

 Tudi na mojem blogu sem doživela “točo” komentarjev, ki niso bili primerni. Predvsem komentarji, ki so “oplemeniteni” s cinizmom, neutemeljeno kritiko, prizvokom škodoželjnosti in nevoščljivosti. Verjetno se bo tudi tokrat našel kdo, ki mi bo očital, da se preveč obremenjujem ali kaj podobnega, vendar poanta ni v tem, če nekdo “prestopi” mejo “okusnega” izražanja lastnega mnenja. Svobodo izražanja nekateri interpretirajo preveč dobesedno in tako pozabijo, da je na drugi strani oseba, ki je niti ne poznajo dovolj dobro, da bi vedno lahko sodili o vsem, in da  je ozadje določenih podatkov neznano. Vedno več je “blatenja” integritete posameznikov, ki se končajo v množici raznoraznih komentarjev, ki zasenčijo osrednjo temo objave in “bijejo bitko”  brez prave osnove. Splet je postal in postaja vedno močnejši medij, biti v središču pozornosti pa pravi bomus, zato si ga nekateri kreirajo kar s pikrimi komentarji.

Tisti, ki se opredeljujete kot anonimni in s svojo škodoželjnostjo dvigujete svoj ego, pa ste v svojem bistvu zelo nesamozavestni posamezniki, ki ste samo željni pozornosti. Izvolite, vzemite si svoj košček slave, ker jaz sem vas končno prerasla ;)

 Vsem ostalim pa čim več zanimivih objav in veselja pri prebiranju komentarjev :)))

P.S. Povod za objavo sem dobila od anonimneža na enem izmed branih blogov - anonimnež, ti že veš kdo si, a ne? ;) 

V življenju si venomer prizadevamo za “nekaj več”, za tisto, kar še ni ni bilo izpolnjeno ali doseženo. Vztrajno se vzpenjamo do svojih ciljev in ob njihovi izpolnitvi smo presrečni, če naše delo opazijo tudi drugi in nas nagradijo - z lepo in vzpodbudno besedo ali pa s prestižnimi nazivi in nagradami. Izredni pomen pri vsem tem je skrit v pravilnosti in predvsem pravičnosti nagrajevanja posameznikov, ki so s svojimi dejanji pri delu prinesli svežo energijo, nove zamisli, dosegli “nekaj več”, mogoče samo s svojo karizmo in šarmom, ki sta se na nek način dotaknila množice ljudi.   

…in kakšen je namen t.i. prestižne nagrade Viktor?…

Glede na nominirance za leto 2007, je povsem logično sklepati, da je Viktor nagrada večinoma (so tudi izjeme) za “prepotentne lisjake in lisičke”, ki se družijo s pravimi osebami in so nominirane zato ker pač “so”, tam nekje, čeprav je njihova poklicna ustvarjalnost v letu 2007 bila predvsem neplodna in usihajoča. Komu je mar? Samo da je dober medijski spektakel in “pomp”, veliko govoric v zakulisju, tu pa tam kakšen škandalček, ki so ga že mesece prej pridno režirali in vsakodnevno vadili v namen, da bo za nas “poneumljene gledalce” za malimi zasloni toliko bolj  pristen in spontan. Ne vem, kako se doslej niso spomnili uveljaviti dodatne kategorije za nominirance, da bi bili posamezniki končno v pravi kategoriji - pogrešam kategorijo za najboljšega igralca/igralko škandalov - bi bilo zelo težko izbrati pravega ali pravo.

Pristranskosti vsekakor ne želim podpirati, predvsem zaradi vsestranskosti tematike, a vendar lahko samozavestno zatrdim, da si marsikateri nominiranec ni zaslužil tega naziva, pa čeprav mi je drugače simpatičen/simpatična in cenim njegovo/njeno delo, vendar nagrade se podeljujejo na podlagi uspehov in doseženih triumfov v letu 2007, kar pa za lepo število nominirancev ne morem trditi. Vedno znova so v ospredju iste oddaje in isti glasbeniki, nekateri bi si že davno zaslužili Viktorja, pa ga verjetno tudi tokrat ne bodo dobili, spet drugi ga dobivajo leto za letom. Rezultat slednjih? Upad kvalitete in motiviranosti za novosti in napredek, navsezadnje razvrednotenje pomena in namena, ki ga ima podeljevanje Viktorjev.

Kam nas vodi realnost? V pogubo? Soočenje? Spopad? Ali morda v noto pasivnega sprejemanja dejanskega stanja tudi v bodoče? Vem, neumna bi bila, če bi verjela v izboljšanje odnosov v družbi in v pravičnost slehernega posameznika in neumna bi bila, če bi verjela, da bo drugo leto na Viktorjih drugače. Medijski svet je vesolje zase, ima svoja nepisana pravila, ki so glasnejša in močnejša od pisanih, slovenski medijski prostor pa zaradi svoje minimalistične podobe kuje železo na svoj način. Odnosi so “skovani” v duhu - “ti meni, jaz tebi”, sicer pa kaj bi bila tako centralno usmerjena - ta moto velja danes na vseh področjih življenja, vendar je to že druga pesem…

Kot že nekaj časa obljubljam, bom tokrat obljubo izvršila z objavo o modnih pričeskah ;)
Prihaja nov letni čas in kot pridih sveže energije lahko deluje na nas in okolico tudi povsem nova pričeska, ki pa mora sovpadati z našim načinom življenja in našim karakterjem. Nikoli, res nikoli ne eksperimentirajmo z lasmi, če nismo povsem prepričani  v spremembo. Če velike spremembe niso ustrezne, ker se počasneje navajamo, potem je k željeni in zamišljeni pričeski veliko bolje priti postopoma, po korakih, saj lahko vmes še kaj spremenimo ali pa si navsezadnje celo premislimo. 

Letošnjo pomlad in poletje bomo najbolj “in”, če bomo imele t.i. bob frizuro, ki lahko variira v dolžino. Če imamo daljše lase pa jih skrbno negujmo in tu pa tam tudi malo nakodrajmo, da bodo rahlo valoviti. Modne smernice so vse v slogu 60-ih in 70-ih, tako da se tudi prečka premakne na sredino lasišča. Frfruji so še vedno zelo modni, le da so malo daljši in polnejši, lahko tudi počesani na stran. Barve morajo biti čim bolj naravne, torej naravna blond, rjava v vseh odtenkih in živo rdeča, ki meji na pink (predvsem za tiste bolj pogumne). 

Z iznajdljivostjo lahko iz dolgih las naredimo veliko različnih frizur - ta mi je všeč predvsem zaradi efekta, ki ga ponuja. Torej ni se potrebno postriči na bob, lahko smo le malo bolj eksperimentativni ;) 

Dolgi lasje lahko zaživijo, ko dobijo volumen in rahle kodre, ki morajo biti neenaki, “skuštrani”…

Sama sem sicer premišljevala o bob frizuri (dolžina nekje na sredini med obrazom in ramami), vendar sem kasneje ugotovila, da še nisem dovolj pripravljena na spremembo ;) Pomembno je, da znamo trenutno situacijo glede na dolžino in kvaliteto las dobro izkoristiti in včasih sami spremeniti podobo pričeske. Vnesli bomo veliko mero svežine in navsezadnje morda celo ugotovili, da so bile naše želje o velikih spremebah le utvara  ali “modna muha”. Kakršnikoli so že naši lasje, osnovno noto lepote dajeta predvsem zdrav lesk in negovanost las.  Še vedno je “v igri” naš “x” faktor ;) 

Kako znanimiv in lep postane svet okrog nas, če le znamo resnično videti stvari, ki jih mimogrede opazimo. Kar naenkrat nič več ni enako. Drevo, cesta, cvetlica, morje, sonce, kamen, skala, alge, pesek, most, pomol, storž, zaliv, drevored…iz različnih zornih kotov vidimo vse drugače, še lepše kot smo si kdaj lahko predstavljali. 

Kljub zelo gibljivim in fleksibilnim očem, se ponavadi ne ustavljamo in opazujemo stvari, ki so nam znane in samoumevne in zato je toliko bolj vznemirljivo “loviti” motive v različnih kompozicijah, svetlobi, naklonu, kotu itd. skozi objektiv fotoaparata. Ujeti trenutki so tako unikatni in edinstveni. Fotografija nam omogoča “zamrzniti” trenutke, ki jih nikoli več ne bo, z njo lahko prikažemo stvari na svoj način, kot jih sami vidimo in čutimo - omogoča veliko mero svobodnega samoizražanja.

Že skozi otroštvo in mladost se navdušujem nad fotografijo, predvsem pa se že od nekdaj navdušujem nad svetlobo - čeprav se sliši nekoliko nenavadno, sem vedno npr. ob začetku poletne nevihte popolnoma navdušena stala nepremično kot kip sredi dvorišča in opazovala nianse svetlobe, ki je bila tako dramatična. Tudi danes nisem ravnodušna ;)

Konec tedna sva z Matjažem preživela na morju, kjer se vsekakor nisva mogla upreti vsem motivom, ki so kar “klicali” po fotografiranju ;) Zaradi oseke sva imela možnost fotografirati zelo lepe vzorce, ki jih je naredila narava, tako da sva veliko časa na obali posvetila škljocanju :) Zraven pa sva se neznansko zabavala in uživala ( zanimivo je  imeti ob sebi fotografa - tokrat tudi zelo priročno in poučno ;)) Nekaj fotografij je objavil tudi Matjaž na svojem blogu, nekaj mojih pa sledi v nadaljevanju objave. 

(Ker sem vam v prejšnji objavi obljubila tudi fotografijo moje nove pričeske, ki sicer ni nič posebnega, bom tokrat to izpolnila - fotografija je bolj ali manj simbolična ;)).

Nekoliko bolj abstraktne fotke…

Odtis čevlja v mivki…se mi je zdelo zanimivo in dobila sem idejo ;)

Dobra reklama, a ne? :P

Še malo bolj obdelana varianta ;)

Nikoli še nisem videla 16 gosenic, ki so si sledile v koloni…zanimivo :D

In še nekaj makro posnetkov…

Meni najljubša od te zadnje serije makro posnetkov ;)

Moj najljubši in najboljši fotograf v akciji ;) Just couldn’t resist :P

PS. Da ne bo pomote, fotografije niso nastale z “markecom”, ampak s Canon ixus-om 75 - super “mašinca” :D.